ksenija bratina

“45 years”: čisto dobro je tako

Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.

Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…

Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.

Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…

Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.

Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.

Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.

Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.

A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.

Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.

Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.

Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.

V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.

Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?

Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.

Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….

Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:

Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?

Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?

Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko  sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…

V iskanju izgubljenega človeka

Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi  The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena  pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.

Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.

O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel

Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….

Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.

Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo  (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.

V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.

Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.

Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.

Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.

 Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem

Ko sedim jaz  na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz  ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…

Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.

Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.

Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.

Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.

To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.

Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.

Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.

Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.

In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.

Da se bodo našli.

Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom  in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kdaj se na terapiji kaj zgodi?

 

Odločili ste se za psihoterapijo.

Šli skozi uvodne pogovore.

Ostali.

Tako kot v vseh drugih lastnostih smo tudi tu ljudje zelo različni. Eni so že tako navajeni brskati po sebi, povezovati, opazovati, da jim psihoterapija pomeni zagotovljeno tedensko uro, kjer se lahko izključno posvetijo samoanalizi in pri tem včasih uporabijo terapevta za pomočnika.

Pri drugih spet ni tako. Ne glede na to, da so se odločili za psihoterapijo in nanjo vestno prihajajo, jih še kar bega vprašanje – za kaj sploh tukaj gre, kaj naj počnem, da se bo “tisto nekaj” zgodilo, spremenilo, zakaj psihoterapevt nič določenega ne reče, zakaj me ne usmeri…

Dobro se spomnim stavka pacienta, ki ga je izrekel po nekajmesečnem uvodnem prihajanju in se je odločal, ali bi sploh še vztrajal ali prenehal s prihajanjem na terapijo:

“Sem pa že pričakoval, da bo več dialoga.”

In ko se je odločil, da bo s terapijo vseeno nadaljeval, je odkritosrčno rekel:

“Prav nič vesel ne bom šel danes od tukaj, ker sem se odloči, da bom nadaljeval .”

Najina srečanja so trajala  nadaljnjih šest let.

“Sedaj vem, za kaj gre,” je samozavestno rekla gospa, s katero sva skupaj tedensko sedeli že kakšno leto, spremljala sem zgodbo njenega življenja, solze, strahove, obup, upanje, zmote, smeh. “Sedaj vem, za kaj gre,” se je nekega dne udobno namestila v stolu in se nasmehnila.

Čez leto sva najina srečanja zredčili in se postopoma poslovili.

“Stavek, ki ste ga zadnjič izrekli – vzpostaviti besedni most  z drugo osebo – zame je pomenil prelomnico v terapiji,” reče mlajši pacient, ki si po vsaki terapiji zapiše pomembne ideje in misli, ki so se na srečanju  porodile , v svoj prenosnik.

 

Spominjam se in navajam takšne, ki so vztrajali.

Ki so s pomočjo terapije sami iskali svojo pot in način, ki se jim v življenju najbolj prilega.

Vsakega posebej od njih se spomnim in spomnim se svojega navijanja v sebi, da bi nama uspelo.

Z vsakim uspešnim prizadevanjem je bilo mene več – videla in slišala sem obup in počasno tipanje iz različnih odtenkov teme, z vsakim  korakom naprej je raslo tudi moje profesionalno veselje.

In, ja, odgovor na vprašanje iz naslova se glasi: “ko se nehaš spraševati, koliko časa še” – to je trenutek, ko se “je zgodilo.”

Takrat si lahko terapevt malo oddahne.

Pacient pa si začne smelo postavljati lastne terapevtske izzive!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Psihoterapije brez dobrega odnosa med pacientom in terapevtom ni

(1) Začetno testiranje odnosa med pacientom in terapevtom

O psihoterapiji kroži veliko predstav, ki jo delajo simpatično in privlačno.

Kar nekaj filmov in celo nanizanka z istoimenskim naslovom kot današnje pisanje prikazuje psihoterapijo kot zanimivo interakcijo med pacientom in terapevtom: pacient v filmu si daje duška, pritožuje se nad partnerskim odnosom in/ali delom in/ali življenjem nasploh, terapevt v filmu pa mirno sedi, pogumno prenaša pacientov obup, jezo, žalost, posluša in vmes pripomni kaj v zvezi s pacientovimi vzorci, ki jih le-ta vnaša tudi v aktualno problematično situacijo.

Ponavadi si v opisanih scenah dajo duška scenaristi, ki se pri teh prizorih radi izkažejo kot duhoviti, pametni, zabavni, to, da včasih izdajo svoj nevrotični vzorec funkcioniranja, gledalci velikodušno spregledamo – predvsem če je prikazano nekaj, kar nam je sumljivo domače in je prikaz na platnu presenetljivo katarzičen, ker naši lastni šibkosti odvzema sram in jo spreminja v sprejemljivo človeško napakico, ki se jo da priznati in se ji celo nasmehniti.

Psihoterapija v resničnem življenju je – kot celotna resničnost v primerjavi s fikcijo nasploh  – malo drugačna.

Vanjo vstopajo pacienti z zelo različnimi predstavami, nekateri celo s takimi, filmskimi.

Med njimi so taki, ki so nevešči govorjenja o sebi, pa taki, ki so zabavno gostobesedni, vanjo vstopajo ljudje s svojimi pretresljivimi zgodbami ali preprosto z življenjem, za katerega čutijo, da jim reže peruti njihovih pričakovanj.

Vsi po vrsti sicer povedo, da se zavedajo, da rezultata ne morejo pričakovati takoj, a kaj, ko je zavedanje eno, čutenje pa drugo.

Skozi njihovo začetno prihajanje se hitro pokaže, kako močna je bila motivacija za prihajanje na terapijo v resnici, kakšne so njihove izkušnje z vztrajnostjo in s premagovanjem prvih težav pri novih začetkih.

A pri vsem ne gre pozabiti poglavitnega: pri vstopanju v terapijo, na začetnih srečanjih, se dogaja tista najpomembnejša neotipljiva stvar – testiranje možne vzpostavitve odnosa med dvema. Med pacientom in terapevtom.

Psihoterapija je namreč terapija, ki temelji sicer na teoretični doktrini, a njeno delovanje predpostavlja vzpostavitev odnosa, relacije.

Zato bodite pozorni na svoje občutke ob terapevtu, h kateremu ste začeli hoditi

Začetno nelagodje zagotovo še ne pomeni, da terapevt ni pravi za vas – imeti morate v mislih, da smo terapevti različni v svoji zmožnosti in hitrosti uglaševanja na pacienta, ki ga še ne poznamo, zavedati se morate, da tudi vi v terapijo vstopate še “odeti v socialne plašče,” ki jih boste šele polagoma ob terapevtu opustili in si boste preprosto dovolili biti – vi.

Začetno razočaranje ob srečanju torej zagotovo še ni razlog za odstop od terapije.

A če slabi občutki še kar trajajo – če imate kar naprej občutek, da se ob terapevtu ne počutite dobro – se o tem z njim pogovorite.

Lahko se zgodi, da  med vama preprosto ne more priti do “srečanja” – tistega nujnega, kar se mora zgoditi, da bi se terapevtski proces sploh lahko začel.

Zgodbe s psihoterapij so različne.

Včasih že odkrito načenjanje teme o občutku ob drugem – lahko razbremeni uvajalne zadrege in se psihoterapija prevesi in nadaljuje v “delovno fazo”.

Včasih tak pogovor odpira uvid v motivacijo za terapijo, ki enostavno ni dovolj velika, da bi se splačalo s terapijo nadaljevati.

Včasih  si terapevt in pacient priznata, da “enostavno ni kemije” in se poslovita.

Pacient z izkušnjo, da se lahko poslovi brez občutka krivde in poraza.

Terapevt z izkušnjo, da (sedaj pa res, čisto zares, čeprav to že ve) njegova želja pomagati ni vsemogočna in je v tej izkušnji ranljivo človeški.

In – kot po neki nenavadni spirali – takšno slovo oba, terapevta in pacienta, opremlja z novo subtilnostjo pri vzpostavljanju novih odnosov – pacienta (tudi) z morebitnim drugim terapevtom, terapevta (tudi) z naslednjim novim pacientom, ki bo potrkal na vrata.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako izbrati psihoterapevta?

Če ste v stiski in težavah, ki jih doživljate, pomislili tudi na obisk psihoterapevta, obenem pa ne veste, kako bi izbirali, je tu nekaj smernic, opornih točk, ki bi vam lahko bile v pomoč pri izbiri.

1. Kakšna terapevtska usmeritev?

Obstaja veliko različnih terapevtskih šol, ki se med seboj razlikujejo v pristopu: nekatere delajo s posameznikom, nekatere s partnerjema ali s celo družino, ene se osredotočajo na neposredno reševanje jasno opredeljenega problema, druge raziskujejo doživljanje, ene imajo predpisano število seans, druge so v tem odprte in se prilagajajo posameznikovemu ritmu, motivu in zmožnosti dela “na sebi”. Vsaka od njih je bila razvita z mislijo, da bi bila čimbolj prilagojena določenemu načinu reševanja težave – saj se ljudje splošno razlikujemo v tem, kakšne strategije in taktike  ubiramo  pri reševanju problemov.

Glede na navedeno boste v Sloveniji npr. iskali vedenjsko-kognitivno terapijo, če bi radi v 10 seansah rešili svoj problem “strahu pred nastopanjem,” ali individualno analitično usmerjeno terapijo, ki bo trajala dlje (najmanj eno leto, če gre za razrešitev konflikta, ponavadi pa več let), če bi želeli raziskati, kaj natanko vas ovira pri svobodnem in sproščenem bivanju, kamor sodi tudi “vrh ledene gore,” ki ste ga poimenovali “strah pred nastopanjem.”

Če imate težave v partnerskem odnosu, in sta oba za to, da poiščeta pomoč, potem boste iskali partnersko oz. družinsko terapijo (ker je tudi tu več različnih šol, iz katerih te šole izhajajo, jih boste enkrat našli pod nazivom – partnerska in družinska terapija, drugič pod sistemska partnerska in družinska terapija) itd.

2. Kako naj vem, da je terapevt, za katerega se odločam, res kvalificiran terapevt?

Ko se odločate za terapijo, preberite najprej opis načina dela posamezne terapevtske šole in se glede na to odločajte, katera bi vam ustrezala. Potem pa se pozanimajte o članih posamezne terapevtske usmeritve. Terapevti – člani so namreč  za to, da so to lahko postali, morali izpolniti vrsto predpogojev, ki jih določa stroka posameznega združenja.  Član Združenja psihoterapevtov Slovenije mora npr. najprej zaključiti enoletno podiplomsko izobraževanje,  opraviti določeno število terapij pod določenim številom ur supervizije, podvreči se mora procesu lastne analize, se udeleževati strokovnih srečanj… Običajno boste ob navedenih terapevtih – članih, naleteli še na rubriko “specializanti,” ki pomeni, da tisti, ki so navedeni v tej rubriki, še nimajo izpolnjenih pogojev za članstvo, da pa so vključeni v proces za pridobivanje naziva.

Izbira specializanta za terapevta ni nujno slabša – saj vsi vemo, kako smo v procesu izobraževanja še posebej prizadevni, specializant tudi redno dela pod budnim očesom supervizorja, običajno pa je terapevtska ura pri njem cenejša.

3. Moja  pripravljenost na delo v terapiji in zanimanje za to, kar se mi dogaja

Če se še odločate za psihoterapijo, in ne veste, ali ste VI pravi zanjo, imejte v mislih, da psihoterapija pacienta – ne glede na to, v kakšni krizi je in kako se trenutno počuti – sprejema in dojema kot odraslega partnerja, ki se bo zanimal zase in za svoje doživljanje in bo v terapiji pripravljen prevzemati odgovornost za svoje delovanje.

Vedno znova je namreč dobro imeti v mislih to, da je človek v času, ko se odloči za psihoterapijo, zelo ranljiv in občutljiv, s tem pa tudi dovzetnejši za percepcijo terapevtovih pripomb kot sugestij oz. napotkov za delovanje.

V času, ko je govora o naši odgovornosti na vseh področjih delovanja, se torej izkaže, da z odločitvijo za terapijo in izbiro terapevta ni nič drugače.

To je dobro – saj takšen premislek že verjetneje obeta dobre rezultate, ki si jih želimo in se jih veselimo skupaj – terapevti in pacienti!