Ksenija Čuić Bratina

Depresija je tisto stanje, ki zjutraj ne more vstati, tisto stanje, ki ob nočnem prebujanju mori vsa miselna preigravanja – vse, kar obstaja, ni dovolj dobro, cvreš se v peklu nekakšnega sramu in krivde in strahu – tisto stanje, ki ti podnevi hitro skloni glavo – vsaka najmanjša sapica nestrinjanja, kritike, neustreznega odgovora, zavrnjene prošnje, vsak domnevno nenaklonjen pogled – človeka v depresivnem stanju podre z lahkoto kot bi spodsekal od nevihte načeto – še do nedavnega trdno in visokoraslo drevo.

Depresija je tisto temno razpoloženje, ki se naseli v človeka in se vleče kot pusti zimski sivi dan, brez luči je in brez koščka jasnega neba, dejanja so barvana z brezupom, na prsi se uleže teža, od nekje se – kot trpka sladkorna pena, katere nitke se lepijo na prste in se jih ne moreš znebiti – prikrade pogrešanje – pogrešanje nedoločenih krajev, časa, ljudi in glava v ihtavem strahu išče nekaj pomirjujočega, nekaj, kar bi ometlo to težko puščobo občutij kot bi ometel lepljive saje v dimniku. Depresija….

Je preprosto – gromozansko stanje nemoči, ki včasih popade ljudi, je stanje – kot bolezen, za katero iščemo zdravilo, za katero iščemo obliko pomoči.

Občutek, da nečesa ne moreš

Vse dokler nisem zadeve pobliže pogledala, vse dokler nisem trčila na depresijo zopet in zopet in spet, sem jo vestno diagnostično zabeležila in se je lotila samo po predpisih psihoterapevtske stroke.

Pisana družba ljudi jo gosti.

Pacienti, ki gredo v šestdeseta, pacientke, ki so zaradi svoje pohlevnosti spregledane – doma ali na delovnem mestu, (enkrat tu, enkrat tam), pacienti in pacientke, ki so v precepu, ker jih njihova energija žene naprej, realnost pa jih cuka nazaj. Razdvojenost med željo – ravnati kot čutim – in omejitvami realnosti: odgovornost, varnost stalne zaposlitve, strah pred neugodnimi izidi tveganja….Razdvojenost med željo – biti močan, ostati v igri – in omejitvami realnosti: bolezen ali preprosto pešanje moči, staranje in potiskanje na stranski tir…

Občutek, da nečesa ne moreš, da »nisi več glavni«. Občutek, da ne smeš izpreči. Občutek, da ne smeš iztiriti. Občutek, da se ne moreš posloviti – in obenem – tako ne moreš več nadaljevati.

Iz kobacanja iz zavozlanega klobčiča občutkov nemoči se lahko rodi depresija.

Varna rešitev.

Za vse tisto, kar bi v resnici morali napasti.

Beg pred spopadom? Spopadom s kom?

Zaradi naše depresije se lahko mirno pasejo po deželi vulgarna načela neoliberalizma, zaradi naše depresije je lahko še naprej v razmahu gradnja »varovanih stanovanj« za starostnike v getu, zaradi naše depresije si lahko nekdo privošči zvrhano mero brezobzirnosti in nesramne zahtevnosti, zaradi naše depresije se lahko v nas plazi bolezen, medtem ko v službi poskušamo, ampak res poskušamo na vse kriplje preprečiti, da bi nas dokončno zasule vse obremenitve, nesmiselne obveznosti, neločene od nalog, zaradi katerih smo v resnici na tem delovnem mestu.

Blagor jim. Zaradi naše depresije lahko brezobzirna načela, ki žalijo dostojanstvo človeškega življenja, mirno lomastijo po deželi in jim ni mar za opustošenje, ki ga puščajo za sabo.

Blagor nam!

Zdaj vemo, kako ubrati pot iz depresije.

Prepoznati moramo svoj »ne morem« in naučiti se moramo reči stvarem, ki nam škodijo, »ne«!

Prepoznati moramo svoj “lahko” in imeti drznost, da ga uveljavimo.

Ko depresiji, tej kletki pridno negovanih zavrtosti, odpremo vratca, nekaj v nas zaprhuta s krili in v žilo na vratu trepetajo krila svobode…

Največja ovira na tej poti pa smo mi sami: naše navade, koristi, ki jih imamo od depresije, naša nediscipliniranost, ki ves čas skuša našo odločenost pri vztrajanju. Največja ovira na tej poti je otrok v nas, ki mu nekdo ni znal pomagati pri reguliranju njegovih zelo različnih čustvenih stanj in vzgibov.

Tudi psihoterapevt lahko ob njem obstane nemočen – če se tisto mlado, nezanesljivo in tako ljubko, da je vedno lahko koga pretentalo – ne odloči, da bo v terapiji vztrajalo in sodelovalo!