Ksenija Čuić Bratina

(1) Začetno testiranje odnosa med pacientom in terapevtom

O psihoterapiji kroži veliko predstav, ki jo delajo simpatično in privlačno.

Kar nekaj filmov in celo nanizanka z istoimenskim naslovom kot današnje pisanje prikazuje psihoterapijo kot zanimivo interakcijo med pacientom in terapevtom: pacient v filmu si daje duška, pritožuje se nad partnerskim odnosom in/ali delom in/ali življenjem nasploh, terapevt v filmu pa mirno sedi, pogumno prenaša pacientov obup, jezo, žalost, posluša in vmes pripomni kaj v zvezi s pacientovimi vzorci, ki jih le-ta vnaša tudi v aktualno problematično situacijo.

Ponavadi si v opisanih scenah dajo duška scenaristi, ki se pri teh prizorih radi izkažejo kot duhoviti, pametni, zabavni, to, da včasih izdajo svoj nevrotični vzorec funkcioniranja, gledalci velikodušno spregledamo – predvsem če je prikazano nekaj, kar nam je sumljivo domače in je prikaz na platnu presenetljivo katarzičen, ker naši lastni šibkosti odvzema sram in jo spreminja v sprejemljivo človeško napakico, ki se jo da priznati in se ji celo nasmehniti.

Psihoterapija v resničnem življenju je – kot celotna resničnost v primerjavi s fikcijo nasploh  – malo drugačna.

Vanjo vstopajo pacienti z zelo različnimi predstavami, nekateri celo s takimi, filmskimi.

Med njimi so taki, ki so nevešči govorjenja o sebi, pa taki, ki so zabavno gostobesedni, vanjo vstopajo ljudje s svojimi pretresljivimi zgodbami ali preprosto z življenjem, za katerega čutijo, da jim reže peruti njihovih pričakovanj.

Vsi po vrsti sicer povedo, da se zavedajo, da rezultata ne morejo pričakovati takoj, a kaj, ko je zavedanje eno, čutenje pa drugo.

Skozi njihovo začetno prihajanje se hitro pokaže, kako močna je bila motivacija za prihajanje na terapijo v resnici, kakšne so njihove izkušnje z vztrajnostjo in s premagovanjem prvih težav pri novih začetkih.

A pri vsem ne gre pozabiti poglavitnega: pri vstopanju v terapijo, na začetnih srečanjih, se dogaja tista najpomembnejša neotipljiva stvar – testiranje možne vzpostavitve odnosa med dvema. Med pacientom in terapevtom.

Psihoterapija je namreč terapija, ki temelji sicer na teoretični doktrini, a njeno delovanje predpostavlja vzpostavitev odnosa, relacije.

Zato bodite pozorni na svoje občutke ob terapevtu, h kateremu ste začeli hoditi

Začetno nelagodje zagotovo še ne pomeni, da terapevt ni pravi za vas – imeti morate v mislih, da smo terapevti različni v svoji zmožnosti in hitrosti uglaševanja na pacienta, ki ga še ne poznamo, zavedati se morate, da tudi vi v terapijo vstopate še “odeti v socialne plašče,” ki jih boste šele polagoma ob terapevtu opustili in si boste preprosto dovolili biti – vi.

Začetno razočaranje ob srečanju torej zagotovo še ni razlog za odstop od terapije.

A če slabi občutki še kar trajajo – če imate kar naprej občutek, da se ob terapevtu ne počutite dobro – se o tem z njim pogovorite.

Lahko se zgodi, da  med vama preprosto ne more priti do “srečanja” – tistega nujnega, kar se mora zgoditi, da bi se terapevtski proces sploh lahko začel.

Zgodbe s psihoterapij so različne.

Včasih že odkrito načenjanje teme o občutku ob drugem – lahko razbremeni uvajalne zadrege in se psihoterapija prevesi in nadaljuje v “delovno fazo”.

Včasih tak pogovor odpira uvid v motivacijo za terapijo, ki enostavno ni dovolj velika, da bi se splačalo s terapijo nadaljevati.

Včasih  si terapevt in pacient priznata, da “enostavno ni kemije” in se poslovita.

Pacient z izkušnjo, da se lahko poslovi brez občutka krivde in poraza.

Terapevt z izkušnjo, da (sedaj pa res, čisto zares, čeprav to že ve) njegova želja pomagati ni vsemogočna in je v tej izkušnji ranljivo človeški.

In – kot po neki nenavadni spirali – takšno slovo oba, terapevta in pacienta, opremlja z novo subtilnostjo pri vzpostavljanju novih odnosov – pacienta (tudi) z morebitnim drugim terapevtom, terapevta (tudi) z naslednjim novim pacientom, ki bo potrkal na vrata.