izbira psihoterapevta

Psihoterapija na Slovenskem – kje je problem?

Vsake toliko v našem medijskem prostoru zaokroži vest o neurejenosti psihoterapevtske dejavnosti na Slovenskem.
Ko se že razveselim, da bo sedaj končno razjasnjeno, kje je temeljna zagata, ob vsakem prispevku vidim, da so se novinarji zataknili z vprašanji in strokovnjaki z odgovori. Vse se zdi še bolj komplicirano kot je v resnici, veliko je govora o šarlatanstvu in samooklicanih psihoterapevtih, na tehtnico se postavlja obravnava težav s pomočjo zdravil nasproti psihoterapiji….
Omenja se tiste, ki so pravi psihoterapevti in tiste, ki so si to, da so psihoterapevti, izmislili.
Za kaj v resnici gre?

1. Psihoterapija kot samostojen poklic – poklic, za katerega bi v zdravstvu ali izven njega, obstajala možnost razpisa za samostojno delovno mesto, v Sloveniji ŠE NE obstaja

2. Psihoterapija pa se v Sloveniji seveda izvaja – v okviru zdravstva jo kot eno od svojih možnih storitev ponudijo pretežno psihiatri in klinični psihologi, izven zdravstva pa smo precej heterogena skupina strokovnjakov, ki psihoterapijo opravljamo v okviru zavodov, inštitutov, s.p. –jev, ki smo jih ustanovili zato, ker edino tako lahko opravljamo psihoterapijo kot samostojno dejavnost

3. Ponavadi boste v prvem delu našega strokovnega naziva naleteli na različno – po smeri – a največkrat visokošolsko univerzitetno -izobrazbo (univ. dipl. psiholog, univ. dipl. socialni delavec, univ. dipl. pedagog….), v drugem delu pa na opredelitev »psihoterapevt«

4. Ta del naziva – »psihoterapevt« – je pomemben, ker si ga ne more pripisati nekdo, ki ni zaključil specialističnega psihoterapevtskega izobraževanja , opravil predpisano število ur terapevtskega dela ob vodstvu supervizorja, se podvrgel osebni izkušnji pri t.i. učnem terapevtu. Če boste pozorni, boste opazili, da tudi psihiatri in klinični psihologi nimajo vsi dodatnega naziva “psihoterapevt” – kar pomeni, da so v okviru svoje specializacije opravili  psihoterapevtsko izobraževanje,  nimajo pa (še) izpolnjenih drugih dveh pogojev za to, da bi si ta naziv pripisali!

5. Glede na številne druge delovne obveznosti psihiatrov in kliničnih psihologov  pa je tudi pri tistih, ki so za izvajanje psihoterapije zainteresirani in usposobljeni, težje priti na vrsto – zato se  govori o dolgih čakalnih dobah. A če pridete na vrsto tu, ste lahko deležni psihoterapevtske obravnave »na zdravstveno kartico,« obravnava torej sodi med storitve, ki vam jih bo krila vaša zdravstvena zavarovalnica
.
6. Psihoterapevtske obravnave pri psihoterapevtih, ki opravljamo psihoterapijo v okviru
svojih podjetij, so plačljive. Čakalna doba pa je krajša ali je sploh ni.

Če ste torej uporabnik, ki iščete psihoterapevta, in ste v zadregi, ker ne veste, ali boste naleteli na za to usposobljenega strokovnjaka ali na nekoga, ki je »samooklican,« iščite  pri navedenih kvalifikacijah posameznikov naziv »psihoterapevt«. Včasih je ta psihoterapevtski naziv zgolj »psihoterapevt,« včasih je še bolj ozko določen: npr. vedenjsko-kognitivni terapevt, partnerski in družinski terapevt…. Ob nazivu, ki ga navajamo, ponavadi psihoterapevti navedemo še, v kakšne vrste psihoterapevtskega izobraževanja smo bili vključeni in kateremu psihoterapevtskemu združenju pripadamo.
Na podlagi tega lahko kot osveščen uporabnik vedno preverite svoj izbor tistih, ki jih boste poklicali ali jim pisali in se pozanimali za možnost psihoterapevtske obravnave ter ob tem bili deležni že prvega stika s potencialnim terapevtom ter občutka ob njem.
Če boste tako pristopili k izboru psihoterapevta, se boste hitreje in laže ob njem počutili varno, kar je gotovo predpogoj, da kakršnakoli obravnava steče in da se ji pišejo dobri izidi!

Objave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015

Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”

Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.

Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na  tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015

http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html

 

ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015  imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :

http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/

 

 

Kako izbrati psihoterapevta?

Če ste v stiski in težavah, ki jih doživljate, pomislili tudi na obisk psihoterapevta, obenem pa ne veste, kako bi izbirali, je tu nekaj smernic, opornih točk, ki bi vam lahko bile v pomoč pri izbiri.

1. Kakšna terapevtska usmeritev?

Obstaja veliko različnih terapevtskih šol, ki se med seboj razlikujejo v pristopu: nekatere delajo s posameznikom, nekatere s partnerjema ali s celo družino, ene se osredotočajo na neposredno reševanje jasno opredeljenega problema, druge raziskujejo doživljanje, ene imajo predpisano število seans, druge so v tem odprte in se prilagajajo posameznikovemu ritmu, motivu in zmožnosti dela “na sebi”. Vsaka od njih je bila razvita z mislijo, da bi bila čimbolj prilagojena določenemu načinu reševanja težave – saj se ljudje splošno razlikujemo v tem, kakšne strategije in taktike  ubiramo  pri reševanju problemov.

Glede na navedeno boste v Sloveniji npr. iskali vedenjsko-kognitivno terapijo, če bi radi v 10 seansah rešili svoj problem “strahu pred nastopanjem,” ali individualno analitično usmerjeno terapijo, ki bo trajala dlje (najmanj eno leto, če gre za razrešitev konflikta, ponavadi pa več let), če bi želeli raziskati, kaj natanko vas ovira pri svobodnem in sproščenem bivanju, kamor sodi tudi “vrh ledene gore,” ki ste ga poimenovali “strah pred nastopanjem.”

Če imate težave v partnerskem odnosu, in sta oba za to, da poiščeta pomoč, potem boste iskali partnersko oz. družinsko terapijo (ker je tudi tu več različnih šol, iz katerih te šole izhajajo, jih boste enkrat našli pod nazivom – partnerska in družinska terapija, drugič pod sistemska partnerska in družinska terapija) itd.

2. Kako naj vem, da je terapevt, za katerega se odločam, res kvalificiran terapevt?

Ko se odločate za terapijo, preberite najprej opis načina dela posamezne terapevtske šole in se glede na to odločajte, katera bi vam ustrezala. Potem pa se pozanimajte o članih posamezne terapevtske usmeritve. Terapevti – člani so namreč  za to, da so to lahko postali, morali izpolniti vrsto predpogojev, ki jih določa stroka posameznega združenja.  Član Združenja psihoterapevtov Slovenije mora npr. najprej zaključiti enoletno podiplomsko izobraževanje,  opraviti določeno število terapij pod določenim številom ur supervizije, podvreči se mora procesu lastne analize, se udeleževati strokovnih srečanj… Običajno boste ob navedenih terapevtih – članih, naleteli še na rubriko “specializanti,” ki pomeni, da tisti, ki so navedeni v tej rubriki, še nimajo izpolnjenih pogojev za članstvo, da pa so vključeni v proces za pridobivanje naziva.

Izbira specializanta za terapevta ni nujno slabša – saj vsi vemo, kako smo v procesu izobraževanja še posebej prizadevni, specializant tudi redno dela pod budnim očesom supervizorja, običajno pa je terapevtska ura pri njem cenejša.

3. Moja  pripravljenost na delo v terapiji in zanimanje za to, kar se mi dogaja

Če se še odločate za psihoterapijo, in ne veste, ali ste VI pravi zanjo, imejte v mislih, da psihoterapija pacienta – ne glede na to, v kakšni krizi je in kako se trenutno počuti – sprejema in dojema kot odraslega partnerja, ki se bo zanimal zase in za svoje doživljanje in bo v terapiji pripravljen prevzemati odgovornost za svoje delovanje.

Vedno znova je namreč dobro imeti v mislih to, da je človek v času, ko se odloči za psihoterapijo, zelo ranljiv in občutljiv, s tem pa tudi dovzetnejši za percepcijo terapevtovih pripomb kot sugestij oz. napotkov za delovanje.

V času, ko je govora o naši odgovornosti na vseh področjih delovanja, se torej izkaže, da z odločitvijo za terapijo in izbiro terapevta ni nič drugače.

To je dobro – saj takšen premislek že verjetneje obeta dobre rezultate, ki si jih želimo in se jih veselimo skupaj – terapevti in pacienti!