pomoč v stiski

Možgani so družabni organ

S samoto imamo ljudje različne izkušnje.

Razlikujemo se po tem, kako radi jo imamo in koliko samote potrebujemo. So takšni, ki samote ne prenesejo in spet takšni, ki težko zdržijo, če nimajo v dnevu nekaj ur samo zase.

Skozi preživljanje samote se kaže naš značaj, izkristalizirajo se naša veselja, a samota zna privabiti na dan tudi tiste neprijetne plati: strahove, mrakobnost, zagrenjenost, malodušje.

Samota je včasih kot plima, kot bi drezali v mulj lastnih globin, ki na površje naplavi usedline doživljanja, za katerega ne vemo, od kod je, pa se mu vseeno brez velikega čudenja prepustimo…Samota je izdajalska stvar, v naš pogled riše pogled prvih oči, ki so zrle v nas,  v izraz na obrazu, v kotičke okrog ust nariše odtis naših zgodnjih negovalcev, tok misli pa  – kot bi hotel po neki davno utečeni strugi, pri nekaterih je to spokojno zadovoljstvo, pri drugih nejevolja, ki se prebija skozi brzice jeze…

Odziv možganov na “drugo glavo”

O tem, kako delujejo človeški možgani, priča množica najbolj sofisticiranih raziskav – tisto, kar mene navdušuje in navdihuje, je njihovo odkritje, kako se možgani odzivajo na druge možgane, na »drugo glavo,« na to, kolikšno moč ima tuj čustven vpliv.

Mogoče se s tem tudi malo tolažim v času, ko so v polnem razmahu načini komunikacije, kjer z nekaj kliki navidezno potešiš svoj občutek povezanosti, celo občudovanosti in priljubljenosti, in se včasih ustrašim, da se bodo možgani naučili živeti z »manj«. Včasih se ustrašim, da bodo nasedli nekaj tipkam na tipkovnici, ki naj bi pregnale občutke osamljenosti in budile občutke povezanosti. Ustrašim se vsakokrat, ko opazim in tudi sebe zalotim, kako  – predvsem na začetku nekega snidenja – ljudje začnemo premikati zaslone na svojih gadgetih in iskati – ne vem, točno kaj  – a predvidevam, da neko tolažbo ob prvotnih občutkih zadrege, nek občutek, da nismo čisto sami v neki novi interakciji ali zagotovilo, da ne bomo ostali sami, ko bo druženja konec….kaj pa vem.

Rada in vztrajno prebiram knjige, ki polne najnovejših odkritij s področja nevroznanosti poročajo o pomembnosti medčloveških odnosov »v živo« na delovanje možgan. Možgani da so dokazano »družabni organ,« ki so v odnosu, kjer doživijo čustveno sprejemanje in razumevanje, najbolj plastični – sposobni spreminjanja in učenja novih načinov delovanja.

A za psihoterapijo kot poklic se nisem odločila zato, ker bi me prepričale knjige o nevroznanosti.

Zanjo sem se odločila na svoji poti iskanja odgovorov o lastni duši.

Ki kot da se ni mogla čisto razmahniti. Kdo – če ne psihologija in psihoterapija – bi mi lahko pomagal razvozlati to uganko?

Razumljeni in potolaženi ob dihanju skupaj

Brala in poslušala sem o razmišljanjih, vprašanjih, raziskavah in izsledkih…Velikokrat sem se počutila izgubljeno in ne čisto na pravi poti. Nanjo ni nič kaj dobro kazalo – vsepovsod same raziskave in izsledki, vse se je zdelo bolj kot miselna telovadba, tudi s prvimi izkušnjami z lastno psihoterapijo ni bilo dosti bolje.

Dokler nisem naletela na psihoterapevtko, od katere sem odšla olajšana. Od olajšanja mi je šlo na jok! Občutek mi je povrnil zaupanje v svojo odločitev, tudi nov zagon za vztrajanje.

Zdaj vem, da je bil to trenutek, ko se zgodi tisto, čemur sama rečem »možgani na možgane«.

Še bolj točno bi bilo reči: delovanje desne možganske polovice na desno možgansko polovico.

Saj veste – tam je tisti edinstveni, tam je naš, od vsakega drugačen, pisan izključno na podlagi naših izkušenj, naš čustveni svet.

Ko je ta potolažen in razumljen, se nam začnejo dogajati lepe in spodbudne reči.

Moja lastna izkušnja – tako s samo sabo kot pacienti, ki so prihajali na terapijo, je, da se ta izkušnja lahko zgodi, če dihamo skupaj in je v sobi skupni utrip.

»Noben človek ni otok,« je nekoč davno napisal John Donne, in zveni kot molitev, mogoče zaveza.

Včasih ga – nekateri bolj, nekateri manj – sicer potrebujemo, obisk svojega otoka, svoje samote, a za to, da bi se nam razodelo življenje, v katerega bi se nam zdelo vredno živo pokukati, v katerem bi obup doživel tolažbo in se veselje imelo česa veseliti, potrebujemo drugega – ob sebi.

Ne, nismo otok, in – se tolažim, ali v resnici verjamem v jutrišnjega človeka? – ne moremo preživeti niti kot otok, v katerega pljuskajo internetne povezave družabnih omrežij, medtem ko ob nas, v resnici, čisto blizu, pri nas v prostoru,  ne bije niti eno drugo srce!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bolje – bo!

Težave v življenju se kažejo različno.

Pomanjkanje, vojne, bolezni, nesreče….Vsi se jih bojimo. Vsi razumemo, kako težko je, če se kaj od tega pripeti človeku. To so težave, kjer se vedno kaže človeška solidarnost – ljudje sočutno priskočimo na pomoč – v obliki denarja, tudi z lastnim delom, z zbiranjem sredstev, ki bi jih prizadeti najbolj potrebovali.

A danes želim spregovoriti o stanju, ki se dogaja v človeku, nič kaj nujno povezano z dogodki, ki so se pripetili. Zaradi nečesa – se zgodi –  postaja vse težko, jutranje vstajanje nepredstavljivo, vsak opravek v dnevu – napor, nič nima pravega smisla. Stanje, kot bi sonce zagrnila tema, ustaljeni življenjski ritem pa zavira svinčena teža, ki se je oprijela rok, nog in miselne gibkosti. Popoln zastoj. Popoln brezup. Dnevi tečejo. Nič se ne premakne na bolje.

To so težave, kjer sicer drugi tudi skušajo pomagati: nekdo nas hoče razvedriti z zgodbicami, drugi bi nas odpeljal na izlet, tretji priporoča in prisega na zdravilna zelišča. Prav vsak iz naše okolice je pripravljen prisluhniti, kaj nas muči, in vsak ima neko predstavo o tem, kaj bi morali poskusiti, da bi si pomagali.

A teža v nas….A brezup v nas… A tema v nas…Ne izgine. Dnevi tečejo, upanje pa postaja mlahavo kot je po nekaj dnevih sveže napihnjen balon ves mehek in zguban v kotu sobe…Preprosto ni napredka, pa tudi moči za to, da bi še kaj poskusili – le česa še nismo, lepo vas prosim – ni več.

V svoji psihoterapevtski praksi se seveda srečujem tudi s takimi pacienti.

»Ni in ni bolje,« rečejo in obupujejo. »Poskusili smo že vse, kar je bilo na voljo.«

Verjamem. Vem. Saj jih vidim. Vidim jim v dušo, njihov brezup se skozi sobo plazi name in me skuša ujeti v lepljivo mrežo, spleteno iz žalosti in črnih misli.

»Poskusimo takole,« rečem. »Utrujeni ste že od tega boja z nečim, kar je trenutno očitno močnejše od vas. Poskusimo takole,« rečem, ko predlagam drugo strategijo. »Poskusimo samo zdržati. Poskusimo zdržati in se prebijati v dnevu od ure do ure. Ne mislite na to, kako bi se temu »temnemu psu brezupa« izmaknili, najdite načine, kako boste njegov pritisk zdržali.«

Voda po kapljicah počasi in vztrajno topi skalo, čas pa s kapljanjem trenutkov topi  težo in bolečino bivanja.

Težave, kamor solidarnost in konkretna pomoč z dejanji ne seže, so težave, ki jih lahko poskusimo premagati tako, da poskusimo zdržati. Vsak bo iznašel svoj način, kako si bo pri tem pomagal. S postavljanjem ciljev za vsako uro posebej. Z nekaj urami spanca več. S tem, da bo dal svojemu duševnemu stanju podobo, mogoče celo ime, si jo ogledoval in se z njo pomenkoval. Pomenkovati se z nekom, ki tako slabo deluje nate?  Če se vam zdi ta misel nepredstavljiva, jo opustite. In poiščite svoj način za soočanje s stanjem depresije, ki vas preplavlja in obvladuje. Ne tekmujte z njo v moči. Tekmujte z njo v vzdržljivosti.

Čas je dobrotljiv.  Vanj imejte zaupanje. Čas zdravi vse rane, duševne še najbolj.

Vse dokler čas teče, to zagotovo velja!

 

 

 

Ljubezen vedno je!

So obdobja v življenju, ko nas preplavlja brezup, malodušje, kot bi izguba smisla priplavala na površje in jemala zrak sproščeni volji do vdiha in izdiha. Mrak vnašajo izgube, porazi, spremembe utečenih poti, bilance načrtov, v katere smo polagali posebne upe, sedaj pa kažejo, da so se izjalovili…

So obdobja, ki stopajo v nas kot škodljivec v naš vrt – brezobzirno in nasilno se vežejo na naše misli in hotenja, dobro sprevračajo v grdo, upanju v obliki kemične reakcije pritikajo radikal »ni možno«.

Pred kratkim sem na enem od televizijskih kanalov naletela na biografski film »Železničar«  (The Railway Man), ki me je pritegnil s pripovedjo o dogodkih, o katerih malo vem. Gre za prikaz dogajanja med 2.svetovno vojno na čisto drugem koncu sveta, britanski vojak Eric Lomax  je zajet in dodeljen v japonsko delovno taborišče, kjer taboriščniki gradijo železniško progo med Tajsko in Burmo na območju, ki je težko dostopno in so delovne razmere temu primerno na robu človeške zmogljivosti. Situacija je še mračnejša, ker so v tistem koncu popolnoma odrezani od sveta, brez informacij, kako se odvijajo boji in vojna, a inženirjem – taboriščnikom – uspe sestaviti radio, s pomočjo katerega spremljajo novice, ki jim s poročanjem o dogodkih dajejo upanje, da bo tudi njihovega mučenja kmalu konec. Ko vodstvo taborišča njihov sprejemnik odkrije, se začne trpljenja polna zgodba našega junaka, ki ga obdolžijo kot glavnega krivca za posedovanje radia…

In vendar – vojna se konča, junak preživi, in v desetletju po vojni niha v razpoloženjih, ko se lovi med stanji normalnosti in stanji pomračenega uma, ko ga zagrabijo zlovešči strahovi, ki ga delajo nepredvidljivega in strašijo njega samega in ljudi, ki z njim živijo. Potem….sreča žensko, ki jo vzljubi in ona vzljubi njega.

Takrat se odvije tisti del, ki je najpomembnejši zame – zaradi žene, ki jo ima rad, se sooči s svojo travmo, celo poišče svojega mučitelja, se mu hoče maščevati, a se na koncu spravi z njim. »Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe,« reče Eric ženi, ko se na koncu srečajo vsi trije: on, žena in japonski vojak ter v zaključnem pripisu izvemo, da sta »taboriščnik in mučitelj«  ostala prijatelja do smrti (oba sta umrla v pozni starosti, stara čez 90 let).

»Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe.«

V resničnih vojnah in v vojnah, ki se odvijajo v nas, se mi zdi ta stavek tisti, ki blaži in odganja temo.

Največkrat je njegov pomen dejanski  in v resnici obstaja nekdo, h komer se lahko zatečemo ali se nanj naslonimo, a tisto, kar dela ta stavek svetel, je zavedanje, da nosimo nekaj v sebi, tudi takrat, ko imamo občutek, da nimamo nikogar drugega, da je to nek ovoj, ki nas je od našega prabivanja  ščitil in valoval in dajal ritem bitju našega srca, in da tega ni mogoče izgubiti.

Ko se ga naučimo poiskati – vedno obstaja nekaj, kjer začutimo, da smo mi res mi – je med nami in občutkom obupa in nemoči zračna blazina, ki ne pusti, da bi se ob življenjskih čereh razbili.

In ne glede na to, kaj za posameznika to varovalo je (vsak od nas bi si izbral nekaj svojega), pa ima vedno isto ime.

Ime mu je ljubezen.

 

 

Nekoč v davnih časih…

Zgodbe

Ljudje imamo radi zgodbe.

Popotniki iz časov Iliade so si po naporni hoji umili noge, se okrepčali, potem pa….pripovedovali. Pripovedovali so in hranili poslušalce z zgodbami iz sveta, kjer oni niso bili, z dogodivščinami, ki jih oni niso doživeli, odstirali so obzorja, kamor je vleklo, vsaj v mislih in podoživljanju, vsakega še tako zvestega in navezanega na svoj kraj, na svoj dom, na svoj zapeček.

Zgodbe.

Še od davno pred Homerjem so, od davno pred Homerjem pripovedujejo o junaštvih, o nenavadnih dogodkih, pripovedujejo zgodbe o zgodbah, jih prirejajo, prilagajajo, napihujejo.

Z zgodbami iz babičinega naročja smo zrasli tudi sami. Mešale so se pravljice z zgodbami iz »starih časov,« v tej mešanici magičnosti in resničnosti smo se izvili iz naročja in se podali svojim zgodbam naproti.

In medtem, ko nas življenje srka vase, vrtljaji njegove centrifuge velikokrat zdrobijo naše dragocene zgodbe. V življenjskem bobnu, ki ga obrača z veliko hitrostjo, zgodbe, tiste naše, tiste majhne, tiste raskave, tiste mile, padejo kot pozabljeni listki z nas in se zatlačijo v luknjice pozabe.

Saj. Komu pa naj jih pravzaprav povemo?

Kam sploh sodi zgodba o včerajšnjem prepiru, po katerem smo se počutili obnemoglo in krivo, kam sodi zgodba o spominu na prizor iz otroštva, ki se velikokrat vrača, kam sodi zgodba o ugaslem veselju, ki se ne more in ne more vrniti, kam sodi zgodba o ponavljajoči stiski, ki pritiska na prsi in nas ne spusti iz stanovanja, kam… Kam bi z zgodbami, svojimi lastnimi, samo našimi, s spominom na vonje v naši hiši, na razpoloženje, na občutek, ki te je prevel, ko si odklepal vrata doma. Kam bi z vsem tistim, kar je včeraj hušknilo skozi glavo kot zoprn filmski prizorček, ki si ga moral še dolgo zatem odganjati, da se ne bi v počasnem posnetku odvil v spominu.

Kam sodi vsa ta ropotarnica daljnih in bližnjih doživetij, tako zelo pomembnih, tako zelo naših – če jih nimamo komu povedati, če se jih nismo naučili povedati, če nas jih je sram.

Zgodovina beleži, razlaga in povezuje svetovna dogajanja v času – da bi lažje razumeli in povezali svoje bivanje tukaj in sedaj.

Naše življenje pa povezujejo in osmišljajo naše zgodbe.

V varnem zavetju terapevtske sobe

Šele ko se začnemo zanimati za svojo zgodbo, se začne tisti proces, ki nas bo približal in povezal s sabo.

Neštetokrat jo bomo povedali, ker ima naša zgodba tisoč inačic. Ob njej se bomo jokali, se ji smejali, se ji posmehovali, secirali jo bomo in spet in spet sestavljali,  da bi jo čisto na koncu – razumeli.

Takrat jo bomo iz zavetja terapevtske sobe lahko nesli ven – med svoje ljudi – in jo  – tako, nebolečo, pripovedovali naprej.

Ljudje ne moremo brez svoje zgodbe.

Šele ko postanemo njen nepreklicni lastnik, se lahko počutimo zares živi.

Šele ko postanemo njen suveren lastnik, si  upamo končno odriniti na pot!

Ker nas bo naša zgodba pač vedno povezovala z domom  – v nas…

 

 

 

 

 

Mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša

Še je januar in še vztraja sneg.

Po stranskih uličicah in potkah je tanka glazura ledu pokrila gručaste ostanke snežnih zaplat, zaradi nje ne smeš hoditi zamišljeno, če se hočeš obdržati čvrsto na nogah.

V delčke neodkrite kože – v lica, nos in ušesa – diha mrzel zrak in včasih se zaradi hladnega obroča, ki malo pritiska v sivem dnevu na predele okrog srca, počutiš kot bi dihal vate škodoželjen škrat iz Andersenove pravljice, tisti, ki ne zna videti v ljudeh okrog sebe nič lepega in dobrohotnega.

Še je januar in še vztraja sneg  s sivino dni.

Zima.

Čas, ko polja počivajo in gozd ždi v tišini. Tudi morje prinaša in odnaša le redke delovne barke, vasi se že zgodaj popoldne ovijejo v temo, v mestih se ljudje zatekajo pod neonske luči trgovin, kavarnic, trgovskih centrov…

Letni čas, ki si jemlje čas za odklop, za tiho regeneracijo, je vedno znova preizkušnja za posameznika in odkrivanje polnosti lastnih kamric duše – kaj v njih hranimo in kako bogati smo.

Neštetokrat se zalotim, kako neprisotno sedim pred mežikajočim ekranom ali črkami, ki plešejo na belem papirju. Neštetokrat se zalotim, kako hočem iz tišine – mirne, debele tišine – kako hočem iztisniti zvok – medtem ko prisluškujem zvoku iz bele ploščice na bližnji polici, a mobilnik spokojno negibno in neslišno leži na polici.

Slike, ki migotajo, in zvok, ki ga ni, povečujejo občutek tesnobe.

Če bi bila dojenček v otroški posteljici, bi čakala na mamo, na svet, ki bo zagotovo prišel, na svet, ki – četudi ga sedaj ni – ni pozabil name! Če bi bila dojenček, bi v takem primeru z zaupanjem čakala na mamo in se veselila trenutkov, ko se me bo spet dotaknila, se mi smejala, me vsa vedra in bodra držala v naročju.

Iz tistih stanj, verjetno, ko smo bili dojenček in smo čakali na mamo, smo gradili svetlobo in temo naše duše. Polnili smo jo z domišljijskim svetom, ki smo ga kasneje – glede na svoje posebnosti in osebnosti – zamenjali za glasbo, črke, podobe, za sprehod v naravi, za vse tisto, kar nas mirno in tiho središči, da nas ne more pogoltniti noben strah – tudi  strah pred mirovanjem otrplega letnega časa ne.

Nismo enaki in nekateri morajo tvegati globok spust, da najdejo blagozvočnost in polnost duše v sebi.

Ko se to zgodi, lahko vsi ekrani ugasnejo in lahko tišina ne-zvonjenja telefona kriči v nebo.

Lahko je še vedno januar in zima lahko še kar traja.

Ker smo v sebi našli nekaj toplega, nekaj ljubeznivega, nekaj prijaznega, kot bi nas grelo mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša, ki ji depresija ne more do živega!

 

 

 

 

 

Kako ubrati pot iz depresije – ena od možnosti

Depresija je tisto stanje, ki zjutraj ne more vstati, tisto stanje, ki ob nočnem prebujanju mori vsa miselna preigravanja – vse, kar obstaja, ni dovolj dobro, cvreš se v peklu nekakšnega sramu in krivde in strahu – tisto stanje, ki ti podnevi hitro skloni glavo – vsaka najmanjša sapica nestrinjanja, kritike, neustreznega odgovora, zavrnjene prošnje, vsak domnevno nenaklonjen pogled – človeka v depresivnem stanju podre z lahkoto kot bi spodsekal od nevihte načeto – še do nedavnega trdno in visokoraslo drevo.

Depresija je tisto temno razpoloženje, ki se naseli v človeka in se vleče kot pusti zimski sivi dan, brez luči je in brez koščka jasnega neba, dejanja so barvana z brezupom, na prsi se uleže teža, od nekje se – kot trpka sladkorna pena, katere nitke se lepijo na prste in se jih ne moreš znebiti – prikrade pogrešanje – pogrešanje nedoločenih krajev, časa, ljudi in glava v ihtavem strahu išče nekaj pomirjujočega, nekaj, kar bi ometlo to težko puščobo občutij kot bi ometel lepljive saje v dimniku. Depresija….

Je preprosto – gromozansko stanje nemoči, ki včasih popade ljudi, je stanje – kot bolezen, za katero iščemo zdravilo, za katero iščemo obliko pomoči.

Občutek, da nečesa ne moreš

Vse dokler nisem zadeve pobliže pogledala, vse dokler nisem trčila na depresijo zopet in zopet in spet, sem jo vestno diagnostično zabeležila in se je lotila samo po predpisih psihoterapevtske stroke.

Pisana družba ljudi jo gosti.

Pacienti, ki gredo v šestdeseta, pacientke, ki so zaradi svoje pohlevnosti spregledane – doma ali na delovnem mestu, (enkrat tu, enkrat tam), pacienti in pacientke, ki so v precepu, ker jih njihova energija žene naprej, realnost pa jih cuka nazaj. Razdvojenost med željo – ravnati kot čutim – in omejitvami realnosti: odgovornost, varnost stalne zaposlitve, strah pred neugodnimi izidi tveganja….Razdvojenost med željo – biti močan, ostati v igri – in omejitvami realnosti: bolezen ali preprosto pešanje moči, staranje in potiskanje na stranski tir…

Občutek, da nečesa ne moreš, da »nisi več glavni«. Občutek, da ne smeš izpreči. Občutek, da ne smeš iztiriti. Občutek, da se ne moreš posloviti – in obenem – tako ne moreš več nadaljevati.

Iz kobacanja iz zavozlanega klobčiča občutkov nemoči se lahko rodi depresija.

Varna rešitev.

Za vse tisto, kar bi v resnici morali napasti.

Beg pred spopadom? Spopadom s kom?

Zaradi naše depresije se lahko mirno pasejo po deželi vulgarna načela neoliberalizma, zaradi naše depresije je lahko še naprej v razmahu gradnja »varovanih stanovanj« za starostnike v getu, zaradi naše depresije si lahko nekdo privošči zvrhano mero brezobzirnosti in nesramne zahtevnosti, zaradi naše depresije se lahko v nas plazi bolezen, medtem ko v službi poskušamo, ampak res poskušamo na vse kriplje preprečiti, da bi nas dokončno zasule vse obremenitve, nesmiselne obveznosti, neločene od nalog, zaradi katerih smo v resnici na tem delovnem mestu.

Blagor jim. Zaradi naše depresije lahko brezobzirna načela, ki žalijo dostojanstvo človeškega življenja, mirno lomastijo po deželi in jim ni mar za opustošenje, ki ga puščajo za sabo.

Blagor nam!

Zdaj vemo, kako ubrati pot iz depresije.

Prepoznati moramo svoj »ne morem« in naučiti se moramo reči stvarem, ki nam škodijo, »ne«!

Prepoznati moramo svoj “lahko” in imeti drznost, da ga uveljavimo.

Ko depresiji, tej kletki pridno negovanih zavrtosti, odpremo vratca, nekaj v nas zaprhuta s krili in v žilo na vratu trepetajo krila svobode…

Največja ovira na tej poti pa smo mi sami: naše navade, koristi, ki jih imamo od depresije, naša nediscipliniranost, ki ves čas skuša našo odločenost pri vztrajanju. Največja ovira na tej poti je otrok v nas, ki mu nekdo ni znal pomagati pri reguliranju njegovih zelo različnih čustvenih stanj in vzgibov.

Tudi psihoterapevt lahko ob njem obstane nemočen – če se tisto mlado, nezanesljivo in tako ljubko, da je vedno lahko koga pretentalo – ne odloči, da bo v terapiji vztrajalo in sodelovalo!

 

 

Psihoterapija na Slovenskem – kje je problem?

Vsake toliko v našem medijskem prostoru zaokroži vest o neurejenosti psihoterapevtske dejavnosti na Slovenskem.
Ko se že razveselim, da bo sedaj končno razjasnjeno, kje je temeljna zagata, ob vsakem prispevku vidim, da so se novinarji zataknili z vprašanji in strokovnjaki z odgovori. Vse se zdi še bolj komplicirano kot je v resnici, veliko je govora o šarlatanstvu in samooklicanih psihoterapevtih, na tehtnico se postavlja obravnava težav s pomočjo zdravil nasproti psihoterapiji….
Omenja se tiste, ki so pravi psihoterapevti in tiste, ki so si to, da so psihoterapevti, izmislili.
Za kaj v resnici gre?

1. Psihoterapija kot samostojen poklic – poklic, za katerega bi v zdravstvu ali izven njega, obstajala možnost razpisa za samostojno delovno mesto, v Sloveniji ŠE NE obstaja

2. Psihoterapija pa se v Sloveniji seveda izvaja – v okviru zdravstva jo kot eno od svojih možnih storitev ponudijo pretežno psihiatri in klinični psihologi, izven zdravstva pa smo precej heterogena skupina strokovnjakov, ki psihoterapijo opravljamo v okviru zavodov, inštitutov, s.p. –jev, ki smo jih ustanovili zato, ker edino tako lahko opravljamo psihoterapijo kot samostojno dejavnost

3. Ponavadi boste v prvem delu našega strokovnega naziva naleteli na različno – po smeri – a največkrat visokošolsko univerzitetno -izobrazbo (univ. dipl. psiholog, univ. dipl. socialni delavec, univ. dipl. pedagog….), v drugem delu pa na opredelitev »psihoterapevt«

4. Ta del naziva – »psihoterapevt« – je pomemben, ker si ga ne more pripisati nekdo, ki ni zaključil specialističnega psihoterapevtskega izobraževanja , opravil predpisano število ur terapevtskega dela ob vodstvu supervizorja, se podvrgel osebni izkušnji pri t.i. učnem terapevtu. Če boste pozorni, boste opazili, da tudi psihiatri in klinični psihologi nimajo vsi dodatnega naziva “psihoterapevt” – kar pomeni, da so v okviru svoje specializacije opravili  psihoterapevtsko izobraževanje,  nimajo pa (še) izpolnjenih drugih dveh pogojev za to, da bi si ta naziv pripisali!

5. Glede na številne druge delovne obveznosti psihiatrov in kliničnih psihologov  pa je tudi pri tistih, ki so za izvajanje psihoterapije zainteresirani in usposobljeni, težje priti na vrsto – zato se  govori o dolgih čakalnih dobah. A če pridete na vrsto tu, ste lahko deležni psihoterapevtske obravnave »na zdravstveno kartico,« obravnava torej sodi med storitve, ki vam jih bo krila vaša zdravstvena zavarovalnica
.
6. Psihoterapevtske obravnave pri psihoterapevtih, ki opravljamo psihoterapijo v okviru
svojih podjetij, so plačljive. Čakalna doba pa je krajša ali je sploh ni.

Če ste torej uporabnik, ki iščete psihoterapevta, in ste v zadregi, ker ne veste, ali boste naleteli na za to usposobljenega strokovnjaka ali na nekoga, ki je »samooklican,« iščite  pri navedenih kvalifikacijah posameznikov naziv »psihoterapevt«. Včasih je ta psihoterapevtski naziv zgolj »psihoterapevt,« včasih je še bolj ozko določen: npr. vedenjsko-kognitivni terapevt, partnerski in družinski terapevt…. Ob nazivu, ki ga navajamo, ponavadi psihoterapevti navedemo še, v kakšne vrste psihoterapevtskega izobraževanja smo bili vključeni in kateremu psihoterapevtskemu združenju pripadamo.
Na podlagi tega lahko kot osveščen uporabnik vedno preverite svoj izbor tistih, ki jih boste poklicali ali jim pisali in se pozanimali za možnost psihoterapevtske obravnave ter ob tem bili deležni že prvega stika s potencialnim terapevtom ter občutka ob njem.
Če boste tako pristopili k izboru psihoterapevta, se boste hitreje in laže ob njem počutili varno, kar je gotovo predpogoj, da kakršnakoli obravnava steče in da se ji pišejo dobri izidi!

Objave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015

Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”

Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.

Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na  tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015

http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html

 

ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015  imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :

http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/

 

 

V iskanju izgubljenega človeka

Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi  The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena  pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.

Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.

O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel

Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….

Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.

Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo  (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.

V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.

Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.

Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.

Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.

 Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem

Ko sedim jaz  na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz  ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…

Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.

Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.

Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.

Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.

To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.

Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.

Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.

Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.

In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.

Da se bodo našli.

Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom  in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kdaj se na terapiji kaj zgodi?

 

Odločili ste se za psihoterapijo.

Šli skozi uvodne pogovore.

Ostali.

Tako kot v vseh drugih lastnostih smo tudi tu ljudje zelo različni. Eni so že tako navajeni brskati po sebi, povezovati, opazovati, da jim psihoterapija pomeni zagotovljeno tedensko uro, kjer se lahko izključno posvetijo samoanalizi in pri tem včasih uporabijo terapevta za pomočnika.

Pri drugih spet ni tako. Ne glede na to, da so se odločili za psihoterapijo in nanjo vestno prihajajo, jih še kar bega vprašanje – za kaj sploh tukaj gre, kaj naj počnem, da se bo “tisto nekaj” zgodilo, spremenilo, zakaj psihoterapevt nič določenega ne reče, zakaj me ne usmeri…

Dobro se spomnim stavka pacienta, ki ga je izrekel po nekajmesečnem uvodnem prihajanju in se je odločal, ali bi sploh še vztrajal ali prenehal s prihajanjem na terapijo:

“Sem pa že pričakoval, da bo več dialoga.”

In ko se je odločil, da bo s terapijo vseeno nadaljeval, je odkritosrčno rekel:

“Prav nič vesel ne bom šel danes od tukaj, ker sem se odloči, da bom nadaljeval .”

Najina srečanja so trajala  nadaljnjih šest let.

“Sedaj vem, za kaj gre,” je samozavestno rekla gospa, s katero sva skupaj tedensko sedeli že kakšno leto, spremljala sem zgodbo njenega življenja, solze, strahove, obup, upanje, zmote, smeh. “Sedaj vem, za kaj gre,” se je nekega dne udobno namestila v stolu in se nasmehnila.

Čez leto sva najina srečanja zredčili in se postopoma poslovili.

“Stavek, ki ste ga zadnjič izrekli – vzpostaviti besedni most  z drugo osebo – zame je pomenil prelomnico v terapiji,” reče mlajši pacient, ki si po vsaki terapiji zapiše pomembne ideje in misli, ki so se na srečanju  porodile , v svoj prenosnik.

 

Spominjam se in navajam takšne, ki so vztrajali.

Ki so s pomočjo terapije sami iskali svojo pot in način, ki se jim v življenju najbolj prilega.

Vsakega posebej od njih se spomnim in spomnim se svojega navijanja v sebi, da bi nama uspelo.

Z vsakim uspešnim prizadevanjem je bilo mene več – videla in slišala sem obup in počasno tipanje iz različnih odtenkov teme, z vsakim  korakom naprej je raslo tudi moje profesionalno veselje.

In, ja, odgovor na vprašanje iz naslova se glasi: “ko se nehaš spraševati, koliko časa še” – to je trenutek, ko se “je zgodilo.”

Takrat si lahko terapevt malo oddahne.

Pacient pa si začne smelo postavljati lastne terapevtske izzive!