Ta svet je lahko videti lep
Published March 24, 2017 | Škripajoči koraki po drobno zdrobljenem pesku, počasni, zamišljeni, v jasnem dnevu zgodnje pomladi, veter vsake toliko zamaje veje cipres in borovcev ob potki, takrat se tudi koža po vratu in rokah naježi, v naslednjem trenutku spet samo jasno nebo, mir, spokoj…
Škripajoči koraki, počasni, zamišljeni, zapuščajo kraj slovesa in spomina, s svojim zvenom pa kot bi izdajali brnenje hodeče duše, en sam ton je, enakomeren ton, vedno isti, kot spremljava, kot metronom, po katerem naj se ravna bitje srca tudi v trenutkih, ko bi rado zbezljalo…
Vse v življenju najde svoj čas
V letih, ki jih imam, doživljam slovesa drugače.
Sedaj že vem, da je zrelo obdobje čas, ko življenje pogosteje jemlje. Začne se z živostjo oči in čvrstostjo kože. Izginja občutek pomembnosti in avtoritete, ki si jo še do včeraj užival pri svojih otrocih. Odhajajo….Potem ugotoviš, da se gostijo tudi odhodi tistih, ki si jih jemal kot samoumevne priče svojega otroštva in mladosti ter obenem tiste, ki bodo na tvojih življenjskih tekmah in preizkušnjah vedno navijali zate.
Zdaj vem, da to ne pomeni, da življenje v resnici jemlje. S tem, ko vzame, nas po življenjskem traku prestavlja v nove vloge. Res je. Te so čedalje manj vročekrvne. A vedno bolj strpno modre. Vse v življenju najde svoj čas…
Slovo od učiteljice psihoterapevtskega poklica
Škripajoči koraki po pesku so me v teh dneh nosili s pokopališča, kjer sem se skupaj z mnogimi poslovila od svoje učiteljice psihoterapevtskega poklica.
Srečanje z njo je bilo zame že od vsega začetka zelo drugačno od vseh mojih dotedanjih izkušenj z različnimi mentorji, učitelji. Nikoli ni iskala znanja in ni spraševala! K njej ni bilo treba hoditi »pripravljen«. Sedeč v svojem vrtiljivem stolu v pozi – napol poduhovljeno filozofski, napol tuzemsko paglavsko namuzljivi – je vedno našla besede, zaradi katerih so oživele moje.
Še do pred trenutkom negibna, je gmota v moji glavi – zmes občutkov, besed, lepih in grdih doživljanj – postala žuboreč potoček, ki je stekel in se bistril ob njeni spremljavi, opazkah, spodbudi.
V mojem življenju je bila to prva učiteljica, h kateri sem rada in brez treme prišla!
Ob njej je bilo zame veliko stvari novih – zgodile so se mi prvič. Tudi najino slovo po sedmih letih rednih supervizorskih srečevanj je bilo tako. Bilo je prvo, ki ni bilo težko, temveč nekako naravno in samoumevno. Jaz sem se naučila poklica, nanjo je čakalo še toliko novih učencev!
To, da bo vedno na voljo, če bom kadarkoli kasneje v poklicni stiski, sem vedela, in tudi v resnici je bilo tako.
Bil je tak nepreklicen občutek gotovosti in varnosti! Nenavadno – tudi če se ni oglasila po vztrajnem in dolgotrajnem zvonjenju telefona, sem zaupala, da me bo poklicala, ko bo lahko. Nikoli me ni izneverila.
Samo na zadnji klic ni odgovorila.
Izčrpana od bolezni je nekaj dni po klicu, na katerega ni odgovorila – odšla za vedno.
Zaradi njih, ki so nas – videli
In vendar – na njenem pogrebu ni nič govorilo o njeni odsotnosti, temveč o njeni prisotnosti.
Ob vencih in žalnih trakovih, nad njimi nekje, je bil njen nasmešek, njena poza na vrtljivem stolu, napol filozofska, napol paglavsko namuzljiva.
»It´s a wonderful world,« je igralo samotno trobilo in nosilo po zraku pokopališča njeno samoumevno sporočilo vsem, ki smo ostali.
Vse je enkrat prvič.
Moji škripajoči koraki na pesku ob odhodu s pokopališča tokrat niso bili izgubljeni.
Vse, kar mi je dala, nosim s sabo.
Že naslednji dan sem jo slišala skozi svoje besede na terapevtski uri.
Tako polna terapevtska ura je to bila.
Polna za odprtost pretoka čustev.
Polna hvaležnosti, ki je brnela po prostoru, in naju, sedeči na dveh stolih, pacientko in mene, polnila z vero, da sva taki, kot sva – v redu.
Učiteljica, ki je odšla, me je s tem, kar mi je dala, ko je razumela in sprejemala moj doživljajski svet, naučila, zakaj je svet zunaj – kljub vsemu, kar se v njem v resnici dogaja – vedno moč videti tudi – kot da je lep!
Možgani so družabni organ
Published March 13, 2017 | S samoto imamo ljudje različne izkušnje.
Razlikujemo se po tem, kako radi jo imamo in koliko samote potrebujemo. So takšni, ki samote ne prenesejo in spet takšni, ki težko zdržijo, če nimajo v dnevu nekaj ur samo zase.
Skozi preživljanje samote se kaže naš značaj, izkristalizirajo se naša veselja, a samota zna privabiti na dan tudi tiste neprijetne plati: strahove, mrakobnost, zagrenjenost, malodušje.
Samota je včasih kot plima, kot bi drezali v mulj lastnih globin, ki na površje naplavi usedline doživljanja, za katerega ne vemo, od kod je, pa se mu vseeno brez velikega čudenja prepustimo…Samota je izdajalska stvar, v naš pogled riše pogled prvih oči, ki so zrle v nas, v izraz na obrazu, v kotičke okrog ust nariše odtis naših zgodnjih negovalcev, tok misli pa – kot bi hotel po neki davno utečeni strugi, pri nekaterih je to spokojno zadovoljstvo, pri drugih nejevolja, ki se prebija skozi brzice jeze…
Odziv možganov na “drugo glavo”
O tem, kako delujejo človeški možgani, priča množica najbolj sofisticiranih raziskav – tisto, kar mene navdušuje in navdihuje, je njihovo odkritje, kako se možgani odzivajo na druge možgane, na »drugo glavo,« na to, kolikšno moč ima tuj čustven vpliv.
Mogoče se s tem tudi malo tolažim v času, ko so v polnem razmahu načini komunikacije, kjer z nekaj kliki navidezno potešiš svoj občutek povezanosti, celo občudovanosti in priljubljenosti, in se včasih ustrašim, da se bodo možgani naučili živeti z »manj«. Včasih se ustrašim, da bodo nasedli nekaj tipkam na tipkovnici, ki naj bi pregnale občutke osamljenosti in budile občutke povezanosti. Ustrašim se vsakokrat, ko opazim in tudi sebe zalotim, kako – predvsem na začetku nekega snidenja – ljudje začnemo premikati zaslone na svojih gadgetih in iskati – ne vem, točno kaj – a predvidevam, da neko tolažbo ob prvotnih občutkih zadrege, nek občutek, da nismo čisto sami v neki novi interakciji ali zagotovilo, da ne bomo ostali sami, ko bo druženja konec….kaj pa vem.
Rada in vztrajno prebiram knjige, ki polne najnovejših odkritij s področja nevroznanosti poročajo o pomembnosti medčloveških odnosov »v živo« na delovanje možgan. Možgani da so dokazano »družabni organ,« ki so v odnosu, kjer doživijo čustveno sprejemanje in razumevanje, najbolj plastični – sposobni spreminjanja in učenja novih načinov delovanja.
A za psihoterapijo kot poklic se nisem odločila zato, ker bi me prepričale knjige o nevroznanosti.
Zanjo sem se odločila na svoji poti iskanja odgovorov o lastni duši.
Ki kot da se ni mogla čisto razmahniti. Kdo – če ne psihologija in psihoterapija – bi mi lahko pomagal razvozlati to uganko?
Razumljeni in potolaženi ob dihanju skupaj
Brala in poslušala sem o razmišljanjih, vprašanjih, raziskavah in izsledkih…Velikokrat sem se počutila izgubljeno in ne čisto na pravi poti. Nanjo ni nič kaj dobro kazalo – vsepovsod same raziskave in izsledki, vse se je zdelo bolj kot miselna telovadba, tudi s prvimi izkušnjami z lastno psihoterapijo ni bilo dosti bolje.
Dokler nisem naletela na psihoterapevtko, od katere sem odšla olajšana. Od olajšanja mi je šlo na jok! Občutek mi je povrnil zaupanje v svojo odločitev, tudi nov zagon za vztrajanje.
Zdaj vem, da je bil to trenutek, ko se zgodi tisto, čemur sama rečem »možgani na možgane«.
Še bolj točno bi bilo reči: delovanje desne možganske polovice na desno možgansko polovico.
Saj veste – tam je tisti edinstveni, tam je naš, od vsakega drugačen, pisan izključno na podlagi naših izkušenj, naš čustveni svet.
Ko je ta potolažen in razumljen, se nam začnejo dogajati lepe in spodbudne reči.
Moja lastna izkušnja – tako s samo sabo kot pacienti, ki so prihajali na terapijo, je, da se ta izkušnja lahko zgodi, če dihamo skupaj in je v sobi skupni utrip.
»Noben človek ni otok,« je nekoč davno napisal John Donne, in zveni kot molitev, mogoče zaveza.
Včasih ga – nekateri bolj, nekateri manj – sicer potrebujemo, obisk svojega otoka, svoje samote, a za to, da bi se nam razodelo življenje, v katerega bi se nam zdelo vredno živo pokukati, v katerem bi obup doživel tolažbo in se veselje imelo česa veseliti, potrebujemo drugega – ob sebi.
Ne, nismo otok, in – se tolažim, ali v resnici verjamem v jutrišnjega človeka? – ne moremo preživeti niti kot otok, v katerega pljuskajo internetne povezave družabnih omrežij, medtem ko ob nas, v resnici, čisto blizu, pri nas v prostoru, ne bije niti eno drugo srce!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
čustveni pomen, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, john donne, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, možgani, nevroznanost, noben človek ni otok, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, Teden možganov 2017, tesnoba pomočBolje – bo!
Published March 6, 2017 | Težave v življenju se kažejo različno.
Pomanjkanje, vojne, bolezni, nesreče….Vsi se jih bojimo. Vsi razumemo, kako težko je, če se kaj od tega pripeti človeku. To so težave, kjer se vedno kaže človeška solidarnost – ljudje sočutno priskočimo na pomoč – v obliki denarja, tudi z lastnim delom, z zbiranjem sredstev, ki bi jih prizadeti najbolj potrebovali.
A danes želim spregovoriti o stanju, ki se dogaja v človeku, nič kaj nujno povezano z dogodki, ki so se pripetili. Zaradi nečesa – se zgodi – postaja vse težko, jutranje vstajanje nepredstavljivo, vsak opravek v dnevu – napor, nič nima pravega smisla. Stanje, kot bi sonce zagrnila tema, ustaljeni življenjski ritem pa zavira svinčena teža, ki se je oprijela rok, nog in miselne gibkosti. Popoln zastoj. Popoln brezup. Dnevi tečejo. Nič se ne premakne na bolje.
To so težave, kjer sicer drugi tudi skušajo pomagati: nekdo nas hoče razvedriti z zgodbicami, drugi bi nas odpeljal na izlet, tretji priporoča in prisega na zdravilna zelišča. Prav vsak iz naše okolice je pripravljen prisluhniti, kaj nas muči, in vsak ima neko predstavo o tem, kaj bi morali poskusiti, da bi si pomagali.
A teža v nas….A brezup v nas… A tema v nas…Ne izgine. Dnevi tečejo, upanje pa postaja mlahavo kot je po nekaj dnevih sveže napihnjen balon ves mehek in zguban v kotu sobe…Preprosto ni napredka, pa tudi moči za to, da bi še kaj poskusili – le česa še nismo, lepo vas prosim – ni več.
V svoji psihoterapevtski praksi se seveda srečujem tudi s takimi pacienti.
»Ni in ni bolje,« rečejo in obupujejo. »Poskusili smo že vse, kar je bilo na voljo.«
Verjamem. Vem. Saj jih vidim. Vidim jim v dušo, njihov brezup se skozi sobo plazi name in me skuša ujeti v lepljivo mrežo, spleteno iz žalosti in črnih misli.
»Poskusimo takole,« rečem. »Utrujeni ste že od tega boja z nečim, kar je trenutno očitno močnejše od vas. Poskusimo takole,« rečem, ko predlagam drugo strategijo. »Poskusimo samo zdržati. Poskusimo zdržati in se prebijati v dnevu od ure do ure. Ne mislite na to, kako bi se temu »temnemu psu brezupa« izmaknili, najdite načine, kako boste njegov pritisk zdržali.«
Voda po kapljicah počasi in vztrajno topi skalo, čas pa s kapljanjem trenutkov topi težo in bolečino bivanja.
Težave, kamor solidarnost in konkretna pomoč z dejanji ne seže, so težave, ki jih lahko poskusimo premagati tako, da poskusimo zdržati. Vsak bo iznašel svoj način, kako si bo pri tem pomagal. S postavljanjem ciljev za vsako uro posebej. Z nekaj urami spanca več. S tem, da bo dal svojemu duševnemu stanju podobo, mogoče celo ime, si jo ogledoval in se z njo pomenkoval. Pomenkovati se z nekom, ki tako slabo deluje nate? Če se vam zdi ta misel nepredstavljiva, jo opustite. In poiščite svoj način za soočanje s stanjem depresije, ki vas preplavlja in obvladuje. Ne tekmujte z njo v moči. Tekmujte z njo v vzdržljivosti.
Čas je dobrotljiv. Vanj imejte zaupanje. Čas zdravi vse rane, duševne še najbolj.
Vse dokler čas teče, to zagotovo velja!
Posted in Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomočŽiveti in “Živeti”
Published February 27, 2017 | Psihoterapevtski proces je posebna interakcija med dvema.
Poslušalec in pripovedovalec se v tej interakciji ne izmenjujeta, v sedenju na dveh stolih je poslušalec v svoji najbolj aktivni obliki zgolj pozoren komentator, pripovedovalec pa včasih vznesen v opisovanju, drugič nebogljen v iskanju besed, velikokrat presenečen, kako težko je natančno opisati vzdušje, na katerem se vrstijo prizori…. Poslušalec in pripovedovalec imata skupno samo to, da delita svoje globoko zanimanje za isto zgodbo, s katero se ukvarjata. Zgodbo pripovedovalca, ki zaradi nje prihaja.
Pacienti jo prinašajo različno. Nekateri so jo predelali kot so včasih predelovali oblačila, ko so blago obračali na neznošeno stran in iz moških izdelovali manjše, ženske obleke. Nekateri se je niti ne zavedajo, v terapevtsko sobo vstopajo vznemirjeni, s kopico težav od danes, ki jih odnašajo kot barko brez sidra, njihov življenjski čolnič pa premetavajo razburjeni valovi čustev, kjer ni ne časa ne prostora za povezavo spominov v svojo zgodbo.
Vedno sem rada in veliko brala. Iz knjig sem bila navajena veščih opisov in zaokroženih zgodb. S svojo veščino so me velikokrat pretentale – zato, ker so bile lepe, nisem znala presoditi, da so nerodno izmišljene, kot omamljena sem se zibala na valovih ritma in blagozvočnosti besed.
»Mene pa zanimajo zgodbe ljudi,« mi je na najinem prvem srečanju rekla supervizorka, psihiatrinja Mojca Močnik Bučar, ki se ji je že na daleč videlo, da svoje delo opravlja suvereno, sproščeno in z veliko ljubeznijo.
Navajena na knjige – takrat tega nisem čisto razumela. Potem je začelo v mojo terapevtsko sobo – prihajati življenje. Brez olepšav – z vsemi vonji, s smradom, s škripanjem z zobmi, trenutnim obupom…Na stolu nasproti mene so sedeli resnični ljudje, ni bilo več varne zasanjane razdalje med papirjem s pisateljevo domišljijo in menoj.
V sobi sem ostajala poslušalec in povezovalec njihovih zgodb.
Nosila sem jih tudi izven sobe, si jih ponavljala, ogledovala z različnih zornih kotov, jih včasih samo pestovala.
Bile so različno zapletene, različno težavne, ene so tekle počasi in ene so brzele s tako hitrostjo, da si se moral prav brzdati, da te zanje ni bilo strah.
A nekaj je bilo v njih, prav v vseh, ne glede na osnovno razpoloženjsko obarvanost, kjer je vsaka drugačna – v njih, prav v vseh, je bila velika volja do življenja.
»Ko pa je življenje tako lepo,« se spomnim izjave pacienta, ki se mu je življenjska situacija pošteno zakomplicirala, on pa je energično iskal izide.
Kitajski pisatelj Yu Hua v knjigi Živeti opisuje starca, ki je v življenju izgubil vse – na koncu sta mu ostala le onemogel vol in zgodba lastnega življenja, ki jo je rad in z zanimanjem pripovedoval. Različne metafore vidim v sami zgodbi, zame je zgodba tudi alegorija o življenju samem, o tem, kako smo – mladi – v njem objestni, v srednjih letih zavzeti in odgovorni, v starosti soočeni z izgubami….A vse dokler v nas bije srce – pa čeprav je staro kot onemogel vol – vse dokler bije, smo živi, smo tu, v našem starem srcu, ki bije tudi še zato, ker nosimo v njem vse, kar smo imeli radi in nas je v resnici že zdavnaj zapustilo.
Pomen knjige Živeti bi verjetno razbirala drugače, če ne bi bilo mojih pacientov.
Psihoterapevtski proces je pač posebno valovanje med dvema.
Tega, da življenje, ki smo ga dobili, črpa iz neizmerne volje, ki mu jo prilivamo sami, sem se naučila od njih.
Posted in Aktualno, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, knjiga Živeti, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, Mojca Močnik Bučar, odnos med terapevtom in pacientom, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, volja do življenja, Yu Hua, Yu Hua Živeti, zdravljenje z besedamiNekoč v davnih časih…
Published February 10, 2017 | Zgodbe
Ljudje imamo radi zgodbe.
Popotniki iz časov Iliade so si po naporni hoji umili noge, se okrepčali, potem pa….pripovedovali. Pripovedovali so in hranili poslušalce z zgodbami iz sveta, kjer oni niso bili, z dogodivščinami, ki jih oni niso doživeli, odstirali so obzorja, kamor je vleklo, vsaj v mislih in podoživljanju, vsakega še tako zvestega in navezanega na svoj kraj, na svoj dom, na svoj zapeček.
Zgodbe.
Še od davno pred Homerjem so, od davno pred Homerjem pripovedujejo o junaštvih, o nenavadnih dogodkih, pripovedujejo zgodbe o zgodbah, jih prirejajo, prilagajajo, napihujejo.
Z zgodbami iz babičinega naročja smo zrasli tudi sami. Mešale so se pravljice z zgodbami iz »starih časov,« v tej mešanici magičnosti in resničnosti smo se izvili iz naročja in se podali svojim zgodbam naproti.
In medtem, ko nas življenje srka vase, vrtljaji njegove centrifuge velikokrat zdrobijo naše dragocene zgodbe. V življenjskem bobnu, ki ga obrača z veliko hitrostjo, zgodbe, tiste naše, tiste majhne, tiste raskave, tiste mile, padejo kot pozabljeni listki z nas in se zatlačijo v luknjice pozabe.
Saj. Komu pa naj jih pravzaprav povemo?
Kam sploh sodi zgodba o včerajšnjem prepiru, po katerem smo se počutili obnemoglo in krivo, kam sodi zgodba o spominu na prizor iz otroštva, ki se velikokrat vrača, kam sodi zgodba o ugaslem veselju, ki se ne more in ne more vrniti, kam sodi zgodba o ponavljajoči stiski, ki pritiska na prsi in nas ne spusti iz stanovanja, kam… Kam bi z zgodbami, svojimi lastnimi, samo našimi, s spominom na vonje v naši hiši, na razpoloženje, na občutek, ki te je prevel, ko si odklepal vrata doma. Kam bi z vsem tistim, kar je včeraj hušknilo skozi glavo kot zoprn filmski prizorček, ki si ga moral še dolgo zatem odganjati, da se ne bi v počasnem posnetku odvil v spominu.
Kam sodi vsa ta ropotarnica daljnih in bližnjih doživetij, tako zelo pomembnih, tako zelo naših – če jih nimamo komu povedati, če se jih nismo naučili povedati, če nas jih je sram.
Zgodovina beleži, razlaga in povezuje svetovna dogajanja v času – da bi lažje razumeli in povezali svoje bivanje tukaj in sedaj.
Naše življenje pa povezujejo in osmišljajo naše zgodbe.
V varnem zavetju terapevtske sobe
Šele ko se začnemo zanimati za svojo zgodbo, se začne tisti proces, ki nas bo približal in povezal s sabo.
Neštetokrat jo bomo povedali, ker ima naša zgodba tisoč inačic. Ob njej se bomo jokali, se ji smejali, se ji posmehovali, secirali jo bomo in spet in spet sestavljali, da bi jo čisto na koncu – razumeli.
Takrat jo bomo iz zavetja terapevtske sobe lahko nesli ven – med svoje ljudi – in jo – tako, nebolečo, pripovedovali naprej.
Ljudje ne moremo brez svoje zgodbe.
Šele ko postanemo njen nepreklicni lastnik, se lahko počutimo zares živi.
Šele ko postanemo njen suveren lastnik, si upamo končno odriniti na pot!
Ker nas bo naša zgodba pač vedno povezovala z domom – v nas…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | anksioznost pomoč, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiMehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša
Published January 30, 2017 | Še je januar in še vztraja sneg.
Po stranskih uličicah in potkah je tanka glazura ledu pokrila gručaste ostanke snežnih zaplat, zaradi nje ne smeš hoditi zamišljeno, če se hočeš obdržati čvrsto na nogah.
V delčke neodkrite kože – v lica, nos in ušesa – diha mrzel zrak in včasih se zaradi hladnega obroča, ki malo pritiska v sivem dnevu na predele okrog srca, počutiš kot bi dihal vate škodoželjen škrat iz Andersenove pravljice, tisti, ki ne zna videti v ljudeh okrog sebe nič lepega in dobrohotnega.
Še je januar in še vztraja sneg s sivino dni.
Zima.
Čas, ko polja počivajo in gozd ždi v tišini. Tudi morje prinaša in odnaša le redke delovne barke, vasi se že zgodaj popoldne ovijejo v temo, v mestih se ljudje zatekajo pod neonske luči trgovin, kavarnic, trgovskih centrov…
Letni čas, ki si jemlje čas za odklop, za tiho regeneracijo, je vedno znova preizkušnja za posameznika in odkrivanje polnosti lastnih kamric duše – kaj v njih hranimo in kako bogati smo.
Neštetokrat se zalotim, kako neprisotno sedim pred mežikajočim ekranom ali črkami, ki plešejo na belem papirju. Neštetokrat se zalotim, kako hočem iz tišine – mirne, debele tišine – kako hočem iztisniti zvok – medtem ko prisluškujem zvoku iz bele ploščice na bližnji polici, a mobilnik spokojno negibno in neslišno leži na polici.
Slike, ki migotajo, in zvok, ki ga ni, povečujejo občutek tesnobe.
Če bi bila dojenček v otroški posteljici, bi čakala na mamo, na svet, ki bo zagotovo prišel, na svet, ki – četudi ga sedaj ni – ni pozabil name! Če bi bila dojenček, bi v takem primeru z zaupanjem čakala na mamo in se veselila trenutkov, ko se me bo spet dotaknila, se mi smejala, me vsa vedra in bodra držala v naročju.
Iz tistih stanj, verjetno, ko smo bili dojenček in smo čakali na mamo, smo gradili svetlobo in temo naše duše. Polnili smo jo z domišljijskim svetom, ki smo ga kasneje – glede na svoje posebnosti in osebnosti – zamenjali za glasbo, črke, podobe, za sprehod v naravi, za vse tisto, kar nas mirno in tiho središči, da nas ne more pogoltniti noben strah – tudi strah pred mirovanjem otrplega letnega časa ne.
Nismo enaki in nekateri morajo tvegati globok spust, da najdejo blagozvočnost in polnost duše v sebi.
Ko se to zgodi, lahko vsi ekrani ugasnejo in lahko tišina ne-zvonjenja telefona kriči v nebo.
Lahko je še vedno januar in zima lahko še kar traja.
Ker smo v sebi našli nekaj toplega, nekaj ljubeznivega, nekaj prijaznega, kot bi nas grelo mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša, ki ji depresija ne more do živega!
Posted in Iz ropotarnice za dušo | čuić bratina ksenija, depresija pomoč, depresija psihoterapija, duša, duša psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočKako ubrati pot iz depresije – ena od možnosti
Published January 23, 2017 | Depresija je tisto stanje, ki zjutraj ne more vstati, tisto stanje, ki ob nočnem prebujanju mori vsa miselna preigravanja – vse, kar obstaja, ni dovolj dobro, cvreš se v peklu nekakšnega sramu in krivde in strahu – tisto stanje, ki ti podnevi hitro skloni glavo – vsaka najmanjša sapica nestrinjanja, kritike, neustreznega odgovora, zavrnjene prošnje, vsak domnevno nenaklonjen pogled – človeka v depresivnem stanju podre z lahkoto kot bi spodsekal od nevihte načeto – še do nedavnega trdno in visokoraslo drevo.
Depresija je tisto temno razpoloženje, ki se naseli v človeka in se vleče kot pusti zimski sivi dan, brez luči je in brez koščka jasnega neba, dejanja so barvana z brezupom, na prsi se uleže teža, od nekje se – kot trpka sladkorna pena, katere nitke se lepijo na prste in se jih ne moreš znebiti – prikrade pogrešanje – pogrešanje nedoločenih krajev, časa, ljudi in glava v ihtavem strahu išče nekaj pomirjujočega, nekaj, kar bi ometlo to težko puščobo občutij kot bi ometel lepljive saje v dimniku. Depresija….
Je preprosto – gromozansko stanje nemoči, ki včasih popade ljudi, je stanje – kot bolezen, za katero iščemo zdravilo, za katero iščemo obliko pomoči.
Občutek, da nečesa ne moreš
Vse dokler nisem zadeve pobliže pogledala, vse dokler nisem trčila na depresijo zopet in zopet in spet, sem jo vestno diagnostično zabeležila in se je lotila samo po predpisih psihoterapevtske stroke.
Pisana družba ljudi jo gosti.
Pacienti, ki gredo v šestdeseta, pacientke, ki so zaradi svoje pohlevnosti spregledane – doma ali na delovnem mestu, (enkrat tu, enkrat tam), pacienti in pacientke, ki so v precepu, ker jih njihova energija žene naprej, realnost pa jih cuka nazaj. Razdvojenost med željo – ravnati kot čutim – in omejitvami realnosti: odgovornost, varnost stalne zaposlitve, strah pred neugodnimi izidi tveganja….Razdvojenost med željo – biti močan, ostati v igri – in omejitvami realnosti: bolezen ali preprosto pešanje moči, staranje in potiskanje na stranski tir…
Občutek, da nečesa ne moreš, da »nisi več glavni«. Občutek, da ne smeš izpreči. Občutek, da ne smeš iztiriti. Občutek, da se ne moreš posloviti – in obenem – tako ne moreš več nadaljevati.
Iz kobacanja iz zavozlanega klobčiča občutkov nemoči se lahko rodi depresija.
Varna rešitev.
Za vse tisto, kar bi v resnici morali napasti.
Beg pred spopadom? Spopadom s kom?
Zaradi naše depresije se lahko mirno pasejo po deželi vulgarna načela neoliberalizma, zaradi naše depresije je lahko še naprej v razmahu gradnja »varovanih stanovanj« za starostnike v getu, zaradi naše depresije si lahko nekdo privošči zvrhano mero brezobzirnosti in nesramne zahtevnosti, zaradi naše depresije se lahko v nas plazi bolezen, medtem ko v službi poskušamo, ampak res poskušamo na vse kriplje preprečiti, da bi nas dokončno zasule vse obremenitve, nesmiselne obveznosti, neločene od nalog, zaradi katerih smo v resnici na tem delovnem mestu.
Blagor jim. Zaradi naše depresije lahko brezobzirna načela, ki žalijo dostojanstvo človeškega življenja, mirno lomastijo po deželi in jim ni mar za opustošenje, ki ga puščajo za sabo.
Blagor nam!
Zdaj vemo, kako ubrati pot iz depresije.
Prepoznati moramo svoj »ne morem« in naučiti se moramo reči stvarem, ki nam škodijo, »ne«!
Prepoznati moramo svoj “lahko” in imeti drznost, da ga uveljavimo.
Ko depresiji, tej kletki pridno negovanih zavrtosti, odpremo vratca, nekaj v nas zaprhuta s krili in v žilo na vratu trepetajo krila svobode…
Največja ovira na tej poti pa smo mi sami: naše navade, koristi, ki jih imamo od depresije, naša nediscipliniranost, ki ves čas skuša našo odločenost pri vztrajanju. Največja ovira na tej poti je otrok v nas, ki mu nekdo ni znal pomagati pri reguliranju njegovih zelo različnih čustvenih stanj in vzgibov.
Tudi psihoterapevt lahko ob njem obstane nemočen – če se tisto mlado, nezanesljivo in tako ljubko, da je vedno lahko koga pretentalo – ne odloči, da bo v terapiji vztrajalo in sodelovalo!
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija našega časa, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč pri depresiji, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološko svetovanja, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija depresija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomoč“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviV iskanju izgubljenega človeka
Published September 8, 2015 | Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.
Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.
O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel
Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….
Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.
Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.
V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.
Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.
Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.
Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.
Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem
Ko sedim jaz na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…
Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.
Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.
Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.
Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.
To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.
Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.
Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.
Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.
In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.
Da se bodo našli.
Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | čuić bratina ksenija, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, identiteta, iskanje izgubljenega človeka, kdo sem, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, narcisizem, narcizem, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stephen grosz, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiKdaj se na terapiji kaj zgodi?
Published August 25, 2015 |
Odločili ste se za psihoterapijo.
Šli skozi uvodne pogovore.
Ostali.
Tako kot v vseh drugih lastnostih smo tudi tu ljudje zelo različni. Eni so že tako navajeni brskati po sebi, povezovati, opazovati, da jim psihoterapija pomeni zagotovljeno tedensko uro, kjer se lahko izključno posvetijo samoanalizi in pri tem včasih uporabijo terapevta za pomočnika.
Pri drugih spet ni tako. Ne glede na to, da so se odločili za psihoterapijo in nanjo vestno prihajajo, jih še kar bega vprašanje – za kaj sploh tukaj gre, kaj naj počnem, da se bo “tisto nekaj” zgodilo, spremenilo, zakaj psihoterapevt nič določenega ne reče, zakaj me ne usmeri…
Dobro se spomnim stavka pacienta, ki ga je izrekel po nekajmesečnem uvodnem prihajanju in se je odločal, ali bi sploh še vztrajal ali prenehal s prihajanjem na terapijo:
“Sem pa že pričakoval, da bo več dialoga.”
In ko se je odločil, da bo s terapijo vseeno nadaljeval, je odkritosrčno rekel:
“Prav nič vesel ne bom šel danes od tukaj, ker sem se odloči, da bom nadaljeval .”
Najina srečanja so trajala nadaljnjih šest let.
“Sedaj vem, za kaj gre,” je samozavestno rekla gospa, s katero sva skupaj tedensko sedeli že kakšno leto, spremljala sem zgodbo njenega življenja, solze, strahove, obup, upanje, zmote, smeh. “Sedaj vem, za kaj gre,” se je nekega dne udobno namestila v stolu in se nasmehnila.
Čez leto sva najina srečanja zredčili in se postopoma poslovili.
“Stavek, ki ste ga zadnjič izrekli – vzpostaviti besedni most z drugo osebo – zame je pomenil prelomnico v terapiji,” reče mlajši pacient, ki si po vsaki terapiji zapiše pomembne ideje in misli, ki so se na srečanju porodile , v svoj prenosnik.
Spominjam se in navajam takšne, ki so vztrajali.
Ki so s pomočjo terapije sami iskali svojo pot in način, ki se jim v življenju najbolj prilega.
Vsakega posebej od njih se spomnim in spomnim se svojega navijanja v sebi, da bi nama uspelo.
Z vsakim uspešnim prizadevanjem je bilo mene več – videla in slišala sem obup in počasno tipanje iz različnih odtenkov teme, z vsakim korakom naprej je raslo tudi moje profesionalno veselje.
In, ja, odgovor na vprašanje iz naslova se glasi: “ko se nehaš spraševati, koliko časa še” – to je trenutek, ko se “je zgodilo.”
Takrat si lahko terapevt malo oddahne.
Pacient pa si začne smelo postavljati lastne terapevtske izzive!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedami