Objave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015
Published October 6, 2015 | Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”
Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.
Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015
http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html
ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015 imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :
http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, izbira psihoterapevta, jana bajželj, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, med štirimi stenami, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v duševni stiski, pomoč v psihični stiski, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, radio slovenija prvi program, regulacija poklica psihoterapevt, sobotna priloga, stik s čustvi, stik z doživljanjem, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedami“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviV iskanju izgubljenega človeka
Published September 8, 2015 | Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.
Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.
O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel
Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….
Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.
Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.
V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.
Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.
Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.
Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.
Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem
Ko sedim jaz na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…
Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.
Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.
Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.
Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.
To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.
Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.
Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.
Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.
In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.
Da se bodo našli.
Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | čuić bratina ksenija, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, identiteta, iskanje izgubljenega človeka, kdo sem, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, narcisizem, narcizem, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stephen grosz, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiKdaj se na terapiji kaj zgodi?
Published August 25, 2015 |
Odločili ste se za psihoterapijo.
Šli skozi uvodne pogovore.
Ostali.
Tako kot v vseh drugih lastnostih smo tudi tu ljudje zelo različni. Eni so že tako navajeni brskati po sebi, povezovati, opazovati, da jim psihoterapija pomeni zagotovljeno tedensko uro, kjer se lahko izključno posvetijo samoanalizi in pri tem včasih uporabijo terapevta za pomočnika.
Pri drugih spet ni tako. Ne glede na to, da so se odločili za psihoterapijo in nanjo vestno prihajajo, jih še kar bega vprašanje – za kaj sploh tukaj gre, kaj naj počnem, da se bo “tisto nekaj” zgodilo, spremenilo, zakaj psihoterapevt nič določenega ne reče, zakaj me ne usmeri…
Dobro se spomnim stavka pacienta, ki ga je izrekel po nekajmesečnem uvodnem prihajanju in se je odločal, ali bi sploh še vztrajal ali prenehal s prihajanjem na terapijo:
“Sem pa že pričakoval, da bo več dialoga.”
In ko se je odločil, da bo s terapijo vseeno nadaljeval, je odkritosrčno rekel:
“Prav nič vesel ne bom šel danes od tukaj, ker sem se odloči, da bom nadaljeval .”
Najina srečanja so trajala nadaljnjih šest let.
“Sedaj vem, za kaj gre,” je samozavestno rekla gospa, s katero sva skupaj tedensko sedeli že kakšno leto, spremljala sem zgodbo njenega življenja, solze, strahove, obup, upanje, zmote, smeh. “Sedaj vem, za kaj gre,” se je nekega dne udobno namestila v stolu in se nasmehnila.
Čez leto sva najina srečanja zredčili in se postopoma poslovili.
“Stavek, ki ste ga zadnjič izrekli – vzpostaviti besedni most z drugo osebo – zame je pomenil prelomnico v terapiji,” reče mlajši pacient, ki si po vsaki terapiji zapiše pomembne ideje in misli, ki so se na srečanju porodile , v svoj prenosnik.
Spominjam se in navajam takšne, ki so vztrajali.
Ki so s pomočjo terapije sami iskali svojo pot in način, ki se jim v življenju najbolj prilega.
Vsakega posebej od njih se spomnim in spomnim se svojega navijanja v sebi, da bi nama uspelo.
Z vsakim uspešnim prizadevanjem je bilo mene več – videla in slišala sem obup in počasno tipanje iz različnih odtenkov teme, z vsakim korakom naprej je raslo tudi moje profesionalno veselje.
In, ja, odgovor na vprašanje iz naslova se glasi: “ko se nehaš spraševati, koliko časa še” – to je trenutek, ko se “je zgodilo.”
Takrat si lahko terapevt malo oddahne.
Pacient pa si začne smelo postavljati lastne terapevtske izzive!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiPsihoterapije brez dobrega odnosa med pacientom in terapevtom ni
Published June 23, 2015 | (1) Začetno testiranje odnosa med pacientom in terapevtom
O psihoterapiji kroži veliko predstav, ki jo delajo simpatično in privlačno.
Kar nekaj filmov in celo nanizanka z istoimenskim naslovom kot današnje pisanje prikazuje psihoterapijo kot zanimivo interakcijo med pacientom in terapevtom: pacient v filmu si daje duška, pritožuje se nad partnerskim odnosom in/ali delom in/ali življenjem nasploh, terapevt v filmu pa mirno sedi, pogumno prenaša pacientov obup, jezo, žalost, posluša in vmes pripomni kaj v zvezi s pacientovimi vzorci, ki jih le-ta vnaša tudi v aktualno problematično situacijo.
Ponavadi si v opisanih scenah dajo duška scenaristi, ki se pri teh prizorih radi izkažejo kot duhoviti, pametni, zabavni, to, da včasih izdajo svoj nevrotični vzorec funkcioniranja, gledalci velikodušno spregledamo – predvsem če je prikazano nekaj, kar nam je sumljivo domače in je prikaz na platnu presenetljivo katarzičen, ker naši lastni šibkosti odvzema sram in jo spreminja v sprejemljivo človeško napakico, ki se jo da priznati in se ji celo nasmehniti.
Psihoterapija v resničnem življenju je – kot celotna resničnost v primerjavi s fikcijo nasploh – malo drugačna.
Vanjo vstopajo pacienti z zelo različnimi predstavami, nekateri celo s takimi, filmskimi.
Med njimi so taki, ki so nevešči govorjenja o sebi, pa taki, ki so zabavno gostobesedni, vanjo vstopajo ljudje s svojimi pretresljivimi zgodbami ali preprosto z življenjem, za katerega čutijo, da jim reže peruti njihovih pričakovanj.
Vsi po vrsti sicer povedo, da se zavedajo, da rezultata ne morejo pričakovati takoj, a kaj, ko je zavedanje eno, čutenje pa drugo.
Skozi njihovo začetno prihajanje se hitro pokaže, kako močna je bila motivacija za prihajanje na terapijo v resnici, kakšne so njihove izkušnje z vztrajnostjo in s premagovanjem prvih težav pri novih začetkih.
A pri vsem ne gre pozabiti poglavitnega: pri vstopanju v terapijo, na začetnih srečanjih, se dogaja tista najpomembnejša neotipljiva stvar – testiranje možne vzpostavitve odnosa med dvema. Med pacientom in terapevtom.
Psihoterapija je namreč terapija, ki temelji sicer na teoretični doktrini, a njeno delovanje predpostavlja vzpostavitev odnosa, relacije.
Zato bodite pozorni na svoje občutke ob terapevtu, h kateremu ste začeli hoditi
Začetno nelagodje zagotovo še ne pomeni, da terapevt ni pravi za vas – imeti morate v mislih, da smo terapevti različni v svoji zmožnosti in hitrosti uglaševanja na pacienta, ki ga še ne poznamo, zavedati se morate, da tudi vi v terapijo vstopate še “odeti v socialne plašče,” ki jih boste šele polagoma ob terapevtu opustili in si boste preprosto dovolili biti – vi.
Začetno razočaranje ob srečanju torej zagotovo še ni razlog za odstop od terapije.
A če slabi občutki še kar trajajo – če imate kar naprej občutek, da se ob terapevtu ne počutite dobro – se o tem z njim pogovorite.
Lahko se zgodi, da med vama preprosto ne more priti do “srečanja” – tistega nujnega, kar se mora zgoditi, da bi se terapevtski proces sploh lahko začel.
Zgodbe s psihoterapij so različne.
Včasih že odkrito načenjanje teme o občutku ob drugem – lahko razbremeni uvajalne zadrege in se psihoterapija prevesi in nadaljuje v “delovno fazo”.
Včasih tak pogovor odpira uvid v motivacijo za terapijo, ki enostavno ni dovolj velika, da bi se splačalo s terapijo nadaljevati.
Včasih si terapevt in pacient priznata, da “enostavno ni kemije” in se poslovita.
Pacient z izkušnjo, da se lahko poslovi brez občutka krivde in poraza.
Terapevt z izkušnjo, da (sedaj pa res, čisto zares, čeprav to že ve) njegova želja pomagati ni vsemogočna in je v tej izkušnji ranljivo človeški.
In – kot po neki nenavadni spirali – takšno slovo oba, terapevta in pacienta, opremlja z novo subtilnostjo pri vzpostavljanju novih odnosov – pacienta (tudi) z morebitnim drugim terapevtom, terapevta (tudi) z naslednjim novim pacientom, ki bo potrkal na vrata.