Psihoterapije brez dobrega odnosa med pacientom in terapevtom ni
Published June 23, 2015 | (1) Začetno testiranje odnosa med pacientom in terapevtom
O psihoterapiji kroži veliko predstav, ki jo delajo simpatično in privlačno.
Kar nekaj filmov in celo nanizanka z istoimenskim naslovom kot današnje pisanje prikazuje psihoterapijo kot zanimivo interakcijo med pacientom in terapevtom: pacient v filmu si daje duška, pritožuje se nad partnerskim odnosom in/ali delom in/ali življenjem nasploh, terapevt v filmu pa mirno sedi, pogumno prenaša pacientov obup, jezo, žalost, posluša in vmes pripomni kaj v zvezi s pacientovimi vzorci, ki jih le-ta vnaša tudi v aktualno problematično situacijo.
Ponavadi si v opisanih scenah dajo duška scenaristi, ki se pri teh prizorih radi izkažejo kot duhoviti, pametni, zabavni, to, da včasih izdajo svoj nevrotični vzorec funkcioniranja, gledalci velikodušno spregledamo – predvsem če je prikazano nekaj, kar nam je sumljivo domače in je prikaz na platnu presenetljivo katarzičen, ker naši lastni šibkosti odvzema sram in jo spreminja v sprejemljivo človeško napakico, ki se jo da priznati in se ji celo nasmehniti.
Psihoterapija v resničnem življenju je – kot celotna resničnost v primerjavi s fikcijo nasploh – malo drugačna.
Vanjo vstopajo pacienti z zelo različnimi predstavami, nekateri celo s takimi, filmskimi.
Med njimi so taki, ki so nevešči govorjenja o sebi, pa taki, ki so zabavno gostobesedni, vanjo vstopajo ljudje s svojimi pretresljivimi zgodbami ali preprosto z življenjem, za katerega čutijo, da jim reže peruti njihovih pričakovanj.
Vsi po vrsti sicer povedo, da se zavedajo, da rezultata ne morejo pričakovati takoj, a kaj, ko je zavedanje eno, čutenje pa drugo.
Skozi njihovo začetno prihajanje se hitro pokaže, kako močna je bila motivacija za prihajanje na terapijo v resnici, kakšne so njihove izkušnje z vztrajnostjo in s premagovanjem prvih težav pri novih začetkih.
A pri vsem ne gre pozabiti poglavitnega: pri vstopanju v terapijo, na začetnih srečanjih, se dogaja tista najpomembnejša neotipljiva stvar – testiranje možne vzpostavitve odnosa med dvema. Med pacientom in terapevtom.
Psihoterapija je namreč terapija, ki temelji sicer na teoretični doktrini, a njeno delovanje predpostavlja vzpostavitev odnosa, relacije.
Zato bodite pozorni na svoje občutke ob terapevtu, h kateremu ste začeli hoditi
Začetno nelagodje zagotovo še ne pomeni, da terapevt ni pravi za vas – imeti morate v mislih, da smo terapevti različni v svoji zmožnosti in hitrosti uglaševanja na pacienta, ki ga še ne poznamo, zavedati se morate, da tudi vi v terapijo vstopate še “odeti v socialne plašče,” ki jih boste šele polagoma ob terapevtu opustili in si boste preprosto dovolili biti – vi.
Začetno razočaranje ob srečanju torej zagotovo še ni razlog za odstop od terapije.
A če slabi občutki še kar trajajo – če imate kar naprej občutek, da se ob terapevtu ne počutite dobro – se o tem z njim pogovorite.
Lahko se zgodi, da med vama preprosto ne more priti do “srečanja” – tistega nujnega, kar se mora zgoditi, da bi se terapevtski proces sploh lahko začel.
Zgodbe s psihoterapij so različne.
Včasih že odkrito načenjanje teme o občutku ob drugem – lahko razbremeni uvajalne zadrege in se psihoterapija prevesi in nadaljuje v “delovno fazo”.
Včasih tak pogovor odpira uvid v motivacijo za terapijo, ki enostavno ni dovolj velika, da bi se splačalo s terapijo nadaljevati.
Včasih si terapevt in pacient priznata, da “enostavno ni kemije” in se poslovita.
Pacient z izkušnjo, da se lahko poslovi brez občutka krivde in poraza.
Terapevt z izkušnjo, da (sedaj pa res, čisto zares, čeprav to že ve) njegova želja pomagati ni vsemogočna in je v tej izkušnji ranljivo človeški.
In – kot po neki nenavadni spirali – takšno slovo oba, terapevta in pacienta, opremlja z novo subtilnostjo pri vzpostavljanju novih odnosov – pacienta (tudi) z morebitnim drugim terapevtom, terapevta (tudi) z naslednjim novim pacientom, ki bo potrkal na vrata.
Kako izbrati psihoterapevta?
Published June 16, 2015 | Če ste v stiski in težavah, ki jih doživljate, pomislili tudi na obisk psihoterapevta, obenem pa ne veste, kako bi izbirali, je tu nekaj smernic, opornih točk, ki bi vam lahko bile v pomoč pri izbiri.
1. Kakšna terapevtska usmeritev?
Obstaja veliko različnih terapevtskih šol, ki se med seboj razlikujejo v pristopu: nekatere delajo s posameznikom, nekatere s partnerjema ali s celo družino, ene se osredotočajo na neposredno reševanje jasno opredeljenega problema, druge raziskujejo doživljanje, ene imajo predpisano število seans, druge so v tem odprte in se prilagajajo posameznikovemu ritmu, motivu in zmožnosti dela “na sebi”. Vsaka od njih je bila razvita z mislijo, da bi bila čimbolj prilagojena določenemu načinu reševanja težave – saj se ljudje splošno razlikujemo v tem, kakšne strategije in taktike ubiramo pri reševanju problemov.
Glede na navedeno boste v Sloveniji npr. iskali vedenjsko-kognitivno terapijo, če bi radi v 10 seansah rešili svoj problem “strahu pred nastopanjem,” ali individualno analitično usmerjeno terapijo, ki bo trajala dlje (najmanj eno leto, če gre za razrešitev konflikta, ponavadi pa več let), če bi želeli raziskati, kaj natanko vas ovira pri svobodnem in sproščenem bivanju, kamor sodi tudi “vrh ledene gore,” ki ste ga poimenovali “strah pred nastopanjem.”
Če imate težave v partnerskem odnosu, in sta oba za to, da poiščeta pomoč, potem boste iskali partnersko oz. družinsko terapijo (ker je tudi tu več različnih šol, iz katerih te šole izhajajo, jih boste enkrat našli pod nazivom – partnerska in družinska terapija, drugič pod sistemska partnerska in družinska terapija) itd.
2. Kako naj vem, da je terapevt, za katerega se odločam, res kvalificiran terapevt?
Ko se odločate za terapijo, preberite najprej opis načina dela posamezne terapevtske šole in se glede na to odločajte, katera bi vam ustrezala. Potem pa se pozanimajte o članih posamezne terapevtske usmeritve. Terapevti – člani so namreč za to, da so to lahko postali, morali izpolniti vrsto predpogojev, ki jih določa stroka posameznega združenja. Član Združenja psihoterapevtov Slovenije mora npr. najprej zaključiti enoletno podiplomsko izobraževanje, opraviti določeno število terapij pod določenim številom ur supervizije, podvreči se mora procesu lastne analize, se udeleževati strokovnih srečanj… Običajno boste ob navedenih terapevtih – članih, naleteli še na rubriko “specializanti,” ki pomeni, da tisti, ki so navedeni v tej rubriki, še nimajo izpolnjenih pogojev za članstvo, da pa so vključeni v proces za pridobivanje naziva.
Izbira specializanta za terapevta ni nujno slabša – saj vsi vemo, kako smo v procesu izobraževanja še posebej prizadevni, specializant tudi redno dela pod budnim očesom supervizorja, običajno pa je terapevtska ura pri njem cenejša.
3. Moja pripravljenost na delo v terapiji in zanimanje za to, kar se mi dogaja
Če se še odločate za psihoterapijo, in ne veste, ali ste VI pravi zanjo, imejte v mislih, da psihoterapija pacienta – ne glede na to, v kakšni krizi je in kako se trenutno počuti – sprejema in dojema kot odraslega partnerja, ki se bo zanimal zase in za svoje doživljanje in bo v terapiji pripravljen prevzemati odgovornost za svoje delovanje.
Vedno znova je namreč dobro imeti v mislih to, da je človek v času, ko se odloči za psihoterapijo, zelo ranljiv in občutljiv, s tem pa tudi dovzetnejši za percepcijo terapevtovih pripomb kot sugestij oz. napotkov za delovanje.
V času, ko je govora o naši odgovornosti na vseh področjih delovanja, se torej izkaže, da z odločitvijo za terapijo in izbiro terapevta ni nič drugače.
To je dobro – saj takšen premislek že verjetneje obeta dobre rezultate, ki si jih želimo in se jih veselimo skupaj – terapevti in pacienti!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, depresija pomoč, Ego-center, izbira psihoterapevta, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomočLjubezen ali “amour”: ni kam uiti!
Published November 16, 2012 | razmišljanje ob filmu »Amour«(2012) režiserja M. Hanekeja
Prvi vdih in izdih in potem prediren mlečni krik – tako se začne novo življenje. Takšno mlado, nebogljeno in odvisno se skozi svoj potek krepi, postane izkušeno in obrušeno, manj občutljivo in samostojno. Skozi čustvovanje, nešteto čustvovanj, se odpira k drugim življenjem in se povezuje z njimi. Skozi čustvovanje si sčasoma najde svoj par, za katerega se odloči, da bo z njim v dobrem in slabem – vse dokler ju smrt ne loči. In za vrati domovanja para se odvija odnos, razmerje, ljubezen, vedno (p)osebna, njima lastna.
Film Ljubezen (Amour)
Ali je naključje, da v meščansko pariško domovanje ostarelega para, dveh upokojenih glasbenikov, ki se po koncertu vračata domov, vlomijo? Kaj pravzaprav resnično vdira in napada njun ustaljeni svet sobivanja, ki ga sestavljajo običajni obredi prebivanja skozi dan? V ukvarjanje s krožniki, kozarci in prehranjevanjem, v oblačenja, slačenja, v neštete – že rahlo okorne – korake, ki jih je treba opraviti ob prehodu iz prostora v prostor, v zalogo še ne povedanih zgodb iz tistega dela življenja, ki še ni bilo njuno skupno, vdre bolezen.
Tako potuhnjena je. Ne udari naenkrat z vso silovitostjo, najprej samo oplazi in pušča upanje, potem pa počasi pokaže svoj pravi uničevalni obraz. Zavedanje o življenju, ki gre h koncu, proti zadnjemu izdihu, zahteva od prebivalcev tega planeta veliko več korajže kot rojstvo. Dobro, saj vemo, da nismo večni, ampak zakaj na dolgo razmišljati o tem?
Ko gledalec gleda vase
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti odmaknjene distance. Ko se ob nastopu ženine bolezni vrata stanovanja zaprejo, je noter tudi gledalec. In potem se soočaš: nega bolnika ni samo božanje po roki. Ni samo dobrohotno govorno opogumljanje. Bivanje postane sestavljeno iz zelo konkretnih opravil: pomoč na stranišču, pomoč pri hranjenju, pomoč pri hoji, plenice, gledanje telesa, ki se je – nekdaj sočno – ljubilo s tabo, kako je sedaj nekakšna napol prazna vreča nagubane kože, iz katere včasih prihajajo neartikulirani kriki in samo občasno kakšen prepoznaven zvok, ki daje vedeti, da je vendar še, tam nekje, tista oseba, za katero si bil takrat davno prepričan: »ja, dokler naju smrt ne loči«.
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti romantičnih iluzij. Tisto, kar gledaš, je naenkrat lastna notranjost, ki ni sestavljena samo iz mehkih sentimentov. V spremljevalcu bolezni in v bolniku se odpre toliko čustvenih registrov: obup, jeza, strah, naveličanost, gnus, sama izčrpujoča čustvena stanja, ki jih ne moreš zdržati v nedogled. Če se ne distanciraš, umakneš, ogradiš, te lahko uničijo. Ampak – kaj pa distanca pomeni? Kaj se zgodi s tvojo predstavo o tvoji lastni človečnosti, s predstavo o tem, kaj in kdo v resnici si, če ne moreš več deliti »v dobrem in slabem«?
Ni kam uiti
Film Ljubezen je zahteven do gledalca. V njem je glasbe samo toliko, kolikor je je v naših običajnih življenjih izven kinodvorane, v naših stanovanjih in bivanjih. Filmski element, ki dogajanje ublaži, omehča ali dramatično stopnjuje, tu manjka. Ja – ni kam uiti! In prav nič lahko ni gledati nelepih strani naših notranjih svetov.
Življenje, ki se začne v zanosu grlenega krika prvega samostojnega vdiha, ki obeta rast in moč, se v naraščajoči nemoči končuje proti zadnjemu izdihu.
Ne glede na to, da je to realnost, je neizogibnost konca boleče zavedanje.
Film Ljubezen neprizanesljivo pripoveduje o tem. In zahteva od gledalca, da se opredeli do filmskega konca. Kaj je tisto, kar se na koncu zgodi?
Konec trpljenja ali upanja? Zmaga svobodne človeške presoje, mogoče dejanje milosti ali nasilni poseg v naravni potek stvari?
Karkoli si boste odgovorili – z interpretacijo filma je podobno kot z doživetji na potovanju v druge kraje in svetove. Vedno potujemo k sebi in pripovedujemo o nas samih.
Saj!
Amos Oz: Zgodba o ljubezni in temnini
Published May 25, 2012 | Velika in mala zgodba
Pred nedavnim je pri nas izšla knjiga izraelskega pisatelja Amosa Oza »Zgodba o ljubezni in temnini,« ki je bila takoj ob izidu deležna velike publicitete, še tolikanj bolj, ker je Slovenijo ob izidu obiskal tudi avtor sam. Zanimivo, malo namuzljivo, tako se mi je zdelo, in z neusahljivim potrpljenjem je našemu bralskemu občinstvu pripovedoval o temeljih, na katerih sloni zgodba: o tragiki pripadnikov svojega, judovskega naroda, nikoli »uslišanih ljubimcev« Evrope, o evropskih preseljevanjih družin, iz katerih sta izhajala njegova starša, ter o njihovem končnem pristanku v Palestini v času pred drugo svetovno vojno, o državi Izrael, kakršna je nastajala v glavah ljudi, ki so ga – dečka – obkrožali, o tem, kakšno deželo so sanjali in o dogodkih, ki so v petdesetih letih v resnici sledili…
Iz teh temeljev raste pisateljeva osebna zgodba, zgodba o lastni družini in domu.
Osebno zgodbo, predvsem pa svoje doživljanje, kot v obliki majhnih kartončkov nekako zatika ob velike liste velikih dogodkov.
Sin edinec odrašča v družini visoko izobraženih in razgledanih staršev, v stanovanju je kultni predmet knjiga, oče je strasten razlagalec pomenov in izvora besed, mama pa pretežno zasanjana in odmaknjena bralka ter občasna pripovedovalka gostih zgodb, polnih temačnih prizorov in nenavadnih preobratov.
Knjiga je pisana v nekakšnih krogih, ki se dovolj zgodaj dotakne svojega središča, kjer izvemo, da je pisateljeva mati pri njegovih dvanajstih letih naredila samomor. Potem pa se zgodba hitro umakne in krožno razvija, se od časa do časa bežno dotakne boleče točke, in se zopet oddalji ter jemlje razmah ob dogodkih v Izraelu, zgodbah o posameznih figurah iz družine ali političnega sveta….
Doživljajski “zataknjenci”
Moje polne pozornosti so bili v knjigi zagotovo deležni majhni »doživljajski zataknjenci«. Tako Oz nekje pove, kako se je kot fantek kratkočasil s tem, da je zgodbi, ki jo je poznal, skušal spremeniti konec. In zopet na drugem mestu omeni, kako se je pred nasiljem sošolcev reševal tako, da jim je začel pripovedovati zgodbe. Zanimive, zapletene, zgodbe, ki jim ni in ni bilo konca, zapeljeval je sošolce z njimi kot Šeherezada ter si tako daljšal čas do naslednjega maltretiranja.
In potem »zataknjenci« z natančnimi opisi obeh staršev, njunega izgleda, načina izražanja, gibanja, odnosa do njega.
Zgodba o tem, kako sta z očetom želela ustvariti vrt na suhih, prašnih tleh. Zgodba o sladoledu pred kosilom, s katerim se je silil, da bi razveselil svojo lepo, otožno mamo.
Šeherezadina zgodba za slovo od mame
Dlje kot sem brala, in med epskimi zgodbami lovila Ozove osebne, bolj je v meni vstajalo prepričanje, da je ta knjiga za pisatelja predvsem njegova lastna Šeherezadina zgodba. V njej se krčevito lovi za natančne opise dogajanj, časa, ljudi, da bi podoživel vsako podrobnost. Razpored prostorov v stanovanju, knjižno polico, vonj kože, okus peska, občutek vetra, vsega, kar je ostalo v spominu, da bi še trajalo in še malo trajalo, in še čisto malo…da bi mama ne odšla tako nepripravljeno kot je šla v resnici. Da bi se že enkrat lahko poslovil od mame.
Oz svoji zgodbi ni mogel spremeniti konca. Nam je pa kot Šeherezada povedal zgodbo, široko, zapleteno, žalostno in lepo, povedal jo je sebi, rodu in nam v boder opomin.
Vsak od nas pač nosi svojo »zgodbo o ljubezni in temnini.« Vsak.
Koliko stane psihoterapija?
Published March 22, 2012 | “Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni”
Pred desetimi leti, kakšen mesec gor ali dol, sem za revijo Ona opravila intervju s slovenskim psihoanalitikom Matjažem Lunačkom. Intervju je izšel pod naslovom »Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni« in je bil po analizi branosti najbolj bran članek v tistem izvodu revije. Iz tistega časa se spomnim dvojega. Spomnim se sebe, kako skrbno sem se pripravljala na intervju, toliko bolj, ker sem stopala na psihoterapevtsko pot, polna vprašanj in obenem tiste začetniške naivnosti (ali oholosti nevednice?), da na vprašanja obstajajo enoznačni odgovori. In spomnim se primarija, takratnega vodje Enote za psihoterapijo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani, s kakšno zbranostjo in očmi, ki so se smejale, je odgovarjal na vprašanja. Takrat, po intervjuju, ki sva ga opravljala dvakrat, ker naju je prvič preveč zapeljalo v pomenek o literaturi, nisem vedela, kar vem danes. Z intervjujem sem dobila zgoščen kredo o delovanju psihoterapije, povedan jasno, prepričano, prepričljivo.
Danes, po tolikih letih, ko se vsak dan srečujem s pacienti, ki se odločajo, ali bi vstopili v psihoterapijo, ko se presprašujejo, kaj v resnici jim bo ta časovni in denarni vložek prinesel, ko tehtajo med plačevanjem nujnih izdatkov in luksuza (kamor po njihovem sodi tudi psihoterapija!), sem se spomnila, da bi si lahko pomagala z nekaterimi poudarki iz, čeprav davnega, še kako aktualnega intervjuja.
Smo res tako dobri ljudje, kot si mislimo?
Tisto, kar se spomnim brez vsakih pomagal – na izust – sem v prvi vrsti vzela zase, terapevtko. Psihoanalitik Lunaček je namreč na vprašanje, katero iluzijo mu je uničila analitična psihoterapija, iskreno in neposredno povedal tole: »…o sebi sem imel poprej (pred analizo op.p.) boljše mnenje, to pa že moram reči. Psihoanaliza vas pripelje tudi do tistih stvari, ki jih odrivate v kot zavesti, z njeno pomočjo se srečate z nekaterimi impulzi v sebi, za katere bi najprej rekli, da vi takih misli že nimate….skratka, mogoče sem poprej menil, da sem boljši človek. Mogoče sem glede tega postal bolj realen.«
Izjava je zelo iskrena, in na prvi pogled ne gre v prid motivaciji za terapijo. Po teoriji menjave človek nerad počne karkoli, kar se mu ne splača. Aktivnost in vložena energija je stran vržen napor, če ne prinaša nečesa, kar človek potrebuje in to ni nujno vedno »denar«. Z nekom se družimo, ker nam je z njim prijetno, ker je njegova družba spodbudna, lahko poučna, pomirjujoča…Nekaj počnemo zato, ker se počutimo pri tem opravilu uspešni ali zato, ker nas to iskreno zanima (ne, ni nujno, da je to eno in isto). Spoznanje, da nismo tako dobri ljudje kot mislimo, ni posebej pomirjujoče spoznanje. Zakaj bi ga kdo potreboval, zakaj bi se takšno spoznanje nekomu splačalo?
Cena osvobojenega bivanja
Ste takrat, ko se počutite utesnjeni, utrujeni, napeti, kdaj pomislili, da je to stanje, ki nastane zaradi napornega skrivanja lastnih šibkosti ali poniglavosti, zaradi zatiranja pravih občutkov, na katerega ste že tako navajeni, da niti ne veste, kaj počnete in še manj, kaj skrivate ter – najmanj – zakaj se tako klavrno počutite, za vraga.
Eno od orodij, ki pomaga na taki poti k sebi, je psihoterapija.
Lunaček najprej citira Freuda:
»Hm. Freud je rekel nekaj zanimivega na temo sreče. Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni. Če so po njej vseeno, je to drugo, ampak psihoanalize naj to prvenstveno ne bi zanimalo.Po Freudu naj bi psihoanaliza težila k oblikovanju svobodnega, odgovornega človeka, ki se bo znal spopasti z vso širino življenjskih problemov, tako zunanjih kot notranjih. Ali smo pri tem, ko nam to uspeva, lahko srečni, je drugo. Nekdo je pri tem srečen, drugi ne.« Potem pove Lunaček nekaj o sebi:
»Ampak jaz mislim, da analitična terapija omogoča silno odprtost, neki neprestan stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, ki…ja, lahko bi se reklo, da ta stik osrečuje. Lahko rečem celo osebno: zdi se mi, da mene to osrečuje.«
Sama dodajam svojo misel – ta stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, to ozaveščeno bivanje, osvobaja.
Naslednjič torej, ko boste delali izračun, koliko stane psihoterapija, lahko v kolono namesto »cena psihoterapije« vnesete: »cena osvobojenega bivanja.«
Iskanje čustvenega pomena besed
Published February 24, 2012 | Strast do besede
Fetiš je lahko marsikaj in naj je že karkoli – visoke pete, dolgi lasje, avtomobil s skoraj nepredstavljivim številom konjskih moči in kar je še takega – je ponavadi v zvezi z življenjsko silo, nečim, kar je nabito z libidno energijo, strastjo, z življenjem na visokih energičnih obratih.
Beseda je v primerjavi z visokimi petami nekam ogulela, ni salonsko dopadljiva in je ob iskrivosti avtomobilskih konjskih moči nekam skromna – kot sirota iz pravljice, z zaprašenim in prestrašenim obrazkom. Beseda kot fetiš? Ah, dajte no!
Knjige so bile zame od malega zelo pomembne. One so besede sestavljale v drugačno celoto, v knjigah je bila beseda prej prava, ob knjigah sem ČUTILA vse tisto, kar sem v življenju, ki me je obdajalo, bolj RAZUMELA. Besede, ki so bile napisane, so v meni dobivale svoj ritem, pripovedno muziko, besede so bile visoko izrazne, nabite z vsemi odtenki čustvovanja, slišala sem jih in videla in si predstavljala in doživljala – veliko, žal, veliko bolj kot karkoli, kar so mi rekle moje osebe. Moja babica, moja mama, oskrbnice mojih preživetvenih potreb. Čim sem jo odkrila, mi je bila bolj všeč kot onidve. Pisana beseda. Ta ni nikamor silila, preganjala, se posmehovala, ni zahtevala. Smehljala ali pa žalovala je nekam varno vase, bila je iskrena in obenem pogumno sama svoja, za karkoli ni potrebovala moje opore, in vendar me je v vseh razpoloženjih pripuščala zraven. Nič čudnega torej, da je pisana beseda postala moj fetiš.
Na valu čustvenih pomenov
Tudi dandanes, slabega pol stoletja po najinem prvem srečanju – ah, ta ljubezen na prvi prebrani stavek – tudi danes, ko zagledam knjigo ali vse tisto, kar se je v vmesnem času, ki je pretekel, knjigi pridružilo, me spreleti poseben srh, ko oči begajo po besedah in so v pričakovanju prave. Ne ujamem se vedno na isto, enkrat mora biti to bolj dur in drugič mol, ampak – če se zgodi, me uroči. Ujeta v občutek, ki ga iščem, sploh ne zavestno, se mi zdi – tu me še premočno vodi moje nezavedno – se gibljem na neki črti med predevanjem občutka in ustreznih besed, kakšno doživetje je to, kakšna avantura, kakšno pestovanje oceanskega občutja!
Seveda v času, ki je pretekel, nisem ostala nema, in že dolgo uporabljam tudi izgovorjeno besedo, pa tudi odzivam se nanjo. Vem, kaj pomeni, če nekaj rečem kot soproga (velika je možnost, da me bo preslišal), vem, kaj pomeni, če rečem kot mama (in žalujem za časi, ko sem bila svojim otrokom najpomembnejši človek na svetu), poklicno se ukvarjam s psihoterapijo, ki ji nekateri rečejo »zdravljenje z besedami«.
Nasmeh olajšane duše
Verjetno ni naključje, da sem, strastna bralka, pristala tu. Psihoterapija mi odkriva pisave, ki jih med knjižnimi listi ne bi odkrila, predvsem pa mi vsak dan znova odslikava, kako neomejene so različne možnosti branj pripovedi mojih pacientov. Oznaka psihoterapije kot zdravljenja z besedami je tako naenkrat plitva in površna.
Psihoterapija je zame proces ISKANJA OBČUTKA, ki se skriva v pacientovi pripovedi. Pacient je pripovedovalec, včasih vehementni uporabnik ogromnega besednega asortimana, včasih opremljen s skromno besedno bero. In mene, terapevtko, od vedno mahnjeno na besede, navajeno, da jo zdaj ujame takšna in drugič ponovno popolnoma drugačna beseda iz knjižnih listov, vedno znova in znova in znova osupne, ko za dobesednim besednim pomenom odkrijem pacientov pomen.
Takrat se ubrano nasmehneta olajšana pacientova duša in moje nezavedno, uživajoč na tisti črti med predevanjem občutka in ustreznih besed.
Spomin
Published February 6, 2012 | Moč spomina
Spomin je čudna reč.
Mogočna reč.
Sposobna.
Zapisuje vse. Način dotika, nianso topline pogleda, kretnjo, ki poskuša skriti strah, mero
iskrenosti veselja, nehlinjen pogum. Vse registrira. Skozi kožo, skozi vonj, skozi oko in uho,
ki znajo točno določiti stopnjo zloveščosti brnenja popolne tišine.
Spomin je grozljiva reč. Zato, ker ve vse. On ne odpušča, ne olepšuje doživetij, predvsem pa
ne briše. Disk spomina je zavidljivo zmogljiv.
Spomin je zamerljiva reč. Ne prenese zanemarjanja. Selektivnosti pri dogodkih, ki jih
pripuščamo v zavedanje, se sčasoma naveliča. In potem privoščljivo spusti kakšen del skozi
sanje. Nekaj skozi pospešeno utripanje srca na mestih, ko ni prav nobenega vzroka za to.
Nekaj skozi melanholična stanja, ki jih tako radi pripišemo luninim menam, burji in jugu.
Spomin je čudna reč. Polna slabih značajskih lastnosti.
Nemoč besede brez poslušalca
Besede so majhne stvarce. Prijazne, robate, lahko popolnoma aseptične. Besede so takšne
male zmuzljivke, z njimi vstopamo v svet in k drugim ljudem in večji del časa ravnamo z njimi
nemarno, ker tudi tako pretežno prav dobro služijo.
Besede so tiste majhne reči, s katerimi edino lahko potolažimo maščevalni nenegovani
spomin, ki vstopa v sanje, v zadržan dih na nenevarnem mestu, v melanholijo, ki jo naznanja
vlažen veter z morja.
Besede pa se ne rojevajo kar same od sebe ali iz našega racionalnega hotenja. Besede
iščejo poslušalca. Nekje mora biti nekdo, ki ga zanimajo tvoje besede, ki ga veseli
iskanje točne besede. Ker besede niso prave, če so približne in prav nič ne štejejo, če so
doživljajsko pišmeuhovske.
Ko beseda ob poslušalcu točno obnovi spomin, šele takrat se spomin, ta mogočna silovita
reč, umiri in poleže.
In ubeseden spomin se privije k nam kot naša zgodba.
Ne zanemarjajte lastnega spomina
Ko za vsa zanemarjena mesta v spominu končno najdemo prave besede, je to takšna
osvobojena zgodba. Gosta zgodba o dobrem in slabem, o strahovih, hrepenenjih, stisnjenih
zobeh, razočaranjih, izgubljenih iluzijah…In vendar zgodba, ki nas nima več v oblasti.
S takšno se da živeti!
Spomin ima posameznik in ima narod in pri obeh se ta kaže navzven. Skozi oholost, ponos,
sklonjenost ramen, skozi vse tako.
Ne zanemarjajte lastnega spomina.
Pesem La Memoria, ki poje bolj o narodovem spominu, pravi nekako tako (svoboden prevod
– po smislu):
»Spomin ubije vse ljudi,
ki molčijo in pustijo,
da jim omeji
svoboden let življenja.«