Možgani so družabni organ
Published March 13, 2017 | S samoto imamo ljudje različne izkušnje.
Razlikujemo se po tem, kako radi jo imamo in koliko samote potrebujemo. So takšni, ki samote ne prenesejo in spet takšni, ki težko zdržijo, če nimajo v dnevu nekaj ur samo zase.
Skozi preživljanje samote se kaže naš značaj, izkristalizirajo se naša veselja, a samota zna privabiti na dan tudi tiste neprijetne plati: strahove, mrakobnost, zagrenjenost, malodušje.
Samota je včasih kot plima, kot bi drezali v mulj lastnih globin, ki na površje naplavi usedline doživljanja, za katerega ne vemo, od kod je, pa se mu vseeno brez velikega čudenja prepustimo…Samota je izdajalska stvar, v naš pogled riše pogled prvih oči, ki so zrle v nas, v izraz na obrazu, v kotičke okrog ust nariše odtis naših zgodnjih negovalcev, tok misli pa – kot bi hotel po neki davno utečeni strugi, pri nekaterih je to spokojno zadovoljstvo, pri drugih nejevolja, ki se prebija skozi brzice jeze…
Odziv možganov na “drugo glavo”
O tem, kako delujejo človeški možgani, priča množica najbolj sofisticiranih raziskav – tisto, kar mene navdušuje in navdihuje, je njihovo odkritje, kako se možgani odzivajo na druge možgane, na »drugo glavo,« na to, kolikšno moč ima tuj čustven vpliv.
Mogoče se s tem tudi malo tolažim v času, ko so v polnem razmahu načini komunikacije, kjer z nekaj kliki navidezno potešiš svoj občutek povezanosti, celo občudovanosti in priljubljenosti, in se včasih ustrašim, da se bodo možgani naučili živeti z »manj«. Včasih se ustrašim, da bodo nasedli nekaj tipkam na tipkovnici, ki naj bi pregnale občutke osamljenosti in budile občutke povezanosti. Ustrašim se vsakokrat, ko opazim in tudi sebe zalotim, kako – predvsem na začetku nekega snidenja – ljudje začnemo premikati zaslone na svojih gadgetih in iskati – ne vem, točno kaj – a predvidevam, da neko tolažbo ob prvotnih občutkih zadrege, nek občutek, da nismo čisto sami v neki novi interakciji ali zagotovilo, da ne bomo ostali sami, ko bo druženja konec….kaj pa vem.
Rada in vztrajno prebiram knjige, ki polne najnovejših odkritij s področja nevroznanosti poročajo o pomembnosti medčloveških odnosov »v živo« na delovanje možgan. Možgani da so dokazano »družabni organ,« ki so v odnosu, kjer doživijo čustveno sprejemanje in razumevanje, najbolj plastični – sposobni spreminjanja in učenja novih načinov delovanja.
A za psihoterapijo kot poklic se nisem odločila zato, ker bi me prepričale knjige o nevroznanosti.
Zanjo sem se odločila na svoji poti iskanja odgovorov o lastni duši.
Ki kot da se ni mogla čisto razmahniti. Kdo – če ne psihologija in psihoterapija – bi mi lahko pomagal razvozlati to uganko?
Razumljeni in potolaženi ob dihanju skupaj
Brala in poslušala sem o razmišljanjih, vprašanjih, raziskavah in izsledkih…Velikokrat sem se počutila izgubljeno in ne čisto na pravi poti. Nanjo ni nič kaj dobro kazalo – vsepovsod same raziskave in izsledki, vse se je zdelo bolj kot miselna telovadba, tudi s prvimi izkušnjami z lastno psihoterapijo ni bilo dosti bolje.
Dokler nisem naletela na psihoterapevtko, od katere sem odšla olajšana. Od olajšanja mi je šlo na jok! Občutek mi je povrnil zaupanje v svojo odločitev, tudi nov zagon za vztrajanje.
Zdaj vem, da je bil to trenutek, ko se zgodi tisto, čemur sama rečem »možgani na možgane«.
Še bolj točno bi bilo reči: delovanje desne možganske polovice na desno možgansko polovico.
Saj veste – tam je tisti edinstveni, tam je naš, od vsakega drugačen, pisan izključno na podlagi naših izkušenj, naš čustveni svet.
Ko je ta potolažen in razumljen, se nam začnejo dogajati lepe in spodbudne reči.
Moja lastna izkušnja – tako s samo sabo kot pacienti, ki so prihajali na terapijo, je, da se ta izkušnja lahko zgodi, če dihamo skupaj in je v sobi skupni utrip.
»Noben človek ni otok,« je nekoč davno napisal John Donne, in zveni kot molitev, mogoče zaveza.
Včasih ga – nekateri bolj, nekateri manj – sicer potrebujemo, obisk svojega otoka, svoje samote, a za to, da bi se nam razodelo življenje, v katerega bi se nam zdelo vredno živo pokukati, v katerem bi obup doživel tolažbo in se veselje imelo česa veseliti, potrebujemo drugega – ob sebi.
Ne, nismo otok, in – se tolažim, ali v resnici verjamem v jutrišnjega človeka? – ne moremo preživeti niti kot otok, v katerega pljuskajo internetne povezave družabnih omrežij, medtem ko ob nas, v resnici, čisto blizu, pri nas v prostoru, ne bije niti eno drugo srce!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
čustveni pomen, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, john donne, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, možgani, nevroznanost, noben človek ni otok, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, Teden možganov 2017, tesnoba pomočŽiveti in “Živeti”
Published February 27, 2017 | Psihoterapevtski proces je posebna interakcija med dvema.
Poslušalec in pripovedovalec se v tej interakciji ne izmenjujeta, v sedenju na dveh stolih je poslušalec v svoji najbolj aktivni obliki zgolj pozoren komentator, pripovedovalec pa včasih vznesen v opisovanju, drugič nebogljen v iskanju besed, velikokrat presenečen, kako težko je natančno opisati vzdušje, na katerem se vrstijo prizori…. Poslušalec in pripovedovalec imata skupno samo to, da delita svoje globoko zanimanje za isto zgodbo, s katero se ukvarjata. Zgodbo pripovedovalca, ki zaradi nje prihaja.
Pacienti jo prinašajo različno. Nekateri so jo predelali kot so včasih predelovali oblačila, ko so blago obračali na neznošeno stran in iz moških izdelovali manjše, ženske obleke. Nekateri se je niti ne zavedajo, v terapevtsko sobo vstopajo vznemirjeni, s kopico težav od danes, ki jih odnašajo kot barko brez sidra, njihov življenjski čolnič pa premetavajo razburjeni valovi čustev, kjer ni ne časa ne prostora za povezavo spominov v svojo zgodbo.
Vedno sem rada in veliko brala. Iz knjig sem bila navajena veščih opisov in zaokroženih zgodb. S svojo veščino so me velikokrat pretentale – zato, ker so bile lepe, nisem znala presoditi, da so nerodno izmišljene, kot omamljena sem se zibala na valovih ritma in blagozvočnosti besed.
»Mene pa zanimajo zgodbe ljudi,« mi je na najinem prvem srečanju rekla supervizorka, psihiatrinja Mojca Močnik Bučar, ki se ji je že na daleč videlo, da svoje delo opravlja suvereno, sproščeno in z veliko ljubeznijo.
Navajena na knjige – takrat tega nisem čisto razumela. Potem je začelo v mojo terapevtsko sobo – prihajati življenje. Brez olepšav – z vsemi vonji, s smradom, s škripanjem z zobmi, trenutnim obupom…Na stolu nasproti mene so sedeli resnični ljudje, ni bilo več varne zasanjane razdalje med papirjem s pisateljevo domišljijo in menoj.
V sobi sem ostajala poslušalec in povezovalec njihovih zgodb.
Nosila sem jih tudi izven sobe, si jih ponavljala, ogledovala z različnih zornih kotov, jih včasih samo pestovala.
Bile so različno zapletene, različno težavne, ene so tekle počasi in ene so brzele s tako hitrostjo, da si se moral prav brzdati, da te zanje ni bilo strah.
A nekaj je bilo v njih, prav v vseh, ne glede na osnovno razpoloženjsko obarvanost, kjer je vsaka drugačna – v njih, prav v vseh, je bila velika volja do življenja.
»Ko pa je življenje tako lepo,« se spomnim izjave pacienta, ki se mu je življenjska situacija pošteno zakomplicirala, on pa je energično iskal izide.
Kitajski pisatelj Yu Hua v knjigi Živeti opisuje starca, ki je v življenju izgubil vse – na koncu sta mu ostala le onemogel vol in zgodba lastnega življenja, ki jo je rad in z zanimanjem pripovedoval. Različne metafore vidim v sami zgodbi, zame je zgodba tudi alegorija o življenju samem, o tem, kako smo – mladi – v njem objestni, v srednjih letih zavzeti in odgovorni, v starosti soočeni z izgubami….A vse dokler v nas bije srce – pa čeprav je staro kot onemogel vol – vse dokler bije, smo živi, smo tu, v našem starem srcu, ki bije tudi še zato, ker nosimo v njem vse, kar smo imeli radi in nas je v resnici že zdavnaj zapustilo.
Pomen knjige Živeti bi verjetno razbirala drugače, če ne bi bilo mojih pacientov.
Psihoterapevtski proces je pač posebno valovanje med dvema.
Tega, da življenje, ki smo ga dobili, črpa iz neizmerne volje, ki mu jo prilivamo sami, sem se naučila od njih.
Posted in Aktualno, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, knjiga Živeti, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, Mojca Močnik Bučar, odnos med terapevtom in pacientom, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, volja do življenja, Yu Hua, Yu Hua Živeti, zdravljenje z besedami“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviLjubezen ali “amour”: ni kam uiti!
Published November 16, 2012 | razmišljanje ob filmu »Amour«(2012) režiserja M. Hanekeja
Prvi vdih in izdih in potem prediren mlečni krik – tako se začne novo življenje. Takšno mlado, nebogljeno in odvisno se skozi svoj potek krepi, postane izkušeno in obrušeno, manj občutljivo in samostojno. Skozi čustvovanje, nešteto čustvovanj, se odpira k drugim življenjem in se povezuje z njimi. Skozi čustvovanje si sčasoma najde svoj par, za katerega se odloči, da bo z njim v dobrem in slabem – vse dokler ju smrt ne loči. In za vrati domovanja para se odvija odnos, razmerje, ljubezen, vedno (p)osebna, njima lastna.
Film Ljubezen (Amour)
Ali je naključje, da v meščansko pariško domovanje ostarelega para, dveh upokojenih glasbenikov, ki se po koncertu vračata domov, vlomijo? Kaj pravzaprav resnično vdira in napada njun ustaljeni svet sobivanja, ki ga sestavljajo običajni obredi prebivanja skozi dan? V ukvarjanje s krožniki, kozarci in prehranjevanjem, v oblačenja, slačenja, v neštete – že rahlo okorne – korake, ki jih je treba opraviti ob prehodu iz prostora v prostor, v zalogo še ne povedanih zgodb iz tistega dela življenja, ki še ni bilo njuno skupno, vdre bolezen.
Tako potuhnjena je. Ne udari naenkrat z vso silovitostjo, najprej samo oplazi in pušča upanje, potem pa počasi pokaže svoj pravi uničevalni obraz. Zavedanje o življenju, ki gre h koncu, proti zadnjemu izdihu, zahteva od prebivalcev tega planeta veliko več korajže kot rojstvo. Dobro, saj vemo, da nismo večni, ampak zakaj na dolgo razmišljati o tem?
Ko gledalec gleda vase
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti odmaknjene distance. Ko se ob nastopu ženine bolezni vrata stanovanja zaprejo, je noter tudi gledalec. In potem se soočaš: nega bolnika ni samo božanje po roki. Ni samo dobrohotno govorno opogumljanje. Bivanje postane sestavljeno iz zelo konkretnih opravil: pomoč na stranišču, pomoč pri hranjenju, pomoč pri hoji, plenice, gledanje telesa, ki se je – nekdaj sočno – ljubilo s tabo, kako je sedaj nekakšna napol prazna vreča nagubane kože, iz katere včasih prihajajo neartikulirani kriki in samo občasno kakšen prepoznaven zvok, ki daje vedeti, da je vendar še, tam nekje, tista oseba, za katero si bil takrat davno prepričan: »ja, dokler naju smrt ne loči«.
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti romantičnih iluzij. Tisto, kar gledaš, je naenkrat lastna notranjost, ki ni sestavljena samo iz mehkih sentimentov. V spremljevalcu bolezni in v bolniku se odpre toliko čustvenih registrov: obup, jeza, strah, naveličanost, gnus, sama izčrpujoča čustvena stanja, ki jih ne moreš zdržati v nedogled. Če se ne distanciraš, umakneš, ogradiš, te lahko uničijo. Ampak – kaj pa distanca pomeni? Kaj se zgodi s tvojo predstavo o tvoji lastni človečnosti, s predstavo o tem, kaj in kdo v resnici si, če ne moreš več deliti »v dobrem in slabem«?
Ni kam uiti
Film Ljubezen je zahteven do gledalca. V njem je glasbe samo toliko, kolikor je je v naših običajnih življenjih izven kinodvorane, v naših stanovanjih in bivanjih. Filmski element, ki dogajanje ublaži, omehča ali dramatično stopnjuje, tu manjka. Ja – ni kam uiti! In prav nič lahko ni gledati nelepih strani naših notranjih svetov.
Življenje, ki se začne v zanosu grlenega krika prvega samostojnega vdiha, ki obeta rast in moč, se v naraščajoči nemoči končuje proti zadnjemu izdihu.
Ne glede na to, da je to realnost, je neizogibnost konca boleče zavedanje.
Film Ljubezen neprizanesljivo pripoveduje o tem. In zahteva od gledalca, da se opredeli do filmskega konca. Kaj je tisto, kar se na koncu zgodi?
Konec trpljenja ali upanja? Zmaga svobodne človeške presoje, mogoče dejanje milosti ali nasilni poseg v naravni potek stvari?
Karkoli si boste odgovorili – z interpretacijo filma je podobno kot z doživetji na potovanju v druge kraje in svetove. Vedno potujemo k sebi in pripovedujemo o nas samih.
Saj!