Ksenija Čuić Bratina

Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.

Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…

Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.

Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…

Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.

Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.

Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.

Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.

A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.

Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.

Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.

Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.

V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.

Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?

Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.

Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….

Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:

Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?

Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?

Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko  sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…