Živeti in “Živeti”

Psihoterapevtski proces je posebna interakcija med dvema.

Poslušalec in pripovedovalec se v tej interakciji ne izmenjujeta, v sedenju na dveh stolih je poslušalec v svoji najbolj aktivni obliki zgolj pozoren komentator, pripovedovalec pa včasih vznesen v opisovanju, drugič nebogljen v iskanju besed, velikokrat presenečen, kako težko je natančno opisati vzdušje, na katerem se vrstijo prizori….  Poslušalec in pripovedovalec imata skupno samo to, da delita svoje globoko zanimanje za isto zgodbo, s katero se ukvarjata. Zgodbo pripovedovalca, ki zaradi nje prihaja.

Pacienti jo prinašajo različno. Nekateri so jo predelali kot so včasih predelovali oblačila, ko so blago obračali na neznošeno stran in iz moških izdelovali manjše, ženske obleke. Nekateri se je niti ne zavedajo, v terapevtsko sobo vstopajo vznemirjeni, s kopico težav od danes, ki jih odnašajo kot barko brez sidra, njihov življenjski čolnič pa premetavajo razburjeni valovi  čustev, kjer ni ne časa ne prostora za povezavo spominov v svojo zgodbo.

Vedno sem rada in veliko brala. Iz knjig sem bila navajena veščih opisov in zaokroženih zgodb. S svojo veščino so me velikokrat pretentale – zato, ker so bile lepe, nisem znala presoditi, da so nerodno izmišljene, kot omamljena sem se zibala na valovih ritma in blagozvočnosti besed.

»Mene  pa zanimajo zgodbe ljudi,« mi je na najinem prvem srečanju rekla supervizorka, psihiatrinja Mojca Močnik Bučar, ki se ji je že na daleč videlo, da svoje delo opravlja suvereno, sproščeno in z veliko ljubeznijo.

Navajena na knjige – takrat tega nisem čisto razumela. Potem je začelo v mojo terapevtsko sobo – prihajati življenje. Brez olepšav – z vsemi vonji, s smradom, s škripanjem z zobmi, trenutnim obupom…Na stolu nasproti mene so sedeli resnični ljudje, ni bilo več varne zasanjane razdalje med  papirjem s pisateljevo domišljijo in menoj.

V sobi sem ostajala poslušalec in povezovalec njihovih zgodb.

Nosila sem jih tudi izven sobe, si jih ponavljala, ogledovala z različnih zornih kotov, jih včasih samo pestovala.

Bile so različno zapletene, različno težavne, ene so tekle počasi in ene so brzele s tako hitrostjo, da si se moral prav brzdati, da te zanje ni bilo strah.

A nekaj je bilo v njih, prav v vseh, ne glede na osnovno razpoloženjsko obarvanost, kjer je vsaka drugačna – v njih, prav v vseh, je bila velika volja do življenja.

»Ko pa je življenje tako lepo,« se spomnim izjave pacienta, ki se mu je življenjska situacija pošteno zakomplicirala, on pa je energično iskal izide.

Kitajski pisatelj Yu Hua v knjigi Živeti opisuje starca, ki je v življenju izgubil vse – na koncu sta mu ostala le onemogel vol in zgodba lastnega življenja, ki jo je rad in z zanimanjem pripovedoval. Različne metafore vidim v sami zgodbi, zame je zgodba tudi alegorija o življenju samem, o tem, kako smo – mladi – v njem objestni, v srednjih letih zavzeti in odgovorni, v starosti soočeni z izgubami….A vse dokler v nas bije srce – pa čeprav je staro kot onemogel vol – vse dokler bije, smo živi, smo tu, v našem starem srcu, ki bije tudi še zato, ker nosimo v njem vse, kar smo imeli radi in nas je v resnici že zdavnaj zapustilo.

Pomen knjige Živeti  bi verjetno razbirala drugače, če ne bi bilo mojih pacientov.

Psihoterapevtski proces je pač posebno valovanje med dvema.

Tega, da  življenje, ki smo ga dobili, črpa iz neizmerne volje, ki mu jo prilivamo sami, sem se naučila od njih.

 

 

 

 

 

 

Comments are closed.