“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 
45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviLjubezen ali “amour”: ni kam uiti!
Published November 16, 2012 | razmišljanje ob filmu »Amour«(2012) režiserja M. Hanekeja
Prvi vdih in izdih in potem prediren mlečni krik – tako se začne novo življenje. Takšno mlado, nebogljeno in odvisno se skozi svoj potek krepi, postane izkušeno in obrušeno, manj občutljivo in samostojno. Skozi čustvovanje, nešteto čustvovanj, se odpira k drugim življenjem in se povezuje z njimi. Skozi čustvovanje si sčasoma najde svoj par, za katerega se odloči, da bo z njim v dobrem in slabem – vse dokler ju smrt ne loči. In za vrati domovanja para se odvija odnos, razmerje, ljubezen, vedno (p)osebna, njima lastna.
Film Ljubezen (Amour)
Ali je naključje, da v meščansko pariško domovanje ostarelega para, dveh upokojenih glasbenikov, ki se po koncertu vračata domov, vlomijo? Kaj pravzaprav resnično vdira in napada njun ustaljeni svet sobivanja, ki ga sestavljajo običajni obredi prebivanja skozi dan? V ukvarjanje s krožniki, kozarci in prehranjevanjem, v oblačenja, slačenja, v neštete – že rahlo okorne – korake, ki jih je treba opraviti ob prehodu iz prostora v prostor, v zalogo še ne povedanih zgodb iz tistega dela življenja, ki še ni bilo njuno skupno, vdre bolezen.
Tako potuhnjena je. Ne udari naenkrat z vso silovitostjo, najprej samo oplazi in pušča upanje, potem pa počasi pokaže svoj pravi uničevalni obraz. Zavedanje o življenju, ki gre h koncu, proti zadnjemu izdihu, zahteva od prebivalcev tega planeta veliko več korajže kot rojstvo. Dobro, saj vemo, da nismo večni, ampak zakaj na dolgo razmišljati o tem?
Ko gledalec gleda vase
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti odmaknjene distance. Ko se ob nastopu ženine bolezni vrata stanovanja zaprejo, je noter tudi gledalec. In potem se soočaš: nega bolnika ni samo božanje po roki. Ni samo dobrohotno govorno opogumljanje. Bivanje postane sestavljeno iz zelo konkretnih opravil: pomoč na stranišču, pomoč pri hranjenju, pomoč pri hoji, plenice, gledanje telesa, ki se je – nekdaj sočno – ljubilo s tabo, kako je sedaj nekakšna napol prazna vreča nagubane kože, iz katere včasih prihajajo neartikulirani kriki in samo občasno kakšen prepoznaven zvok, ki daje vedeti, da je vendar še, tam nekje, tista oseba, za katero si bil takrat davno prepričan: »ja, dokler naju smrt ne loči«.
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti romantičnih iluzij. Tisto, kar gledaš, je naenkrat lastna notranjost, ki ni sestavljena samo iz mehkih sentimentov. V spremljevalcu bolezni in v bolniku se odpre toliko čustvenih registrov: obup, jeza, strah, naveličanost, gnus, sama izčrpujoča čustvena stanja, ki jih ne moreš zdržati v nedogled. Če se ne distanciraš, umakneš, ogradiš, te lahko uničijo. Ampak – kaj pa distanca pomeni? Kaj se zgodi s tvojo predstavo o tvoji lastni človečnosti, s predstavo o tem, kaj in kdo v resnici si, če ne moreš več deliti »v dobrem in slabem«?
Ni kam uiti
Film Ljubezen je zahteven do gledalca. V njem je glasbe samo toliko, kolikor je je v naših običajnih življenjih izven kinodvorane, v naših stanovanjih in bivanjih. Filmski element, ki dogajanje ublaži, omehča ali dramatično stopnjuje, tu manjka. Ja – ni kam uiti! In prav nič lahko ni gledati nelepih strani naših notranjih svetov.
Življenje, ki se začne v zanosu grlenega krika prvega samostojnega vdiha, ki obeta rast in moč, se v naraščajoči nemoči končuje proti zadnjemu izdihu.
Ne glede na to, da je to realnost, je neizogibnost konca boleče zavedanje.
Film Ljubezen neprizanesljivo pripoveduje o tem. In zahteva od gledalca, da se opredeli do filmskega konca. Kaj je tisto, kar se na koncu zgodi?
Konec trpljenja ali upanja? Zmaga svobodne človeške presoje, mogoče dejanje milosti ali nasilni poseg v naravni potek stvari?
Karkoli si boste odgovorili – z interpretacijo filma je podobno kot z doživetji na potovanju v druge kraje in svetove. Vedno potujemo k sebi in pripovedujemo o nas samih.
Saj!