Bolje – bo!
Published March 6, 2017 | Težave v življenju se kažejo različno.
Pomanjkanje, vojne, bolezni, nesreče….Vsi se jih bojimo. Vsi razumemo, kako težko je, če se kaj od tega pripeti človeku. To so težave, kjer se vedno kaže človeška solidarnost – ljudje sočutno priskočimo na pomoč – v obliki denarja, tudi z lastnim delom, z zbiranjem sredstev, ki bi jih prizadeti najbolj potrebovali.
A danes želim spregovoriti o stanju, ki se dogaja v človeku, nič kaj nujno povezano z dogodki, ki so se pripetili. Zaradi nečesa – se zgodi – postaja vse težko, jutranje vstajanje nepredstavljivo, vsak opravek v dnevu – napor, nič nima pravega smisla. Stanje, kot bi sonce zagrnila tema, ustaljeni življenjski ritem pa zavira svinčena teža, ki se je oprijela rok, nog in miselne gibkosti. Popoln zastoj. Popoln brezup. Dnevi tečejo. Nič se ne premakne na bolje.
To so težave, kjer sicer drugi tudi skušajo pomagati: nekdo nas hoče razvedriti z zgodbicami, drugi bi nas odpeljal na izlet, tretji priporoča in prisega na zdravilna zelišča. Prav vsak iz naše okolice je pripravljen prisluhniti, kaj nas muči, in vsak ima neko predstavo o tem, kaj bi morali poskusiti, da bi si pomagali.
A teža v nas….A brezup v nas… A tema v nas…Ne izgine. Dnevi tečejo, upanje pa postaja mlahavo kot je po nekaj dnevih sveže napihnjen balon ves mehek in zguban v kotu sobe…Preprosto ni napredka, pa tudi moči za to, da bi še kaj poskusili – le česa še nismo, lepo vas prosim – ni več.
V svoji psihoterapevtski praksi se seveda srečujem tudi s takimi pacienti.
»Ni in ni bolje,« rečejo in obupujejo. »Poskusili smo že vse, kar je bilo na voljo.«
Verjamem. Vem. Saj jih vidim. Vidim jim v dušo, njihov brezup se skozi sobo plazi name in me skuša ujeti v lepljivo mrežo, spleteno iz žalosti in črnih misli.
»Poskusimo takole,« rečem. »Utrujeni ste že od tega boja z nečim, kar je trenutno očitno močnejše od vas. Poskusimo takole,« rečem, ko predlagam drugo strategijo. »Poskusimo samo zdržati. Poskusimo zdržati in se prebijati v dnevu od ure do ure. Ne mislite na to, kako bi se temu »temnemu psu brezupa« izmaknili, najdite načine, kako boste njegov pritisk zdržali.«
Voda po kapljicah počasi in vztrajno topi skalo, čas pa s kapljanjem trenutkov topi težo in bolečino bivanja.
Težave, kamor solidarnost in konkretna pomoč z dejanji ne seže, so težave, ki jih lahko poskusimo premagati tako, da poskusimo zdržati. Vsak bo iznašel svoj način, kako si bo pri tem pomagal. S postavljanjem ciljev za vsako uro posebej. Z nekaj urami spanca več. S tem, da bo dal svojemu duševnemu stanju podobo, mogoče celo ime, si jo ogledoval in se z njo pomenkoval. Pomenkovati se z nekom, ki tako slabo deluje nate? Če se vam zdi ta misel nepredstavljiva, jo opustite. In poiščite svoj način za soočanje s stanjem depresije, ki vas preplavlja in obvladuje. Ne tekmujte z njo v moči. Tekmujte z njo v vzdržljivosti.
Čas je dobrotljiv. Vanj imejte zaupanje. Čas zdravi vse rane, duševne še najbolj.
Vse dokler čas teče, to zagotovo velja!
Posted in Psihoterapija | 
delovanje psihoterapije, depresija, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomočŽiveti in “Živeti”
Published February 27, 2017 | Psihoterapevtski proces je posebna interakcija med dvema.
Poslušalec in pripovedovalec se v tej interakciji ne izmenjujeta, v sedenju na dveh stolih je poslušalec v svoji najbolj aktivni obliki zgolj pozoren komentator, pripovedovalec pa včasih vznesen v opisovanju, drugič nebogljen v iskanju besed, velikokrat presenečen, kako težko je natančno opisati vzdušje, na katerem se vrstijo prizori…. Poslušalec in pripovedovalec imata skupno samo to, da delita svoje globoko zanimanje za isto zgodbo, s katero se ukvarjata. Zgodbo pripovedovalca, ki zaradi nje prihaja.
Pacienti jo prinašajo različno. Nekateri so jo predelali kot so včasih predelovali oblačila, ko so blago obračali na neznošeno stran in iz moških izdelovali manjše, ženske obleke. Nekateri se je niti ne zavedajo, v terapevtsko sobo vstopajo vznemirjeni, s kopico težav od danes, ki jih odnašajo kot barko brez sidra, njihov življenjski čolnič pa premetavajo razburjeni valovi čustev, kjer ni ne časa ne prostora za povezavo spominov v svojo zgodbo.
Vedno sem rada in veliko brala. Iz knjig sem bila navajena veščih opisov in zaokroženih zgodb. S svojo veščino so me velikokrat pretentale – zato, ker so bile lepe, nisem znala presoditi, da so nerodno izmišljene, kot omamljena sem se zibala na valovih ritma in blagozvočnosti besed.
»Mene pa zanimajo zgodbe ljudi,« mi je na najinem prvem srečanju rekla supervizorka, psihiatrinja Mojca Močnik Bučar, ki se ji je že na daleč videlo, da svoje delo opravlja suvereno, sproščeno in z veliko ljubeznijo.
Navajena na knjige – takrat tega nisem čisto razumela. Potem je začelo v mojo terapevtsko sobo – prihajati življenje. Brez olepšav – z vsemi vonji, s smradom, s škripanjem z zobmi, trenutnim obupom…Na stolu nasproti mene so sedeli resnični ljudje, ni bilo več varne zasanjane razdalje med papirjem s pisateljevo domišljijo in menoj.
V sobi sem ostajala poslušalec in povezovalec njihovih zgodb.
Nosila sem jih tudi izven sobe, si jih ponavljala, ogledovala z različnih zornih kotov, jih včasih samo pestovala.
Bile so različno zapletene, različno težavne, ene so tekle počasi in ene so brzele s tako hitrostjo, da si se moral prav brzdati, da te zanje ni bilo strah.
A nekaj je bilo v njih, prav v vseh, ne glede na osnovno razpoloženjsko obarvanost, kjer je vsaka drugačna – v njih, prav v vseh, je bila velika volja do življenja.
»Ko pa je življenje tako lepo,« se spomnim izjave pacienta, ki se mu je življenjska situacija pošteno zakomplicirala, on pa je energično iskal izide.
Kitajski pisatelj Yu Hua v knjigi Živeti opisuje starca, ki je v življenju izgubil vse – na koncu sta mu ostala le onemogel vol in zgodba lastnega življenja, ki jo je rad in z zanimanjem pripovedoval. Različne metafore vidim v sami zgodbi, zame je zgodba tudi alegorija o življenju samem, o tem, kako smo – mladi – v njem objestni, v srednjih letih zavzeti in odgovorni, v starosti soočeni z izgubami….A vse dokler v nas bije srce – pa čeprav je staro kot onemogel vol – vse dokler bije, smo živi, smo tu, v našem starem srcu, ki bije tudi še zato, ker nosimo v njem vse, kar smo imeli radi in nas je v resnici že zdavnaj zapustilo.
Pomen knjige Živeti bi verjetno razbirala drugače, če ne bi bilo mojih pacientov.
Psihoterapevtski proces je pač posebno valovanje med dvema.
Tega, da življenje, ki smo ga dobili, črpa iz neizmerne volje, ki mu jo prilivamo sami, sem se naučila od njih.
Posted in Aktualno, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, knjiga Živeti, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, Mojca Močnik Bučar, odnos med terapevtom in pacientom, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, volja do življenja, Yu Hua, Yu Hua Živeti, zdravljenje z besedamiLjubezen vedno je!
Published February 21, 2017 | So obdobja v življenju, ko nas preplavlja brezup, malodušje, kot bi izguba smisla priplavala na površje in jemala zrak sproščeni volji do vdiha in izdiha. Mrak vnašajo izgube, porazi, spremembe utečenih poti, bilance načrtov, v katere smo polagali posebne upe, sedaj pa kažejo, da so se izjalovili…
So obdobja, ki stopajo v nas kot škodljivec v naš vrt – brezobzirno in nasilno se vežejo na naše misli in hotenja, dobro sprevračajo v grdo, upanju v obliki kemične reakcije pritikajo radikal »ni možno«.
Pred kratkim sem na enem od televizijskih kanalov naletela na biografski film »Železničar« (The Railway Man), ki me je pritegnil s pripovedjo o dogodkih, o katerih malo vem. Gre za prikaz dogajanja med 2.svetovno vojno na čisto drugem koncu sveta, britanski vojak Eric Lomax je zajet in dodeljen v japonsko delovno taborišče, kjer taboriščniki gradijo železniško progo med Tajsko in Burmo na območju, ki je težko dostopno in so delovne razmere temu primerno na robu človeške zmogljivosti. Situacija je še mračnejša, ker so v tistem koncu popolnoma odrezani od sveta, brez informacij, kako se odvijajo boji in vojna, a inženirjem – taboriščnikom – uspe sestaviti radio, s pomočjo katerega spremljajo novice, ki jim s poročanjem o dogodkih dajejo upanje, da bo tudi njihovega mučenja kmalu konec. Ko vodstvo taborišča njihov sprejemnik odkrije, se začne trpljenja polna zgodba našega junaka, ki ga obdolžijo kot glavnega krivca za posedovanje radia…
In vendar – vojna se konča, junak preživi, in v desetletju po vojni niha v razpoloženjih, ko se lovi med stanji normalnosti in stanji pomračenega uma, ko ga zagrabijo zlovešči strahovi, ki ga delajo nepredvidljivega in strašijo njega samega in ljudi, ki z njim živijo. Potem….sreča žensko, ki jo vzljubi in ona vzljubi njega.
Takrat se odvije tisti del, ki je najpomembnejši zame – zaradi žene, ki jo ima rad, se sooči s svojo travmo, celo poišče svojega mučitelja, se mu hoče maščevati, a se na koncu spravi z njim. »Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe,« reče Eric ženi, ko se na koncu srečajo vsi trije: on, žena in japonski vojak ter v zaključnem pripisu izvemo, da sta »taboriščnik in mučitelj« ostala prijatelja do smrti (oba sta umrla v pozni starosti, stara čez 90 let).
»Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe.«
V resničnih vojnah in v vojnah, ki se odvijajo v nas, se mi zdi ta stavek tisti, ki blaži in odganja temo.
Največkrat je njegov pomen dejanski in v resnici obstaja nekdo, h komer se lahko zatečemo ali se nanj naslonimo, a tisto, kar dela ta stavek svetel, je zavedanje, da nosimo nekaj v sebi, tudi takrat, ko imamo občutek, da nimamo nikogar drugega, da je to nek ovoj, ki nas je od našega prabivanja ščitil in valoval in dajal ritem bitju našega srca, in da tega ni mogoče izgubiti.
Ko se ga naučimo poiskati – vedno obstaja nekaj, kjer začutimo, da smo mi res mi – je med nami in občutkom obupa in nemoči zračna blazina, ki ne pusti, da bi se ob življenjskih čereh razbili.
In ne glede na to, kaj za posameznika to varovalo je (vsak od nas bi si izbral nekaj svojega), pa ima vedno isto ime.
Ime mu je ljubezen.
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | čustveni pomen, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, eric lomax, film the railway man(2013), ksenija bratina, ksenija čuić bratina, ljubezen, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočNekoč v davnih časih…
Published February 10, 2017 | Zgodbe
Ljudje imamo radi zgodbe.
Popotniki iz časov Iliade so si po naporni hoji umili noge, se okrepčali, potem pa….pripovedovali. Pripovedovali so in hranili poslušalce z zgodbami iz sveta, kjer oni niso bili, z dogodivščinami, ki jih oni niso doživeli, odstirali so obzorja, kamor je vleklo, vsaj v mislih in podoživljanju, vsakega še tako zvestega in navezanega na svoj kraj, na svoj dom, na svoj zapeček.
Zgodbe.
Še od davno pred Homerjem so, od davno pred Homerjem pripovedujejo o junaštvih, o nenavadnih dogodkih, pripovedujejo zgodbe o zgodbah, jih prirejajo, prilagajajo, napihujejo.
Z zgodbami iz babičinega naročja smo zrasli tudi sami. Mešale so se pravljice z zgodbami iz »starih časov,« v tej mešanici magičnosti in resničnosti smo se izvili iz naročja in se podali svojim zgodbam naproti.
In medtem, ko nas življenje srka vase, vrtljaji njegove centrifuge velikokrat zdrobijo naše dragocene zgodbe. V življenjskem bobnu, ki ga obrača z veliko hitrostjo, zgodbe, tiste naše, tiste majhne, tiste raskave, tiste mile, padejo kot pozabljeni listki z nas in se zatlačijo v luknjice pozabe.
Saj. Komu pa naj jih pravzaprav povemo?
Kam sploh sodi zgodba o včerajšnjem prepiru, po katerem smo se počutili obnemoglo in krivo, kam sodi zgodba o spominu na prizor iz otroštva, ki se velikokrat vrača, kam sodi zgodba o ugaslem veselju, ki se ne more in ne more vrniti, kam sodi zgodba o ponavljajoči stiski, ki pritiska na prsi in nas ne spusti iz stanovanja, kam… Kam bi z zgodbami, svojimi lastnimi, samo našimi, s spominom na vonje v naši hiši, na razpoloženje, na občutek, ki te je prevel, ko si odklepal vrata doma. Kam bi z vsem tistim, kar je včeraj hušknilo skozi glavo kot zoprn filmski prizorček, ki si ga moral še dolgo zatem odganjati, da se ne bi v počasnem posnetku odvil v spominu.
Kam sodi vsa ta ropotarnica daljnih in bližnjih doživetij, tako zelo pomembnih, tako zelo naših – če jih nimamo komu povedati, če se jih nismo naučili povedati, če nas jih je sram.
Zgodovina beleži, razlaga in povezuje svetovna dogajanja v času – da bi lažje razumeli in povezali svoje bivanje tukaj in sedaj.
Naše življenje pa povezujejo in osmišljajo naše zgodbe.
V varnem zavetju terapevtske sobe
Šele ko se začnemo zanimati za svojo zgodbo, se začne tisti proces, ki nas bo približal in povezal s sabo.
Neštetokrat jo bomo povedali, ker ima naša zgodba tisoč inačic. Ob njej se bomo jokali, se ji smejali, se ji posmehovali, secirali jo bomo in spet in spet sestavljali, da bi jo čisto na koncu – razumeli.
Takrat jo bomo iz zavetja terapevtske sobe lahko nesli ven – med svoje ljudi – in jo – tako, nebolečo, pripovedovali naprej.
Ljudje ne moremo brez svoje zgodbe.
Šele ko postanemo njen nepreklicni lastnik, se lahko počutimo zares živi.
Šele ko postanemo njen suveren lastnik, si upamo končno odriniti na pot!
Ker nas bo naša zgodba pač vedno povezovala z domom – v nas…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | anksioznost pomoč, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiMehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša
Published January 30, 2017 | Še je januar in še vztraja sneg.
Po stranskih uličicah in potkah je tanka glazura ledu pokrila gručaste ostanke snežnih zaplat, zaradi nje ne smeš hoditi zamišljeno, če se hočeš obdržati čvrsto na nogah.
V delčke neodkrite kože – v lica, nos in ušesa – diha mrzel zrak in včasih se zaradi hladnega obroča, ki malo pritiska v sivem dnevu na predele okrog srca, počutiš kot bi dihal vate škodoželjen škrat iz Andersenove pravljice, tisti, ki ne zna videti v ljudeh okrog sebe nič lepega in dobrohotnega.
Še je januar in še vztraja sneg s sivino dni.
Zima.
Čas, ko polja počivajo in gozd ždi v tišini. Tudi morje prinaša in odnaša le redke delovne barke, vasi se že zgodaj popoldne ovijejo v temo, v mestih se ljudje zatekajo pod neonske luči trgovin, kavarnic, trgovskih centrov…
Letni čas, ki si jemlje čas za odklop, za tiho regeneracijo, je vedno znova preizkušnja za posameznika in odkrivanje polnosti lastnih kamric duše – kaj v njih hranimo in kako bogati smo.
Neštetokrat se zalotim, kako neprisotno sedim pred mežikajočim ekranom ali črkami, ki plešejo na belem papirju. Neštetokrat se zalotim, kako hočem iz tišine – mirne, debele tišine – kako hočem iztisniti zvok – medtem ko prisluškujem zvoku iz bele ploščice na bližnji polici, a mobilnik spokojno negibno in neslišno leži na polici.
Slike, ki migotajo, in zvok, ki ga ni, povečujejo občutek tesnobe.
Če bi bila dojenček v otroški posteljici, bi čakala na mamo, na svet, ki bo zagotovo prišel, na svet, ki – četudi ga sedaj ni – ni pozabil name! Če bi bila dojenček, bi v takem primeru z zaupanjem čakala na mamo in se veselila trenutkov, ko se me bo spet dotaknila, se mi smejala, me vsa vedra in bodra držala v naročju.
Iz tistih stanj, verjetno, ko smo bili dojenček in smo čakali na mamo, smo gradili svetlobo in temo naše duše. Polnili smo jo z domišljijskim svetom, ki smo ga kasneje – glede na svoje posebnosti in osebnosti – zamenjali za glasbo, črke, podobe, za sprehod v naravi, za vse tisto, kar nas mirno in tiho središči, da nas ne more pogoltniti noben strah – tudi strah pred mirovanjem otrplega letnega časa ne.
Nismo enaki in nekateri morajo tvegati globok spust, da najdejo blagozvočnost in polnost duše v sebi.
Ko se to zgodi, lahko vsi ekrani ugasnejo in lahko tišina ne-zvonjenja telefona kriči v nebo.
Lahko je še vedno januar in zima lahko še kar traja.
Ker smo v sebi našli nekaj toplega, nekaj ljubeznivega, nekaj prijaznega, kot bi nas grelo mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša, ki ji depresija ne more do živega!
Posted in Iz ropotarnice za dušo | čuić bratina ksenija, depresija pomoč, depresija psihoterapija, duša, duša psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočKako ubrati pot iz depresije – ena od možnosti
Published January 23, 2017 | Depresija je tisto stanje, ki zjutraj ne more vstati, tisto stanje, ki ob nočnem prebujanju mori vsa miselna preigravanja – vse, kar obstaja, ni dovolj dobro, cvreš se v peklu nekakšnega sramu in krivde in strahu – tisto stanje, ki ti podnevi hitro skloni glavo – vsaka najmanjša sapica nestrinjanja, kritike, neustreznega odgovora, zavrnjene prošnje, vsak domnevno nenaklonjen pogled – človeka v depresivnem stanju podre z lahkoto kot bi spodsekal od nevihte načeto – še do nedavnega trdno in visokoraslo drevo.
Depresija je tisto temno razpoloženje, ki se naseli v človeka in se vleče kot pusti zimski sivi dan, brez luči je in brez koščka jasnega neba, dejanja so barvana z brezupom, na prsi se uleže teža, od nekje se – kot trpka sladkorna pena, katere nitke se lepijo na prste in se jih ne moreš znebiti – prikrade pogrešanje – pogrešanje nedoločenih krajev, časa, ljudi in glava v ihtavem strahu išče nekaj pomirjujočega, nekaj, kar bi ometlo to težko puščobo občutij kot bi ometel lepljive saje v dimniku. Depresija….
Je preprosto – gromozansko stanje nemoči, ki včasih popade ljudi, je stanje – kot bolezen, za katero iščemo zdravilo, za katero iščemo obliko pomoči.
Občutek, da nečesa ne moreš
Vse dokler nisem zadeve pobliže pogledala, vse dokler nisem trčila na depresijo zopet in zopet in spet, sem jo vestno diagnostično zabeležila in se je lotila samo po predpisih psihoterapevtske stroke.
Pisana družba ljudi jo gosti.
Pacienti, ki gredo v šestdeseta, pacientke, ki so zaradi svoje pohlevnosti spregledane – doma ali na delovnem mestu, (enkrat tu, enkrat tam), pacienti in pacientke, ki so v precepu, ker jih njihova energija žene naprej, realnost pa jih cuka nazaj. Razdvojenost med željo – ravnati kot čutim – in omejitvami realnosti: odgovornost, varnost stalne zaposlitve, strah pred neugodnimi izidi tveganja….Razdvojenost med željo – biti močan, ostati v igri – in omejitvami realnosti: bolezen ali preprosto pešanje moči, staranje in potiskanje na stranski tir…
Občutek, da nečesa ne moreš, da »nisi več glavni«. Občutek, da ne smeš izpreči. Občutek, da ne smeš iztiriti. Občutek, da se ne moreš posloviti – in obenem – tako ne moreš več nadaljevati.
Iz kobacanja iz zavozlanega klobčiča občutkov nemoči se lahko rodi depresija.
Varna rešitev.
Za vse tisto, kar bi v resnici morali napasti.
Beg pred spopadom? Spopadom s kom?
Zaradi naše depresije se lahko mirno pasejo po deželi vulgarna načela neoliberalizma, zaradi naše depresije je lahko še naprej v razmahu gradnja »varovanih stanovanj« za starostnike v getu, zaradi naše depresije si lahko nekdo privošči zvrhano mero brezobzirnosti in nesramne zahtevnosti, zaradi naše depresije se lahko v nas plazi bolezen, medtem ko v službi poskušamo, ampak res poskušamo na vse kriplje preprečiti, da bi nas dokončno zasule vse obremenitve, nesmiselne obveznosti, neločene od nalog, zaradi katerih smo v resnici na tem delovnem mestu.
Blagor jim. Zaradi naše depresije lahko brezobzirna načela, ki žalijo dostojanstvo človeškega življenja, mirno lomastijo po deželi in jim ni mar za opustošenje, ki ga puščajo za sabo.
Blagor nam!
Zdaj vemo, kako ubrati pot iz depresije.
Prepoznati moramo svoj »ne morem« in naučiti se moramo reči stvarem, ki nam škodijo, »ne«!
Prepoznati moramo svoj “lahko” in imeti drznost, da ga uveljavimo.
Ko depresiji, tej kletki pridno negovanih zavrtosti, odpremo vratca, nekaj v nas zaprhuta s krili in v žilo na vratu trepetajo krila svobode…
Največja ovira na tej poti pa smo mi sami: naše navade, koristi, ki jih imamo od depresije, naša nediscipliniranost, ki ves čas skuša našo odločenost pri vztrajanju. Največja ovira na tej poti je otrok v nas, ki mu nekdo ni znal pomagati pri reguliranju njegovih zelo različnih čustvenih stanj in vzgibov.
Tudi psihoterapevt lahko ob njem obstane nemočen – če se tisto mlado, nezanesljivo in tako ljubko, da je vedno lahko koga pretentalo – ne odloči, da bo v terapiji vztrajalo in sodelovalo!
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija našega časa, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč pri depresiji, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološko svetovanja, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija depresija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomoč