Ksenija Čuić Bratina

Vsake toliko v našem medijskem prostoru zaokroži vest o neurejenosti psihoterapevtske dejavnosti na Slovenskem.
Ko se že razveselim, da bo sedaj končno razjasnjeno, kje je temeljna zagata, ob vsakem prispevku vidim, da so se novinarji zataknili z vprašanji in strokovnjaki z odgovori. Vse se zdi še bolj komplicirano kot je v resnici, veliko je govora o šarlatanstvu in samooklicanih psihoterapevtih, na tehtnico se postavlja obravnava težav s pomočjo zdravil nasproti psihoterapiji….
Omenja se tiste, ki so pravi psihoterapevti in tiste, ki so si to, da so psihoterapevti, izmislili.
Za kaj v resnici gre?

1. Psihoterapija kot samostojen poklic – poklic, za katerega bi v zdravstvu ali izven njega, obstajala možnost razpisa za samostojno delovno mesto, v Sloveniji ŠE NE obstaja

2. Psihoterapija pa se v Sloveniji seveda izvaja – v okviru zdravstva jo kot eno od svojih možnih storitev ponudijo pretežno psihiatri in klinični psihologi, izven zdravstva pa smo precej heterogena skupina strokovnjakov, ki psihoterapijo opravljamo v okviru zavodov, inštitutov, s.p. –jev, ki smo jih ustanovili zato, ker edino tako lahko opravljamo psihoterapijo kot samostojno dejavnost

3. Ponavadi boste v prvem delu našega strokovnega naziva naleteli na različno – po smeri – a največkrat visokošolsko univerzitetno -izobrazbo (univ. dipl. psiholog, univ. dipl. socialni delavec, univ. dipl. pedagog….), v drugem delu pa na opredelitev »psihoterapevt«

4. Ta del naziva – »psihoterapevt« – je pomemben, ker si ga ne more pripisati nekdo, ki ni zaključil specialističnega psihoterapevtskega izobraževanja , opravil predpisano število ur terapevtskega dela ob vodstvu supervizorja, se podvrgel osebni izkušnji pri t.i. učnem terapevtu. Če boste pozorni, boste opazili, da tudi psihiatri in klinični psihologi nimajo vsi dodatnega naziva “psihoterapevt” – kar pomeni, da so v okviru svoje specializacije opravili  psihoterapevtsko izobraževanje,  nimajo pa (še) izpolnjenih drugih dveh pogojev za to, da bi si ta naziv pripisali!

5. Glede na številne druge delovne obveznosti psihiatrov in kliničnih psihologov  pa je tudi pri tistih, ki so za izvajanje psihoterapije zainteresirani in usposobljeni, težje priti na vrsto – zato se  govori o dolgih čakalnih dobah. A če pridete na vrsto tu, ste lahko deležni psihoterapevtske obravnave »na zdravstveno kartico,« obravnava torej sodi med storitve, ki vam jih bo krila vaša zdravstvena zavarovalnica
.
6. Psihoterapevtske obravnave pri psihoterapevtih, ki opravljamo psihoterapijo v okviru
svojih podjetij, so plačljive. Čakalna doba pa je krajša ali je sploh ni.

Če ste torej uporabnik, ki iščete psihoterapevta, in ste v zadregi, ker ne veste, ali boste naleteli na za to usposobljenega strokovnjaka ali na nekoga, ki je »samooklican,« iščite  pri navedenih kvalifikacijah posameznikov naziv »psihoterapevt«. Včasih je ta psihoterapevtski naziv zgolj »psihoterapevt,« včasih je še bolj ozko določen: npr. vedenjsko-kognitivni terapevt, partnerski in družinski terapevt…. Ob nazivu, ki ga navajamo, ponavadi psihoterapevti navedemo še, v kakšne vrste psihoterapevtskega izobraževanja smo bili vključeni in kateremu psihoterapevtskemu združenju pripadamo.
Na podlagi tega lahko kot osveščen uporabnik vedno preverite svoj izbor tistih, ki jih boste poklicali ali jim pisali in se pozanimali za možnost psihoterapevtske obravnave ter ob tem bili deležni že prvega stika s potencialnim terapevtom ter občutka ob njem.
Če boste tako pristopili k izboru psihoterapevta, se boste hitreje in laže ob njem počutili varno, kar je gotovo predpogoj, da kakršnakoli obravnava steče in da se ji pišejo dobri izidi!