Ksenija Čuić Bratina

Moč spomina

Spomin je čudna reč.
Mogočna reč.
Sposobna.
Zapisuje vse. Način dotika, nianso topline pogleda, kretnjo, ki poskuša skriti strah, mero
iskrenosti veselja, nehlinjen pogum. Vse registrira. Skozi kožo, skozi vonj, skozi oko in uho,
ki znajo točno določiti stopnjo zloveščosti brnenja popolne tišine.
Spomin je grozljiva reč. Zato, ker ve vse. On ne odpušča, ne olepšuje doživetij, predvsem pa
ne briše. Disk spomina je zavidljivo zmogljiv.
Spomin je zamerljiva reč. Ne prenese zanemarjanja. Selektivnosti pri dogodkih, ki jih
pripuščamo v zavedanje, se sčasoma naveliča. In potem privoščljivo spusti kakšen del skozi
sanje. Nekaj skozi pospešeno utripanje srca na mestih, ko ni prav nobenega vzroka za to.
Nekaj skozi melanholična stanja, ki jih tako radi pripišemo luninim menam, burji in jugu.
Spomin je čudna reč. Polna slabih značajskih lastnosti.

Nemoč besede brez poslušalca

Besede so majhne stvarce. Prijazne, robate, lahko popolnoma aseptične. Besede so takšne
male zmuzljivke, z njimi vstopamo v svet in k drugim ljudem in večji del časa ravnamo z njimi
nemarno, ker tudi tako pretežno prav dobro služijo.
Besede so tiste majhne reči, s katerimi edino lahko potolažimo maščevalni nenegovani
spomin, ki vstopa v sanje, v zadržan dih na nenevarnem mestu, v melanholijo, ki jo naznanja
vlažen veter z morja.
Besede pa se ne rojevajo kar same od sebe ali iz našega racionalnega hotenja. Besede
iščejo poslušalca. Nekje mora biti nekdo, ki ga zanimajo tvoje besede, ki ga veseli
iskanje točne besede. Ker besede niso prave, če so približne in prav nič ne štejejo, če so
doživljajsko pišmeuhovske.
Ko beseda ob poslušalcu točno obnovi spomin, šele takrat se spomin, ta mogočna silovita
reč, umiri in poleže.
In ubeseden spomin se privije k nam kot naša zgodba.

Ne zanemarjajte lastnega spomina

Ko za vsa zanemarjena mesta v spominu končno najdemo prave besede, je to takšna
osvobojena zgodba. Gosta zgodba o dobrem in slabem, o strahovih, hrepenenjih, stisnjenih
zobeh, razočaranjih, izgubljenih iluzijah…In vendar zgodba, ki nas nima več v oblasti.
S takšno se da živeti!

Spomin ima posameznik in ima narod in pri obeh se ta kaže navzven. Skozi oholost, ponos,
sklonjenost ramen, skozi vse tako.
Ne zanemarjajte lastnega spomina.
Pesem La Memoria, ki poje bolj o narodovem spominu, pravi nekako tako (svoboden prevod
– po smislu):
»Spomin ubije vse ljudi,
ki molčijo in pustijo,
da jim omeji
svoboden let življenja.«