Objave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015
Published October 6, 2015 | Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”
Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.
Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015
http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html
ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015 imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :
http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, izbira psihoterapevta, jana bajželj, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, med štirimi stenami, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v duševni stiski, pomoč v psihični stiski, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, radio slovenija prvi program, regulacija poklica psihoterapevt, sobotna priloga, stik s čustvi, stik z doživljanjem, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedami“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviKdaj se na terapiji kaj zgodi?
Published August 25, 2015 |
Odločili ste se za psihoterapijo.
Šli skozi uvodne pogovore.
Ostali.
Tako kot v vseh drugih lastnostih smo tudi tu ljudje zelo različni. Eni so že tako navajeni brskati po sebi, povezovati, opazovati, da jim psihoterapija pomeni zagotovljeno tedensko uro, kjer se lahko izključno posvetijo samoanalizi in pri tem včasih uporabijo terapevta za pomočnika.
Pri drugih spet ni tako. Ne glede na to, da so se odločili za psihoterapijo in nanjo vestno prihajajo, jih še kar bega vprašanje – za kaj sploh tukaj gre, kaj naj počnem, da se bo “tisto nekaj” zgodilo, spremenilo, zakaj psihoterapevt nič določenega ne reče, zakaj me ne usmeri…
Dobro se spomnim stavka pacienta, ki ga je izrekel po nekajmesečnem uvodnem prihajanju in se je odločal, ali bi sploh še vztrajal ali prenehal s prihajanjem na terapijo:
“Sem pa že pričakoval, da bo več dialoga.”
In ko se je odločil, da bo s terapijo vseeno nadaljeval, je odkritosrčno rekel:
“Prav nič vesel ne bom šel danes od tukaj, ker sem se odloči, da bom nadaljeval .”
Najina srečanja so trajala nadaljnjih šest let.
“Sedaj vem, za kaj gre,” je samozavestno rekla gospa, s katero sva skupaj tedensko sedeli že kakšno leto, spremljala sem zgodbo njenega življenja, solze, strahove, obup, upanje, zmote, smeh. “Sedaj vem, za kaj gre,” se je nekega dne udobno namestila v stolu in se nasmehnila.
Čez leto sva najina srečanja zredčili in se postopoma poslovili.
“Stavek, ki ste ga zadnjič izrekli – vzpostaviti besedni most z drugo osebo – zame je pomenil prelomnico v terapiji,” reče mlajši pacient, ki si po vsaki terapiji zapiše pomembne ideje in misli, ki so se na srečanju porodile , v svoj prenosnik.
Spominjam se in navajam takšne, ki so vztrajali.
Ki so s pomočjo terapije sami iskali svojo pot in način, ki se jim v življenju najbolj prilega.
Vsakega posebej od njih se spomnim in spomnim se svojega navijanja v sebi, da bi nama uspelo.
Z vsakim uspešnim prizadevanjem je bilo mene več – videla in slišala sem obup in počasno tipanje iz različnih odtenkov teme, z vsakim korakom naprej je raslo tudi moje profesionalno veselje.
In, ja, odgovor na vprašanje iz naslova se glasi: “ko se nehaš spraševati, koliko časa še” – to je trenutek, ko se “je zgodilo.”
Takrat si lahko terapevt malo oddahne.
Pacient pa si začne smelo postavljati lastne terapevtske izzive!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiKoliko stane psihoterapija?
Published March 22, 2012 | “Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni”
Pred desetimi leti, kakšen mesec gor ali dol, sem za revijo Ona opravila intervju s slovenskim psihoanalitikom Matjažem Lunačkom. Intervju je izšel pod naslovom »Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni« in je bil po analizi branosti najbolj bran članek v tistem izvodu revije. Iz tistega časa se spomnim dvojega. Spomnim se sebe, kako skrbno sem se pripravljala na intervju, toliko bolj, ker sem stopala na psihoterapevtsko pot, polna vprašanj in obenem tiste začetniške naivnosti (ali oholosti nevednice?), da na vprašanja obstajajo enoznačni odgovori. In spomnim se primarija, takratnega vodje Enote za psihoterapijo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani, s kakšno zbranostjo in očmi, ki so se smejale, je odgovarjal na vprašanja. Takrat, po intervjuju, ki sva ga opravljala dvakrat, ker naju je prvič preveč zapeljalo v pomenek o literaturi, nisem vedela, kar vem danes. Z intervjujem sem dobila zgoščen kredo o delovanju psihoterapije, povedan jasno, prepričano, prepričljivo.
Danes, po tolikih letih, ko se vsak dan srečujem s pacienti, ki se odločajo, ali bi vstopili v psihoterapijo, ko se presprašujejo, kaj v resnici jim bo ta časovni in denarni vložek prinesel, ko tehtajo med plačevanjem nujnih izdatkov in luksuza (kamor po njihovem sodi tudi psihoterapija!), sem se spomnila, da bi si lahko pomagala z nekaterimi poudarki iz, čeprav davnega, še kako aktualnega intervjuja.
Smo res tako dobri ljudje, kot si mislimo?
Tisto, kar se spomnim brez vsakih pomagal – na izust – sem v prvi vrsti vzela zase, terapevtko. Psihoanalitik Lunaček je namreč na vprašanje, katero iluzijo mu je uničila analitična psihoterapija, iskreno in neposredno povedal tole: »…o sebi sem imel poprej (pred analizo op.p.) boljše mnenje, to pa že moram reči. Psihoanaliza vas pripelje tudi do tistih stvari, ki jih odrivate v kot zavesti, z njeno pomočjo se srečate z nekaterimi impulzi v sebi, za katere bi najprej rekli, da vi takih misli že nimate….skratka, mogoče sem poprej menil, da sem boljši človek. Mogoče sem glede tega postal bolj realen.«
Izjava je zelo iskrena, in na prvi pogled ne gre v prid motivaciji za terapijo. Po teoriji menjave človek nerad počne karkoli, kar se mu ne splača. Aktivnost in vložena energija je stran vržen napor, če ne prinaša nečesa, kar človek potrebuje in to ni nujno vedno »denar«. Z nekom se družimo, ker nam je z njim prijetno, ker je njegova družba spodbudna, lahko poučna, pomirjujoča…Nekaj počnemo zato, ker se počutimo pri tem opravilu uspešni ali zato, ker nas to iskreno zanima (ne, ni nujno, da je to eno in isto). Spoznanje, da nismo tako dobri ljudje kot mislimo, ni posebej pomirjujoče spoznanje. Zakaj bi ga kdo potreboval, zakaj bi se takšno spoznanje nekomu splačalo?
Cena osvobojenega bivanja
Ste takrat, ko se počutite utesnjeni, utrujeni, napeti, kdaj pomislili, da je to stanje, ki nastane zaradi napornega skrivanja lastnih šibkosti ali poniglavosti, zaradi zatiranja pravih občutkov, na katerega ste že tako navajeni, da niti ne veste, kaj počnete in še manj, kaj skrivate ter – najmanj – zakaj se tako klavrno počutite, za vraga.
Eno od orodij, ki pomaga na taki poti k sebi, je psihoterapija.
Lunaček najprej citira Freuda:
»Hm. Freud je rekel nekaj zanimivega na temo sreče. Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni. Če so po njej vseeno, je to drugo, ampak psihoanalize naj to prvenstveno ne bi zanimalo.Po Freudu naj bi psihoanaliza težila k oblikovanju svobodnega, odgovornega človeka, ki se bo znal spopasti z vso širino življenjskih problemov, tako zunanjih kot notranjih. Ali smo pri tem, ko nam to uspeva, lahko srečni, je drugo. Nekdo je pri tem srečen, drugi ne.« Potem pove Lunaček nekaj o sebi:
»Ampak jaz mislim, da analitična terapija omogoča silno odprtost, neki neprestan stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, ki…ja, lahko bi se reklo, da ta stik osrečuje. Lahko rečem celo osebno: zdi se mi, da mene to osrečuje.«
Sama dodajam svojo misel – ta stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, to ozaveščeno bivanje, osvobaja.
Naslednjič torej, ko boste delali izračun, koliko stane psihoterapija, lahko v kolono namesto »cena psihoterapije« vnesete: »cena osvobojenega bivanja.«