Ljubezen vedno je!
Published February 21, 2017 | So obdobja v življenju, ko nas preplavlja brezup, malodušje, kot bi izguba smisla priplavala na površje in jemala zrak sproščeni volji do vdiha in izdiha. Mrak vnašajo izgube, porazi, spremembe utečenih poti, bilance načrtov, v katere smo polagali posebne upe, sedaj pa kažejo, da so se izjalovili…
So obdobja, ki stopajo v nas kot škodljivec v naš vrt – brezobzirno in nasilno se vežejo na naše misli in hotenja, dobro sprevračajo v grdo, upanju v obliki kemične reakcije pritikajo radikal »ni možno«.
Pred kratkim sem na enem od televizijskih kanalov naletela na biografski film »Železničar« (The Railway Man), ki me je pritegnil s pripovedjo o dogodkih, o katerih malo vem. Gre za prikaz dogajanja med 2.svetovno vojno na čisto drugem koncu sveta, britanski vojak Eric Lomax je zajet in dodeljen v japonsko delovno taborišče, kjer taboriščniki gradijo železniško progo med Tajsko in Burmo na območju, ki je težko dostopno in so delovne razmere temu primerno na robu človeške zmogljivosti. Situacija je še mračnejša, ker so v tistem koncu popolnoma odrezani od sveta, brez informacij, kako se odvijajo boji in vojna, a inženirjem – taboriščnikom – uspe sestaviti radio, s pomočjo katerega spremljajo novice, ki jim s poročanjem o dogodkih dajejo upanje, da bo tudi njihovega mučenja kmalu konec. Ko vodstvo taborišča njihov sprejemnik odkrije, se začne trpljenja polna zgodba našega junaka, ki ga obdolžijo kot glavnega krivca za posedovanje radia…
In vendar – vojna se konča, junak preživi, in v desetletju po vojni niha v razpoloženjih, ko se lovi med stanji normalnosti in stanji pomračenega uma, ko ga zagrabijo zlovešči strahovi, ki ga delajo nepredvidljivega in strašijo njega samega in ljudi, ki z njim živijo. Potem….sreča žensko, ki jo vzljubi in ona vzljubi njega.
Takrat se odvije tisti del, ki je najpomembnejši zame – zaradi žene, ki jo ima rad, se sooči s svojo travmo, celo poišče svojega mučitelja, se mu hoče maščevati, a se na koncu spravi z njim. »Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe,« reče Eric ženi, ko se na koncu srečajo vsi trije: on, žena in japonski vojak ter v zaključnem pripisu izvemo, da sta »taboriščnik in mučitelj« ostala prijatelja do smrti (oba sta umrla v pozni starosti, stara čez 90 let).
»Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe.«
V resničnih vojnah in v vojnah, ki se odvijajo v nas, se mi zdi ta stavek tisti, ki blaži in odganja temo.
Največkrat je njegov pomen dejanski in v resnici obstaja nekdo, h komer se lahko zatečemo ali se nanj naslonimo, a tisto, kar dela ta stavek svetel, je zavedanje, da nosimo nekaj v sebi, tudi takrat, ko imamo občutek, da nimamo nikogar drugega, da je to nek ovoj, ki nas je od našega prabivanja ščitil in valoval in dajal ritem bitju našega srca, in da tega ni mogoče izgubiti.
Ko se ga naučimo poiskati – vedno obstaja nekaj, kjer začutimo, da smo mi res mi – je med nami in občutkom obupa in nemoči zračna blazina, ki ne pusti, da bi se ob življenjskih čereh razbili.
In ne glede na to, kaj za posameznika to varovalo je (vsak od nas bi si izbral nekaj svojega), pa ima vedno isto ime.
Ime mu je ljubezen.
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | 
čustveni pomen, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, eric lomax, film the railway man(2013), ksenija bratina, ksenija čuić bratina, ljubezen, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočNekoč v davnih časih…
Published February 10, 2017 | Zgodbe
Ljudje imamo radi zgodbe.
Popotniki iz časov Iliade so si po naporni hoji umili noge, se okrepčali, potem pa….pripovedovali. Pripovedovali so in hranili poslušalce z zgodbami iz sveta, kjer oni niso bili, z dogodivščinami, ki jih oni niso doživeli, odstirali so obzorja, kamor je vleklo, vsaj v mislih in podoživljanju, vsakega še tako zvestega in navezanega na svoj kraj, na svoj dom, na svoj zapeček.
Zgodbe.
Še od davno pred Homerjem so, od davno pred Homerjem pripovedujejo o junaštvih, o nenavadnih dogodkih, pripovedujejo zgodbe o zgodbah, jih prirejajo, prilagajajo, napihujejo.
Z zgodbami iz babičinega naročja smo zrasli tudi sami. Mešale so se pravljice z zgodbami iz »starih časov,« v tej mešanici magičnosti in resničnosti smo se izvili iz naročja in se podali svojim zgodbam naproti.
In medtem, ko nas življenje srka vase, vrtljaji njegove centrifuge velikokrat zdrobijo naše dragocene zgodbe. V življenjskem bobnu, ki ga obrača z veliko hitrostjo, zgodbe, tiste naše, tiste majhne, tiste raskave, tiste mile, padejo kot pozabljeni listki z nas in se zatlačijo v luknjice pozabe.
Saj. Komu pa naj jih pravzaprav povemo?
Kam sploh sodi zgodba o včerajšnjem prepiru, po katerem smo se počutili obnemoglo in krivo, kam sodi zgodba o spominu na prizor iz otroštva, ki se velikokrat vrača, kam sodi zgodba o ugaslem veselju, ki se ne more in ne more vrniti, kam sodi zgodba o ponavljajoči stiski, ki pritiska na prsi in nas ne spusti iz stanovanja, kam… Kam bi z zgodbami, svojimi lastnimi, samo našimi, s spominom na vonje v naši hiši, na razpoloženje, na občutek, ki te je prevel, ko si odklepal vrata doma. Kam bi z vsem tistim, kar je včeraj hušknilo skozi glavo kot zoprn filmski prizorček, ki si ga moral še dolgo zatem odganjati, da se ne bi v počasnem posnetku odvil v spominu.
Kam sodi vsa ta ropotarnica daljnih in bližnjih doživetij, tako zelo pomembnih, tako zelo naših – če jih nimamo komu povedati, če se jih nismo naučili povedati, če nas jih je sram.
Zgodovina beleži, razlaga in povezuje svetovna dogajanja v času – da bi lažje razumeli in povezali svoje bivanje tukaj in sedaj.
Naše življenje pa povezujejo in osmišljajo naše zgodbe.
V varnem zavetju terapevtske sobe
Šele ko se začnemo zanimati za svojo zgodbo, se začne tisti proces, ki nas bo približal in povezal s sabo.
Neštetokrat jo bomo povedali, ker ima naša zgodba tisoč inačic. Ob njej se bomo jokali, se ji smejali, se ji posmehovali, secirali jo bomo in spet in spet sestavljali, da bi jo čisto na koncu – razumeli.
Takrat jo bomo iz zavetja terapevtske sobe lahko nesli ven – med svoje ljudi – in jo – tako, nebolečo, pripovedovali naprej.
Ljudje ne moremo brez svoje zgodbe.
Šele ko postanemo njen nepreklicni lastnik, se lahko počutimo zares živi.
Šele ko postanemo njen suveren lastnik, si upamo končno odriniti na pot!
Ker nas bo naša zgodba pač vedno povezovala z domom – v nas…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | anksioznost pomoč, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiMehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša
Published January 30, 2017 | Še je januar in še vztraja sneg.
Po stranskih uličicah in potkah je tanka glazura ledu pokrila gručaste ostanke snežnih zaplat, zaradi nje ne smeš hoditi zamišljeno, če se hočeš obdržati čvrsto na nogah.
V delčke neodkrite kože – v lica, nos in ušesa – diha mrzel zrak in včasih se zaradi hladnega obroča, ki malo pritiska v sivem dnevu na predele okrog srca, počutiš kot bi dihal vate škodoželjen škrat iz Andersenove pravljice, tisti, ki ne zna videti v ljudeh okrog sebe nič lepega in dobrohotnega.
Še je januar in še vztraja sneg s sivino dni.
Zima.
Čas, ko polja počivajo in gozd ždi v tišini. Tudi morje prinaša in odnaša le redke delovne barke, vasi se že zgodaj popoldne ovijejo v temo, v mestih se ljudje zatekajo pod neonske luči trgovin, kavarnic, trgovskih centrov…
Letni čas, ki si jemlje čas za odklop, za tiho regeneracijo, je vedno znova preizkušnja za posameznika in odkrivanje polnosti lastnih kamric duše – kaj v njih hranimo in kako bogati smo.
Neštetokrat se zalotim, kako neprisotno sedim pred mežikajočim ekranom ali črkami, ki plešejo na belem papirju. Neštetokrat se zalotim, kako hočem iz tišine – mirne, debele tišine – kako hočem iztisniti zvok – medtem ko prisluškujem zvoku iz bele ploščice na bližnji polici, a mobilnik spokojno negibno in neslišno leži na polici.
Slike, ki migotajo, in zvok, ki ga ni, povečujejo občutek tesnobe.
Če bi bila dojenček v otroški posteljici, bi čakala na mamo, na svet, ki bo zagotovo prišel, na svet, ki – četudi ga sedaj ni – ni pozabil name! Če bi bila dojenček, bi v takem primeru z zaupanjem čakala na mamo in se veselila trenutkov, ko se me bo spet dotaknila, se mi smejala, me vsa vedra in bodra držala v naročju.
Iz tistih stanj, verjetno, ko smo bili dojenček in smo čakali na mamo, smo gradili svetlobo in temo naše duše. Polnili smo jo z domišljijskim svetom, ki smo ga kasneje – glede na svoje posebnosti in osebnosti – zamenjali za glasbo, črke, podobe, za sprehod v naravi, za vse tisto, kar nas mirno in tiho središči, da nas ne more pogoltniti noben strah – tudi strah pred mirovanjem otrplega letnega časa ne.
Nismo enaki in nekateri morajo tvegati globok spust, da najdejo blagozvočnost in polnost duše v sebi.
Ko se to zgodi, lahko vsi ekrani ugasnejo in lahko tišina ne-zvonjenja telefona kriči v nebo.
Lahko je še vedno januar in zima lahko še kar traja.
Ker smo v sebi našli nekaj toplega, nekaj ljubeznivega, nekaj prijaznega, kot bi nas grelo mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša, ki ji depresija ne more do živega!
Posted in Iz ropotarnice za dušo | čuić bratina ksenija, depresija pomoč, depresija psihoterapija, duša, duša psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočKako ubrati pot iz depresije – ena od možnosti
Published January 23, 2017 | Depresija je tisto stanje, ki zjutraj ne more vstati, tisto stanje, ki ob nočnem prebujanju mori vsa miselna preigravanja – vse, kar obstaja, ni dovolj dobro, cvreš se v peklu nekakšnega sramu in krivde in strahu – tisto stanje, ki ti podnevi hitro skloni glavo – vsaka najmanjša sapica nestrinjanja, kritike, neustreznega odgovora, zavrnjene prošnje, vsak domnevno nenaklonjen pogled – človeka v depresivnem stanju podre z lahkoto kot bi spodsekal od nevihte načeto – še do nedavnega trdno in visokoraslo drevo.
Depresija je tisto temno razpoloženje, ki se naseli v človeka in se vleče kot pusti zimski sivi dan, brez luči je in brez koščka jasnega neba, dejanja so barvana z brezupom, na prsi se uleže teža, od nekje se – kot trpka sladkorna pena, katere nitke se lepijo na prste in se jih ne moreš znebiti – prikrade pogrešanje – pogrešanje nedoločenih krajev, časa, ljudi in glava v ihtavem strahu išče nekaj pomirjujočega, nekaj, kar bi ometlo to težko puščobo občutij kot bi ometel lepljive saje v dimniku. Depresija….
Je preprosto – gromozansko stanje nemoči, ki včasih popade ljudi, je stanje – kot bolezen, za katero iščemo zdravilo, za katero iščemo obliko pomoči.
Občutek, da nečesa ne moreš
Vse dokler nisem zadeve pobliže pogledala, vse dokler nisem trčila na depresijo zopet in zopet in spet, sem jo vestno diagnostično zabeležila in se je lotila samo po predpisih psihoterapevtske stroke.
Pisana družba ljudi jo gosti.
Pacienti, ki gredo v šestdeseta, pacientke, ki so zaradi svoje pohlevnosti spregledane – doma ali na delovnem mestu, (enkrat tu, enkrat tam), pacienti in pacientke, ki so v precepu, ker jih njihova energija žene naprej, realnost pa jih cuka nazaj. Razdvojenost med željo – ravnati kot čutim – in omejitvami realnosti: odgovornost, varnost stalne zaposlitve, strah pred neugodnimi izidi tveganja….Razdvojenost med željo – biti močan, ostati v igri – in omejitvami realnosti: bolezen ali preprosto pešanje moči, staranje in potiskanje na stranski tir…
Občutek, da nečesa ne moreš, da »nisi več glavni«. Občutek, da ne smeš izpreči. Občutek, da ne smeš iztiriti. Občutek, da se ne moreš posloviti – in obenem – tako ne moreš več nadaljevati.
Iz kobacanja iz zavozlanega klobčiča občutkov nemoči se lahko rodi depresija.
Varna rešitev.
Za vse tisto, kar bi v resnici morali napasti.
Beg pred spopadom? Spopadom s kom?
Zaradi naše depresije se lahko mirno pasejo po deželi vulgarna načela neoliberalizma, zaradi naše depresije je lahko še naprej v razmahu gradnja »varovanih stanovanj« za starostnike v getu, zaradi naše depresije si lahko nekdo privošči zvrhano mero brezobzirnosti in nesramne zahtevnosti, zaradi naše depresije se lahko v nas plazi bolezen, medtem ko v službi poskušamo, ampak res poskušamo na vse kriplje preprečiti, da bi nas dokončno zasule vse obremenitve, nesmiselne obveznosti, neločene od nalog, zaradi katerih smo v resnici na tem delovnem mestu.
Blagor jim. Zaradi naše depresije lahko brezobzirna načela, ki žalijo dostojanstvo človeškega življenja, mirno lomastijo po deželi in jim ni mar za opustošenje, ki ga puščajo za sabo.
Blagor nam!
Zdaj vemo, kako ubrati pot iz depresije.
Prepoznati moramo svoj »ne morem« in naučiti se moramo reči stvarem, ki nam škodijo, »ne«!
Prepoznati moramo svoj “lahko” in imeti drznost, da ga uveljavimo.
Ko depresiji, tej kletki pridno negovanih zavrtosti, odpremo vratca, nekaj v nas zaprhuta s krili in v žilo na vratu trepetajo krila svobode…
Največja ovira na tej poti pa smo mi sami: naše navade, koristi, ki jih imamo od depresije, naša nediscipliniranost, ki ves čas skuša našo odločenost pri vztrajanju. Največja ovira na tej poti je otrok v nas, ki mu nekdo ni znal pomagati pri reguliranju njegovih zelo različnih čustvenih stanj in vzgibov.
Tudi psihoterapevt lahko ob njem obstane nemočen – če se tisto mlado, nezanesljivo in tako ljubko, da je vedno lahko koga pretentalo – ne odloči, da bo v terapiji vztrajalo in sodelovalo!
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija našega časa, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč pri depresiji, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološko svetovanja, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija depresija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočObjave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015
Published October 6, 2015 | Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”
Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.
Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015
http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html
ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015 imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :
http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/
Posted in Aktualno, Psihoterapija | bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, izbira psihoterapevta, jana bajželj, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, med štirimi stenami, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v duševni stiski, pomoč v psihični stiski, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, radio slovenija prvi program, regulacija poklica psihoterapevt, sobotna priloga, stik s čustvi, stik z doživljanjem, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedami“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviV iskanju izgubljenega človeka
Published September 8, 2015 | Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.
Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.
O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel
Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….
Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.
Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.
V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.
Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.
Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.
Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.
Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem
Ko sedim jaz na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…
Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.
Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.
Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.
Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.
To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.
Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.
Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.
Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.
In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.
Da se bodo našli.
Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | čuić bratina ksenija, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, identiteta, iskanje izgubljenega človeka, kdo sem, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, narcisizem, narcizem, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stephen grosz, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiKoliko stane psihoterapija?
Published March 22, 2012 | “Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni”
Pred desetimi leti, kakšen mesec gor ali dol, sem za revijo Ona opravila intervju s slovenskim psihoanalitikom Matjažem Lunačkom. Intervju je izšel pod naslovom »Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni« in je bil po analizi branosti najbolj bran članek v tistem izvodu revije. Iz tistega časa se spomnim dvojega. Spomnim se sebe, kako skrbno sem se pripravljala na intervju, toliko bolj, ker sem stopala na psihoterapevtsko pot, polna vprašanj in obenem tiste začetniške naivnosti (ali oholosti nevednice?), da na vprašanja obstajajo enoznačni odgovori. In spomnim se primarija, takratnega vodje Enote za psihoterapijo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani, s kakšno zbranostjo in očmi, ki so se smejale, je odgovarjal na vprašanja. Takrat, po intervjuju, ki sva ga opravljala dvakrat, ker naju je prvič preveč zapeljalo v pomenek o literaturi, nisem vedela, kar vem danes. Z intervjujem sem dobila zgoščen kredo o delovanju psihoterapije, povedan jasno, prepričano, prepričljivo.
Danes, po tolikih letih, ko se vsak dan srečujem s pacienti, ki se odločajo, ali bi vstopili v psihoterapijo, ko se presprašujejo, kaj v resnici jim bo ta časovni in denarni vložek prinesel, ko tehtajo med plačevanjem nujnih izdatkov in luksuza (kamor po njihovem sodi tudi psihoterapija!), sem se spomnila, da bi si lahko pomagala z nekaterimi poudarki iz, čeprav davnega, še kako aktualnega intervjuja.
Smo res tako dobri ljudje, kot si mislimo?
Tisto, kar se spomnim brez vsakih pomagal – na izust – sem v prvi vrsti vzela zase, terapevtko. Psihoanalitik Lunaček je namreč na vprašanje, katero iluzijo mu je uničila analitična psihoterapija, iskreno in neposredno povedal tole: »…o sebi sem imel poprej (pred analizo op.p.) boljše mnenje, to pa že moram reči. Psihoanaliza vas pripelje tudi do tistih stvari, ki jih odrivate v kot zavesti, z njeno pomočjo se srečate z nekaterimi impulzi v sebi, za katere bi najprej rekli, da vi takih misli že nimate….skratka, mogoče sem poprej menil, da sem boljši človek. Mogoče sem glede tega postal bolj realen.«
Izjava je zelo iskrena, in na prvi pogled ne gre v prid motivaciji za terapijo. Po teoriji menjave človek nerad počne karkoli, kar se mu ne splača. Aktivnost in vložena energija je stran vržen napor, če ne prinaša nečesa, kar človek potrebuje in to ni nujno vedno »denar«. Z nekom se družimo, ker nam je z njim prijetno, ker je njegova družba spodbudna, lahko poučna, pomirjujoča…Nekaj počnemo zato, ker se počutimo pri tem opravilu uspešni ali zato, ker nas to iskreno zanima (ne, ni nujno, da je to eno in isto). Spoznanje, da nismo tako dobri ljudje kot mislimo, ni posebej pomirjujoče spoznanje. Zakaj bi ga kdo potreboval, zakaj bi se takšno spoznanje nekomu splačalo?
Cena osvobojenega bivanja
Ste takrat, ko se počutite utesnjeni, utrujeni, napeti, kdaj pomislili, da je to stanje, ki nastane zaradi napornega skrivanja lastnih šibkosti ali poniglavosti, zaradi zatiranja pravih občutkov, na katerega ste že tako navajeni, da niti ne veste, kaj počnete in še manj, kaj skrivate ter – najmanj – zakaj se tako klavrno počutite, za vraga.
Eno od orodij, ki pomaga na taki poti k sebi, je psihoterapija.
Lunaček najprej citira Freuda:
»Hm. Freud je rekel nekaj zanimivega na temo sreče. Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni. Če so po njej vseeno, je to drugo, ampak psihoanalize naj to prvenstveno ne bi zanimalo.Po Freudu naj bi psihoanaliza težila k oblikovanju svobodnega, odgovornega človeka, ki se bo znal spopasti z vso širino življenjskih problemov, tako zunanjih kot notranjih. Ali smo pri tem, ko nam to uspeva, lahko srečni, je drugo. Nekdo je pri tem srečen, drugi ne.« Potem pove Lunaček nekaj o sebi:
»Ampak jaz mislim, da analitična terapija omogoča silno odprtost, neki neprestan stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, ki…ja, lahko bi se reklo, da ta stik osrečuje. Lahko rečem celo osebno: zdi se mi, da mene to osrečuje.«
Sama dodajam svojo misel – ta stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, to ozaveščeno bivanje, osvobaja.
Naslednjič torej, ko boste delali izračun, koliko stane psihoterapija, lahko v kolono namesto »cena psihoterapije« vnesete: »cena osvobojenega bivanja.«