Živeti in “Živeti”
Published February 27, 2017 | Psihoterapevtski proces je posebna interakcija med dvema.
Poslušalec in pripovedovalec se v tej interakciji ne izmenjujeta, v sedenju na dveh stolih je poslušalec v svoji najbolj aktivni obliki zgolj pozoren komentator, pripovedovalec pa včasih vznesen v opisovanju, drugič nebogljen v iskanju besed, velikokrat presenečen, kako težko je natančno opisati vzdušje, na katerem se vrstijo prizori…. Poslušalec in pripovedovalec imata skupno samo to, da delita svoje globoko zanimanje za isto zgodbo, s katero se ukvarjata. Zgodbo pripovedovalca, ki zaradi nje prihaja.
Pacienti jo prinašajo različno. Nekateri so jo predelali kot so včasih predelovali oblačila, ko so blago obračali na neznošeno stran in iz moških izdelovali manjše, ženske obleke. Nekateri se je niti ne zavedajo, v terapevtsko sobo vstopajo vznemirjeni, s kopico težav od danes, ki jih odnašajo kot barko brez sidra, njihov življenjski čolnič pa premetavajo razburjeni valovi čustev, kjer ni ne časa ne prostora za povezavo spominov v svojo zgodbo.
Vedno sem rada in veliko brala. Iz knjig sem bila navajena veščih opisov in zaokroženih zgodb. S svojo veščino so me velikokrat pretentale – zato, ker so bile lepe, nisem znala presoditi, da so nerodno izmišljene, kot omamljena sem se zibala na valovih ritma in blagozvočnosti besed.
»Mene pa zanimajo zgodbe ljudi,« mi je na najinem prvem srečanju rekla supervizorka, psihiatrinja Mojca Močnik Bučar, ki se ji je že na daleč videlo, da svoje delo opravlja suvereno, sproščeno in z veliko ljubeznijo.
Navajena na knjige – takrat tega nisem čisto razumela. Potem je začelo v mojo terapevtsko sobo – prihajati življenje. Brez olepšav – z vsemi vonji, s smradom, s škripanjem z zobmi, trenutnim obupom…Na stolu nasproti mene so sedeli resnični ljudje, ni bilo več varne zasanjane razdalje med papirjem s pisateljevo domišljijo in menoj.
V sobi sem ostajala poslušalec in povezovalec njihovih zgodb.
Nosila sem jih tudi izven sobe, si jih ponavljala, ogledovala z različnih zornih kotov, jih včasih samo pestovala.
Bile so različno zapletene, različno težavne, ene so tekle počasi in ene so brzele s tako hitrostjo, da si se moral prav brzdati, da te zanje ni bilo strah.
A nekaj je bilo v njih, prav v vseh, ne glede na osnovno razpoloženjsko obarvanost, kjer je vsaka drugačna – v njih, prav v vseh, je bila velika volja do življenja.
»Ko pa je življenje tako lepo,« se spomnim izjave pacienta, ki se mu je življenjska situacija pošteno zakomplicirala, on pa je energično iskal izide.
Kitajski pisatelj Yu Hua v knjigi Živeti opisuje starca, ki je v življenju izgubil vse – na koncu sta mu ostala le onemogel vol in zgodba lastnega življenja, ki jo je rad in z zanimanjem pripovedoval. Različne metafore vidim v sami zgodbi, zame je zgodba tudi alegorija o življenju samem, o tem, kako smo – mladi – v njem objestni, v srednjih letih zavzeti in odgovorni, v starosti soočeni z izgubami….A vse dokler v nas bije srce – pa čeprav je staro kot onemogel vol – vse dokler bije, smo živi, smo tu, v našem starem srcu, ki bije tudi še zato, ker nosimo v njem vse, kar smo imeli radi in nas je v resnici že zdavnaj zapustilo.
Pomen knjige Živeti bi verjetno razbirala drugače, če ne bi bilo mojih pacientov.
Psihoterapevtski proces je pač posebno valovanje med dvema.
Tega, da življenje, ki smo ga dobili, črpa iz neizmerne volje, ki mu jo prilivamo sami, sem se naučila od njih.
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, knjiga Živeti, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, Mojca Močnik Bučar, odnos med terapevtom in pacientom, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, volja do življenja, Yu Hua, Yu Hua Živeti, zdravljenje z besedamiNekoč v davnih časih…
Published February 10, 2017 | Zgodbe
Ljudje imamo radi zgodbe.
Popotniki iz časov Iliade so si po naporni hoji umili noge, se okrepčali, potem pa….pripovedovali. Pripovedovali so in hranili poslušalce z zgodbami iz sveta, kjer oni niso bili, z dogodivščinami, ki jih oni niso doživeli, odstirali so obzorja, kamor je vleklo, vsaj v mislih in podoživljanju, vsakega še tako zvestega in navezanega na svoj kraj, na svoj dom, na svoj zapeček.
Zgodbe.
Še od davno pred Homerjem so, od davno pred Homerjem pripovedujejo o junaštvih, o nenavadnih dogodkih, pripovedujejo zgodbe o zgodbah, jih prirejajo, prilagajajo, napihujejo.
Z zgodbami iz babičinega naročja smo zrasli tudi sami. Mešale so se pravljice z zgodbami iz »starih časov,« v tej mešanici magičnosti in resničnosti smo se izvili iz naročja in se podali svojim zgodbam naproti.
In medtem, ko nas življenje srka vase, vrtljaji njegove centrifuge velikokrat zdrobijo naše dragocene zgodbe. V življenjskem bobnu, ki ga obrača z veliko hitrostjo, zgodbe, tiste naše, tiste majhne, tiste raskave, tiste mile, padejo kot pozabljeni listki z nas in se zatlačijo v luknjice pozabe.
Saj. Komu pa naj jih pravzaprav povemo?
Kam sploh sodi zgodba o včerajšnjem prepiru, po katerem smo se počutili obnemoglo in krivo, kam sodi zgodba o spominu na prizor iz otroštva, ki se velikokrat vrača, kam sodi zgodba o ugaslem veselju, ki se ne more in ne more vrniti, kam sodi zgodba o ponavljajoči stiski, ki pritiska na prsi in nas ne spusti iz stanovanja, kam… Kam bi z zgodbami, svojimi lastnimi, samo našimi, s spominom na vonje v naši hiši, na razpoloženje, na občutek, ki te je prevel, ko si odklepal vrata doma. Kam bi z vsem tistim, kar je včeraj hušknilo skozi glavo kot zoprn filmski prizorček, ki si ga moral še dolgo zatem odganjati, da se ne bi v počasnem posnetku odvil v spominu.
Kam sodi vsa ta ropotarnica daljnih in bližnjih doživetij, tako zelo pomembnih, tako zelo naših – če jih nimamo komu povedati, če se jih nismo naučili povedati, če nas jih je sram.
Zgodovina beleži, razlaga in povezuje svetovna dogajanja v času – da bi lažje razumeli in povezali svoje bivanje tukaj in sedaj.
Naše življenje pa povezujejo in osmišljajo naše zgodbe.
V varnem zavetju terapevtske sobe
Šele ko se začnemo zanimati za svojo zgodbo, se začne tisti proces, ki nas bo približal in povezal s sabo.
Neštetokrat jo bomo povedali, ker ima naša zgodba tisoč inačic. Ob njej se bomo jokali, se ji smejali, se ji posmehovali, secirali jo bomo in spet in spet sestavljali, da bi jo čisto na koncu – razumeli.
Takrat jo bomo iz zavetja terapevtske sobe lahko nesli ven – med svoje ljudi – in jo – tako, nebolečo, pripovedovali naprej.
Ljudje ne moremo brez svoje zgodbe.
Šele ko postanemo njen nepreklicni lastnik, se lahko počutimo zares živi.
Šele ko postanemo njen suveren lastnik, si upamo končno odriniti na pot!
Ker nas bo naša zgodba pač vedno povezovala z domom – v nas…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | anksioznost pomoč, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiObjave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015
Published October 6, 2015 | Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”
Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.
Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015
http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html
ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015 imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :
http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/
Posted in Aktualno, Psihoterapija | bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, izbira psihoterapevta, jana bajželj, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, med štirimi stenami, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v duševni stiski, pomoč v psihični stiski, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, radio slovenija prvi program, regulacija poklica psihoterapevt, sobotna priloga, stik s čustvi, stik z doživljanjem, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiV iskanju izgubljenega človeka
Published September 8, 2015 | Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.
Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.
O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel
Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….
Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.
Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.
V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.
Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.
Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.
Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.
Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem
Ko sedim jaz na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…
Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.
Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.
Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.
Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.
To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.
Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.
Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.
Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.
In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.
Da se bodo našli.
Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | čuić bratina ksenija, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, identiteta, iskanje izgubljenega človeka, kdo sem, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, narcisizem, narcizem, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stephen grosz, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiKdaj se na terapiji kaj zgodi?
Published August 25, 2015 |
Odločili ste se za psihoterapijo.
Šli skozi uvodne pogovore.
Ostali.
Tako kot v vseh drugih lastnostih smo tudi tu ljudje zelo različni. Eni so že tako navajeni brskati po sebi, povezovati, opazovati, da jim psihoterapija pomeni zagotovljeno tedensko uro, kjer se lahko izključno posvetijo samoanalizi in pri tem včasih uporabijo terapevta za pomočnika.
Pri drugih spet ni tako. Ne glede na to, da so se odločili za psihoterapijo in nanjo vestno prihajajo, jih še kar bega vprašanje – za kaj sploh tukaj gre, kaj naj počnem, da se bo “tisto nekaj” zgodilo, spremenilo, zakaj psihoterapevt nič določenega ne reče, zakaj me ne usmeri…
Dobro se spomnim stavka pacienta, ki ga je izrekel po nekajmesečnem uvodnem prihajanju in se je odločal, ali bi sploh še vztrajal ali prenehal s prihajanjem na terapijo:
“Sem pa že pričakoval, da bo več dialoga.”
In ko se je odločil, da bo s terapijo vseeno nadaljeval, je odkritosrčno rekel:
“Prav nič vesel ne bom šel danes od tukaj, ker sem se odloči, da bom nadaljeval .”
Najina srečanja so trajala nadaljnjih šest let.
“Sedaj vem, za kaj gre,” je samozavestno rekla gospa, s katero sva skupaj tedensko sedeli že kakšno leto, spremljala sem zgodbo njenega življenja, solze, strahove, obup, upanje, zmote, smeh. “Sedaj vem, za kaj gre,” se je nekega dne udobno namestila v stolu in se nasmehnila.
Čez leto sva najina srečanja zredčili in se postopoma poslovili.
“Stavek, ki ste ga zadnjič izrekli – vzpostaviti besedni most z drugo osebo – zame je pomenil prelomnico v terapiji,” reče mlajši pacient, ki si po vsaki terapiji zapiše pomembne ideje in misli, ki so se na srečanju porodile , v svoj prenosnik.
Spominjam se in navajam takšne, ki so vztrajali.
Ki so s pomočjo terapije sami iskali svojo pot in način, ki se jim v življenju najbolj prilega.
Vsakega posebej od njih se spomnim in spomnim se svojega navijanja v sebi, da bi nama uspelo.
Z vsakim uspešnim prizadevanjem je bilo mene več – videla in slišala sem obup in počasno tipanje iz različnih odtenkov teme, z vsakim korakom naprej je raslo tudi moje profesionalno veselje.
In, ja, odgovor na vprašanje iz naslova se glasi: “ko se nehaš spraševati, koliko časa še” – to je trenutek, ko se “je zgodilo.”
Takrat si lahko terapevt malo oddahne.
Pacient pa si začne smelo postavljati lastne terapevtske izzive!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiAmos Oz: Zgodba o ljubezni in temnini
Published May 25, 2012 | Velika in mala zgodba
Pred nedavnim je pri nas izšla knjiga izraelskega pisatelja Amosa Oza »Zgodba o ljubezni in temnini,« ki je bila takoj ob izidu deležna velike publicitete, še tolikanj bolj, ker je Slovenijo ob izidu obiskal tudi avtor sam. Zanimivo, malo namuzljivo, tako se mi je zdelo, in z neusahljivim potrpljenjem je našemu bralskemu občinstvu pripovedoval o temeljih, na katerih sloni zgodba: o tragiki pripadnikov svojega, judovskega naroda, nikoli »uslišanih ljubimcev« Evrope, o evropskih preseljevanjih družin, iz katerih sta izhajala njegova starša, ter o njihovem končnem pristanku v Palestini v času pred drugo svetovno vojno, o državi Izrael, kakršna je nastajala v glavah ljudi, ki so ga – dečka – obkrožali, o tem, kakšno deželo so sanjali in o dogodkih, ki so v petdesetih letih v resnici sledili…
Iz teh temeljev raste pisateljeva osebna zgodba, zgodba o lastni družini in domu.
Osebno zgodbo, predvsem pa svoje doživljanje, kot v obliki majhnih kartončkov nekako zatika ob velike liste velikih dogodkov.
Sin edinec odrašča v družini visoko izobraženih in razgledanih staršev, v stanovanju je kultni predmet knjiga, oče je strasten razlagalec pomenov in izvora besed, mama pa pretežno zasanjana in odmaknjena bralka ter občasna pripovedovalka gostih zgodb, polnih temačnih prizorov in nenavadnih preobratov.
Knjiga je pisana v nekakšnih krogih, ki se dovolj zgodaj dotakne svojega središča, kjer izvemo, da je pisateljeva mati pri njegovih dvanajstih letih naredila samomor. Potem pa se zgodba hitro umakne in krožno razvija, se od časa do časa bežno dotakne boleče točke, in se zopet oddalji ter jemlje razmah ob dogodkih v Izraelu, zgodbah o posameznih figurah iz družine ali političnega sveta….
Doživljajski “zataknjenci”
Moje polne pozornosti so bili v knjigi zagotovo deležni majhni »doživljajski zataknjenci«. Tako Oz nekje pove, kako se je kot fantek kratkočasil s tem, da je zgodbi, ki jo je poznal, skušal spremeniti konec. In zopet na drugem mestu omeni, kako se je pred nasiljem sošolcev reševal tako, da jim je začel pripovedovati zgodbe. Zanimive, zapletene, zgodbe, ki jim ni in ni bilo konca, zapeljeval je sošolce z njimi kot Šeherezada ter si tako daljšal čas do naslednjega maltretiranja.
In potem »zataknjenci« z natančnimi opisi obeh staršev, njunega izgleda, načina izražanja, gibanja, odnosa do njega.
Zgodba o tem, kako sta z očetom želela ustvariti vrt na suhih, prašnih tleh. Zgodba o sladoledu pred kosilom, s katerim se je silil, da bi razveselil svojo lepo, otožno mamo.
Šeherezadina zgodba za slovo od mame
Dlje kot sem brala, in med epskimi zgodbami lovila Ozove osebne, bolj je v meni vstajalo prepričanje, da je ta knjiga za pisatelja predvsem njegova lastna Šeherezadina zgodba. V njej se krčevito lovi za natančne opise dogajanj, časa, ljudi, da bi podoživel vsako podrobnost. Razpored prostorov v stanovanju, knjižno polico, vonj kože, okus peska, občutek vetra, vsega, kar je ostalo v spominu, da bi še trajalo in še malo trajalo, in še čisto malo…da bi mama ne odšla tako nepripravljeno kot je šla v resnici. Da bi se že enkrat lahko poslovil od mame.
Oz svoji zgodbi ni mogel spremeniti konca. Nam je pa kot Šeherezada povedal zgodbo, široko, zapleteno, žalostno in lepo, povedal jo je sebi, rodu in nam v boder opomin.
Vsak od nas pač nosi svojo »zgodbo o ljubezni in temnini.« Vsak.
Iskanje čustvenega pomena besed
Published February 24, 2012 | Strast do besede
Fetiš je lahko marsikaj in naj je že karkoli – visoke pete, dolgi lasje, avtomobil s skoraj nepredstavljivim številom konjskih moči in kar je še takega – je ponavadi v zvezi z življenjsko silo, nečim, kar je nabito z libidno energijo, strastjo, z življenjem na visokih energičnih obratih.
Beseda je v primerjavi z visokimi petami nekam ogulela, ni salonsko dopadljiva in je ob iskrivosti avtomobilskih konjskih moči nekam skromna – kot sirota iz pravljice, z zaprašenim in prestrašenim obrazkom. Beseda kot fetiš? Ah, dajte no!
Knjige so bile zame od malega zelo pomembne. One so besede sestavljale v drugačno celoto, v knjigah je bila beseda prej prava, ob knjigah sem ČUTILA vse tisto, kar sem v življenju, ki me je obdajalo, bolj RAZUMELA. Besede, ki so bile napisane, so v meni dobivale svoj ritem, pripovedno muziko, besede so bile visoko izrazne, nabite z vsemi odtenki čustvovanja, slišala sem jih in videla in si predstavljala in doživljala – veliko, žal, veliko bolj kot karkoli, kar so mi rekle moje osebe. Moja babica, moja mama, oskrbnice mojih preživetvenih potreb. Čim sem jo odkrila, mi je bila bolj všeč kot onidve. Pisana beseda. Ta ni nikamor silila, preganjala, se posmehovala, ni zahtevala. Smehljala ali pa žalovala je nekam varno vase, bila je iskrena in obenem pogumno sama svoja, za karkoli ni potrebovala moje opore, in vendar me je v vseh razpoloženjih pripuščala zraven. Nič čudnega torej, da je pisana beseda postala moj fetiš.
Na valu čustvenih pomenov
Tudi dandanes, slabega pol stoletja po najinem prvem srečanju – ah, ta ljubezen na prvi prebrani stavek – tudi danes, ko zagledam knjigo ali vse tisto, kar se je v vmesnem času, ki je pretekel, knjigi pridružilo, me spreleti poseben srh, ko oči begajo po besedah in so v pričakovanju prave. Ne ujamem se vedno na isto, enkrat mora biti to bolj dur in drugič mol, ampak – če se zgodi, me uroči. Ujeta v občutek, ki ga iščem, sploh ne zavestno, se mi zdi – tu me še premočno vodi moje nezavedno – se gibljem na neki črti med predevanjem občutka in ustreznih besed, kakšno doživetje je to, kakšna avantura, kakšno pestovanje oceanskega občutja!
Seveda v času, ki je pretekel, nisem ostala nema, in že dolgo uporabljam tudi izgovorjeno besedo, pa tudi odzivam se nanjo. Vem, kaj pomeni, če nekaj rečem kot soproga (velika je možnost, da me bo preslišal), vem, kaj pomeni, če rečem kot mama (in žalujem za časi, ko sem bila svojim otrokom najpomembnejši človek na svetu), poklicno se ukvarjam s psihoterapijo, ki ji nekateri rečejo »zdravljenje z besedami«.
Nasmeh olajšane duše
Verjetno ni naključje, da sem, strastna bralka, pristala tu. Psihoterapija mi odkriva pisave, ki jih med knjižnimi listi ne bi odkrila, predvsem pa mi vsak dan znova odslikava, kako neomejene so različne možnosti branj pripovedi mojih pacientov. Oznaka psihoterapije kot zdravljenja z besedami je tako naenkrat plitva in površna.
Psihoterapija je zame proces ISKANJA OBČUTKA, ki se skriva v pacientovi pripovedi. Pacient je pripovedovalec, včasih vehementni uporabnik ogromnega besednega asortimana, včasih opremljen s skromno besedno bero. In mene, terapevtko, od vedno mahnjeno na besede, navajeno, da jo zdaj ujame takšna in drugič ponovno popolnoma drugačna beseda iz knjižnih listov, vedno znova in znova in znova osupne, ko za dobesednim besednim pomenom odkrijem pacientov pomen.
Takrat se ubrano nasmehneta olajšana pacientova duša in moje nezavedno, uživajoč na tisti črti med predevanjem občutka in ustreznih besed.
Spomin
Published February 6, 2012 | Moč spomina
Spomin je čudna reč.
Mogočna reč.
Sposobna.
Zapisuje vse. Način dotika, nianso topline pogleda, kretnjo, ki poskuša skriti strah, mero
iskrenosti veselja, nehlinjen pogum. Vse registrira. Skozi kožo, skozi vonj, skozi oko in uho,
ki znajo točno določiti stopnjo zloveščosti brnenja popolne tišine.
Spomin je grozljiva reč. Zato, ker ve vse. On ne odpušča, ne olepšuje doživetij, predvsem pa
ne briše. Disk spomina je zavidljivo zmogljiv.
Spomin je zamerljiva reč. Ne prenese zanemarjanja. Selektivnosti pri dogodkih, ki jih
pripuščamo v zavedanje, se sčasoma naveliča. In potem privoščljivo spusti kakšen del skozi
sanje. Nekaj skozi pospešeno utripanje srca na mestih, ko ni prav nobenega vzroka za to.
Nekaj skozi melanholična stanja, ki jih tako radi pripišemo luninim menam, burji in jugu.
Spomin je čudna reč. Polna slabih značajskih lastnosti.
Nemoč besede brez poslušalca
Besede so majhne stvarce. Prijazne, robate, lahko popolnoma aseptične. Besede so takšne
male zmuzljivke, z njimi vstopamo v svet in k drugim ljudem in večji del časa ravnamo z njimi
nemarno, ker tudi tako pretežno prav dobro služijo.
Besede so tiste majhne reči, s katerimi edino lahko potolažimo maščevalni nenegovani
spomin, ki vstopa v sanje, v zadržan dih na nenevarnem mestu, v melanholijo, ki jo naznanja
vlažen veter z morja.
Besede pa se ne rojevajo kar same od sebe ali iz našega racionalnega hotenja. Besede
iščejo poslušalca. Nekje mora biti nekdo, ki ga zanimajo tvoje besede, ki ga veseli
iskanje točne besede. Ker besede niso prave, če so približne in prav nič ne štejejo, če so
doživljajsko pišmeuhovske.
Ko beseda ob poslušalcu točno obnovi spomin, šele takrat se spomin, ta mogočna silovita
reč, umiri in poleže.
In ubeseden spomin se privije k nam kot naša zgodba.
Ne zanemarjajte lastnega spomina
Ko za vsa zanemarjena mesta v spominu končno najdemo prave besede, je to takšna
osvobojena zgodba. Gosta zgodba o dobrem in slabem, o strahovih, hrepenenjih, stisnjenih
zobeh, razočaranjih, izgubljenih iluzijah…In vendar zgodba, ki nas nima več v oblasti.
S takšno se da živeti!
Spomin ima posameznik in ima narod in pri obeh se ta kaže navzven. Skozi oholost, ponos,
sklonjenost ramen, skozi vse tako.
Ne zanemarjajte lastnega spomina.
Pesem La Memoria, ki poje bolj o narodovem spominu, pravi nekako tako (svoboden prevod
– po smislu):
»Spomin ubije vse ljudi,
ki molčijo in pustijo,
da jim omeji
svoboden let življenja.«