Ljubezen vedno je!
Published February 21, 2017 | So obdobja v življenju, ko nas preplavlja brezup, malodušje, kot bi izguba smisla priplavala na površje in jemala zrak sproščeni volji do vdiha in izdiha. Mrak vnašajo izgube, porazi, spremembe utečenih poti, bilance načrtov, v katere smo polagali posebne upe, sedaj pa kažejo, da so se izjalovili…
So obdobja, ki stopajo v nas kot škodljivec v naš vrt – brezobzirno in nasilno se vežejo na naše misli in hotenja, dobro sprevračajo v grdo, upanju v obliki kemične reakcije pritikajo radikal »ni možno«.
Pred kratkim sem na enem od televizijskih kanalov naletela na biografski film »Železničar« (The Railway Man), ki me je pritegnil s pripovedjo o dogodkih, o katerih malo vem. Gre za prikaz dogajanja med 2.svetovno vojno na čisto drugem koncu sveta, britanski vojak Eric Lomax je zajet in dodeljen v japonsko delovno taborišče, kjer taboriščniki gradijo železniško progo med Tajsko in Burmo na območju, ki je težko dostopno in so delovne razmere temu primerno na robu človeške zmogljivosti. Situacija je še mračnejša, ker so v tistem koncu popolnoma odrezani od sveta, brez informacij, kako se odvijajo boji in vojna, a inženirjem – taboriščnikom – uspe sestaviti radio, s pomočjo katerega spremljajo novice, ki jim s poročanjem o dogodkih dajejo upanje, da bo tudi njihovega mučenja kmalu konec. Ko vodstvo taborišča njihov sprejemnik odkrije, se začne trpljenja polna zgodba našega junaka, ki ga obdolžijo kot glavnega krivca za posedovanje radia…
In vendar – vojna se konča, junak preživi, in v desetletju po vojni niha v razpoloženjih, ko se lovi med stanji normalnosti in stanji pomračenega uma, ko ga zagrabijo zlovešči strahovi, ki ga delajo nepredvidljivega in strašijo njega samega in ljudi, ki z njim živijo. Potem….sreča žensko, ki jo vzljubi in ona vzljubi njega.
Takrat se odvije tisti del, ki je najpomembnejši zame – zaradi žene, ki jo ima rad, se sooči s svojo travmo, celo poišče svojega mučitelja, se mu hoče maščevati, a se na koncu spravi z njim. »Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe,« reče Eric ženi, ko se na koncu srečajo vsi trije: on, žena in japonski vojak ter v zaključnem pripisu izvemo, da sta »taboriščnik in mučitelj« ostala prijatelja do smrti (oba sta umrla v pozni starosti, stara čez 90 let).
»Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe.«
V resničnih vojnah in v vojnah, ki se odvijajo v nas, se mi zdi ta stavek tisti, ki blaži in odganja temo.
Največkrat je njegov pomen dejanski in v resnici obstaja nekdo, h komer se lahko zatečemo ali se nanj naslonimo, a tisto, kar dela ta stavek svetel, je zavedanje, da nosimo nekaj v sebi, tudi takrat, ko imamo občutek, da nimamo nikogar drugega, da je to nek ovoj, ki nas je od našega prabivanja ščitil in valoval in dajal ritem bitju našega srca, in da tega ni mogoče izgubiti.
Ko se ga naučimo poiskati – vedno obstaja nekaj, kjer začutimo, da smo mi res mi – je med nami in občutkom obupa in nemoči zračna blazina, ki ne pusti, da bi se ob življenjskih čereh razbili.
In ne glede na to, kaj za posameznika to varovalo je (vsak od nas bi si izbral nekaj svojega), pa ima vedno isto ime.
Ime mu je ljubezen.
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | 
čustveni pomen, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, eric lomax, film the railway man(2013), ksenija bratina, ksenija čuić bratina, ljubezen, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočLjubezen ali “amour”: ni kam uiti!
Published November 16, 2012 | razmišljanje ob filmu »Amour«(2012) režiserja M. Hanekeja
Prvi vdih in izdih in potem prediren mlečni krik – tako se začne novo življenje. Takšno mlado, nebogljeno in odvisno se skozi svoj potek krepi, postane izkušeno in obrušeno, manj občutljivo in samostojno. Skozi čustvovanje, nešteto čustvovanj, se odpira k drugim življenjem in se povezuje z njimi. Skozi čustvovanje si sčasoma najde svoj par, za katerega se odloči, da bo z njim v dobrem in slabem – vse dokler ju smrt ne loči. In za vrati domovanja para se odvija odnos, razmerje, ljubezen, vedno (p)osebna, njima lastna.
Film Ljubezen (Amour)
Ali je naključje, da v meščansko pariško domovanje ostarelega para, dveh upokojenih glasbenikov, ki se po koncertu vračata domov, vlomijo? Kaj pravzaprav resnično vdira in napada njun ustaljeni svet sobivanja, ki ga sestavljajo običajni obredi prebivanja skozi dan? V ukvarjanje s krožniki, kozarci in prehranjevanjem, v oblačenja, slačenja, v neštete – že rahlo okorne – korake, ki jih je treba opraviti ob prehodu iz prostora v prostor, v zalogo še ne povedanih zgodb iz tistega dela življenja, ki še ni bilo njuno skupno, vdre bolezen.
Tako potuhnjena je. Ne udari naenkrat z vso silovitostjo, najprej samo oplazi in pušča upanje, potem pa počasi pokaže svoj pravi uničevalni obraz. Zavedanje o življenju, ki gre h koncu, proti zadnjemu izdihu, zahteva od prebivalcev tega planeta veliko več korajže kot rojstvo. Dobro, saj vemo, da nismo večni, ampak zakaj na dolgo razmišljati o tem?
Ko gledalec gleda vase
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti odmaknjene distance. Ko se ob nastopu ženine bolezni vrata stanovanja zaprejo, je noter tudi gledalec. In potem se soočaš: nega bolnika ni samo božanje po roki. Ni samo dobrohotno govorno opogumljanje. Bivanje postane sestavljeno iz zelo konkretnih opravil: pomoč na stranišču, pomoč pri hranjenju, pomoč pri hoji, plenice, gledanje telesa, ki se je – nekdaj sočno – ljubilo s tabo, kako je sedaj nekakšna napol prazna vreča nagubane kože, iz katere včasih prihajajo neartikulirani kriki in samo občasno kakšen prepoznaven zvok, ki daje vedeti, da je vendar še, tam nekje, tista oseba, za katero si bil takrat davno prepričan: »ja, dokler naju smrt ne loči«.
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti romantičnih iluzij. Tisto, kar gledaš, je naenkrat lastna notranjost, ki ni sestavljena samo iz mehkih sentimentov. V spremljevalcu bolezni in v bolniku se odpre toliko čustvenih registrov: obup, jeza, strah, naveličanost, gnus, sama izčrpujoča čustvena stanja, ki jih ne moreš zdržati v nedogled. Če se ne distanciraš, umakneš, ogradiš, te lahko uničijo. Ampak – kaj pa distanca pomeni? Kaj se zgodi s tvojo predstavo o tvoji lastni človečnosti, s predstavo o tem, kaj in kdo v resnici si, če ne moreš več deliti »v dobrem in slabem«?
Ni kam uiti
Film Ljubezen je zahteven do gledalca. V njem je glasbe samo toliko, kolikor je je v naših običajnih življenjih izven kinodvorane, v naših stanovanjih in bivanjih. Filmski element, ki dogajanje ublaži, omehča ali dramatično stopnjuje, tu manjka. Ja – ni kam uiti! In prav nič lahko ni gledati nelepih strani naših notranjih svetov.
Življenje, ki se začne v zanosu grlenega krika prvega samostojnega vdiha, ki obeta rast in moč, se v naraščajoči nemoči končuje proti zadnjemu izdihu.
Ne glede na to, da je to realnost, je neizogibnost konca boleče zavedanje.
Film Ljubezen neprizanesljivo pripoveduje o tem. In zahteva od gledalca, da se opredeli do filmskega konca. Kaj je tisto, kar se na koncu zgodi?
Konec trpljenja ali upanja? Zmaga svobodne človeške presoje, mogoče dejanje milosti ali nasilni poseg v naravni potek stvari?
Karkoli si boste odgovorili – z interpretacijo filma je podobno kot z doživetji na potovanju v druge kraje in svetove. Vedno potujemo k sebi in pripovedujemo o nas samih.
Saj!