Ksenija Čuić Bratina

“Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni”

Pred desetimi leti, kakšen mesec gor ali dol, sem za revijo Ona opravila intervju s slovenskim psihoanalitikom Matjažem Lunačkom. Intervju je izšel pod naslovom »Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni« in je bil po analizi branosti najbolj bran članek v tistem izvodu revije. Iz tistega časa se spomnim dvojega. Spomnim se sebe, kako skrbno sem se pripravljala na intervju, toliko bolj, ker sem stopala na psihoterapevtsko pot, polna vprašanj in obenem tiste začetniške naivnosti (ali oholosti nevednice?), da na vprašanja obstajajo enoznačni odgovori. In spomnim se primarija, takratnega vodje Enote za psihoterapijo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani, s kakšno zbranostjo in očmi, ki so se smejale, je odgovarjal na vprašanja. Takrat, po intervjuju, ki sva ga opravljala dvakrat, ker naju je prvič preveč zapeljalo v pomenek o literaturi, nisem vedela, kar vem danes. Z intervjujem sem dobila zgoščen kredo o delovanju psihoterapije, povedan jasno, prepričano, prepričljivo.
Danes, po tolikih letih, ko se vsak dan srečujem s pacienti, ki se odločajo, ali bi vstopili v psihoterapijo, ko se presprašujejo, kaj v resnici jim bo ta časovni in denarni vložek prinesel, ko tehtajo med plačevanjem nujnih izdatkov in luksuza (kamor po njihovem sodi tudi psihoterapija!), sem se spomnila, da bi si lahko pomagala z nekaterimi poudarki iz, čeprav davnega, še kako aktualnega intervjuja.

Smo res tako dobri ljudje, kot si mislimo?

Tisto, kar se spomnim brez vsakih pomagal – na izust – sem v prvi vrsti vzela zase, terapevtko. Psihoanalitik Lunaček je namreč na vprašanje, katero iluzijo mu je uničila analitična psihoterapija, iskreno in neposredno povedal tole: »…o sebi sem imel poprej (pred analizo op.p.) boljše mnenje, to pa že moram reči. Psihoanaliza vas pripelje tudi do tistih stvari, ki jih odrivate v kot zavesti, z njeno pomočjo se srečate z nekaterimi impulzi v sebi, za katere bi najprej rekli, da vi takih misli že nimate….skratka, mogoče sem poprej menil, da sem boljši človek. Mogoče sem glede tega postal bolj realen.«
Izjava je zelo iskrena, in na prvi pogled ne gre v prid motivaciji za terapijo. Po teoriji menjave človek nerad počne karkoli, kar se mu ne splača. Aktivnost in vložena energija je stran vržen napor, če ne prinaša nečesa, kar človek potrebuje in to ni nujno vedno »denar«. Z nekom se družimo, ker nam je z njim prijetno, ker je njegova družba spodbudna, lahko poučna, pomirjujoča…Nekaj počnemo zato, ker se počutimo pri tem opravilu uspešni ali zato, ker nas to iskreno zanima (ne, ni nujno, da je to eno in isto). Spoznanje, da nismo tako dobri ljudje kot mislimo, ni posebej pomirjujoče spoznanje. Zakaj bi ga kdo potreboval, zakaj bi se takšno spoznanje nekomu splačalo?

Cena osvobojenega bivanja

Ste takrat, ko se počutite utesnjeni, utrujeni, napeti, kdaj pomislili, da je to stanje, ki nastane zaradi napornega skrivanja lastnih šibkosti ali poniglavosti, zaradi zatiranja pravih občutkov, na katerega ste že tako navajeni, da niti ne veste, kaj počnete in še manj, kaj skrivate ter – najmanj – zakaj se tako klavrno počutite, za vraga.
Eno od orodij, ki pomaga na taki poti k sebi, je psihoterapija.
Lunaček najprej citira Freuda:
»Hm. Freud je rekel nekaj zanimivega na temo sreče. Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni. Če so po njej vseeno, je to drugo, ampak psihoanalize naj to prvenstveno ne bi zanimalo.Po Freudu naj bi psihoanaliza težila k oblikovanju svobodnega, odgovornega človeka, ki se bo znal spopasti z vso širino življenjskih problemov, tako zunanjih kot notranjih. Ali smo pri tem, ko nam to uspeva, lahko srečni, je drugo. Nekdo je pri tem srečen, drugi ne.« Potem pove Lunaček nekaj o sebi:
»Ampak jaz mislim, da analitična terapija omogoča silno odprtost, neki neprestan stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, ki…ja, lahko bi se reklo, da ta stik osrečuje. Lahko rečem celo osebno: zdi se mi, da mene to osrečuje.«
Sama dodajam svojo misel – ta stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, to ozaveščeno bivanje, osvobaja.
Naslednjič torej, ko boste delali izračun, koliko stane psihoterapija, lahko v kolono namesto »cena psihoterapije« vnesete: »cena osvobojenega bivanja.«