Možgani so družabni organ
Published March 13, 2017 | S samoto imamo ljudje različne izkušnje.
Razlikujemo se po tem, kako radi jo imamo in koliko samote potrebujemo. So takšni, ki samote ne prenesejo in spet takšni, ki težko zdržijo, če nimajo v dnevu nekaj ur samo zase.
Skozi preživljanje samote se kaže naš značaj, izkristalizirajo se naša veselja, a samota zna privabiti na dan tudi tiste neprijetne plati: strahove, mrakobnost, zagrenjenost, malodušje.
Samota je včasih kot plima, kot bi drezali v mulj lastnih globin, ki na površje naplavi usedline doživljanja, za katerega ne vemo, od kod je, pa se mu vseeno brez velikega čudenja prepustimo…Samota je izdajalska stvar, v naš pogled riše pogled prvih oči, ki so zrle v nas, v izraz na obrazu, v kotičke okrog ust nariše odtis naših zgodnjih negovalcev, tok misli pa – kot bi hotel po neki davno utečeni strugi, pri nekaterih je to spokojno zadovoljstvo, pri drugih nejevolja, ki se prebija skozi brzice jeze…
Odziv možganov na “drugo glavo”
O tem, kako delujejo človeški možgani, priča množica najbolj sofisticiranih raziskav – tisto, kar mene navdušuje in navdihuje, je njihovo odkritje, kako se možgani odzivajo na druge možgane, na »drugo glavo,« na to, kolikšno moč ima tuj čustven vpliv.
Mogoče se s tem tudi malo tolažim v času, ko so v polnem razmahu načini komunikacije, kjer z nekaj kliki navidezno potešiš svoj občutek povezanosti, celo občudovanosti in priljubljenosti, in se včasih ustrašim, da se bodo možgani naučili živeti z »manj«. Včasih se ustrašim, da bodo nasedli nekaj tipkam na tipkovnici, ki naj bi pregnale občutke osamljenosti in budile občutke povezanosti. Ustrašim se vsakokrat, ko opazim in tudi sebe zalotim, kako – predvsem na začetku nekega snidenja – ljudje začnemo premikati zaslone na svojih gadgetih in iskati – ne vem, točno kaj – a predvidevam, da neko tolažbo ob prvotnih občutkih zadrege, nek občutek, da nismo čisto sami v neki novi interakciji ali zagotovilo, da ne bomo ostali sami, ko bo druženja konec….kaj pa vem.
Rada in vztrajno prebiram knjige, ki polne najnovejših odkritij s področja nevroznanosti poročajo o pomembnosti medčloveških odnosov »v živo« na delovanje možgan. Možgani da so dokazano »družabni organ,« ki so v odnosu, kjer doživijo čustveno sprejemanje in razumevanje, najbolj plastični – sposobni spreminjanja in učenja novih načinov delovanja.
A za psihoterapijo kot poklic se nisem odločila zato, ker bi me prepričale knjige o nevroznanosti.
Zanjo sem se odločila na svoji poti iskanja odgovorov o lastni duši.
Ki kot da se ni mogla čisto razmahniti. Kdo – če ne psihologija in psihoterapija – bi mi lahko pomagal razvozlati to uganko?
Razumljeni in potolaženi ob dihanju skupaj
Brala in poslušala sem o razmišljanjih, vprašanjih, raziskavah in izsledkih…Velikokrat sem se počutila izgubljeno in ne čisto na pravi poti. Nanjo ni nič kaj dobro kazalo – vsepovsod same raziskave in izsledki, vse se je zdelo bolj kot miselna telovadba, tudi s prvimi izkušnjami z lastno psihoterapijo ni bilo dosti bolje.
Dokler nisem naletela na psihoterapevtko, od katere sem odšla olajšana. Od olajšanja mi je šlo na jok! Občutek mi je povrnil zaupanje v svojo odločitev, tudi nov zagon za vztrajanje.
Zdaj vem, da je bil to trenutek, ko se zgodi tisto, čemur sama rečem »možgani na možgane«.
Še bolj točno bi bilo reči: delovanje desne možganske polovice na desno možgansko polovico.
Saj veste – tam je tisti edinstveni, tam je naš, od vsakega drugačen, pisan izključno na podlagi naših izkušenj, naš čustveni svet.
Ko je ta potolažen in razumljen, se nam začnejo dogajati lepe in spodbudne reči.
Moja lastna izkušnja – tako s samo sabo kot pacienti, ki so prihajali na terapijo, je, da se ta izkušnja lahko zgodi, če dihamo skupaj in je v sobi skupni utrip.
»Noben človek ni otok,« je nekoč davno napisal John Donne, in zveni kot molitev, mogoče zaveza.
Včasih ga – nekateri bolj, nekateri manj – sicer potrebujemo, obisk svojega otoka, svoje samote, a za to, da bi se nam razodelo življenje, v katerega bi se nam zdelo vredno živo pokukati, v katerem bi obup doživel tolažbo in se veselje imelo česa veseliti, potrebujemo drugega – ob sebi.
Ne, nismo otok, in – se tolažim, ali v resnici verjamem v jutrišnjega človeka? – ne moremo preživeti niti kot otok, v katerega pljuskajo internetne povezave družabnih omrežij, medtem ko ob nas, v resnici, čisto blizu, pri nas v prostoru, ne bije niti eno drugo srce!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
čustveni pomen, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, john donne, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, možgani, nevroznanost, noben človek ni otok, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, Teden možganov 2017, tesnoba pomočLjubezen vedno je!
Published February 21, 2017 | So obdobja v življenju, ko nas preplavlja brezup, malodušje, kot bi izguba smisla priplavala na površje in jemala zrak sproščeni volji do vdiha in izdiha. Mrak vnašajo izgube, porazi, spremembe utečenih poti, bilance načrtov, v katere smo polagali posebne upe, sedaj pa kažejo, da so se izjalovili…
So obdobja, ki stopajo v nas kot škodljivec v naš vrt – brezobzirno in nasilno se vežejo na naše misli in hotenja, dobro sprevračajo v grdo, upanju v obliki kemične reakcije pritikajo radikal »ni možno«.
Pred kratkim sem na enem od televizijskih kanalov naletela na biografski film »Železničar« (The Railway Man), ki me je pritegnil s pripovedjo o dogodkih, o katerih malo vem. Gre za prikaz dogajanja med 2.svetovno vojno na čisto drugem koncu sveta, britanski vojak Eric Lomax je zajet in dodeljen v japonsko delovno taborišče, kjer taboriščniki gradijo železniško progo med Tajsko in Burmo na območju, ki je težko dostopno in so delovne razmere temu primerno na robu človeške zmogljivosti. Situacija je še mračnejša, ker so v tistem koncu popolnoma odrezani od sveta, brez informacij, kako se odvijajo boji in vojna, a inženirjem – taboriščnikom – uspe sestaviti radio, s pomočjo katerega spremljajo novice, ki jim s poročanjem o dogodkih dajejo upanje, da bo tudi njihovega mučenja kmalu konec. Ko vodstvo taborišča njihov sprejemnik odkrije, se začne trpljenja polna zgodba našega junaka, ki ga obdolžijo kot glavnega krivca za posedovanje radia…
In vendar – vojna se konča, junak preživi, in v desetletju po vojni niha v razpoloženjih, ko se lovi med stanji normalnosti in stanji pomračenega uma, ko ga zagrabijo zlovešči strahovi, ki ga delajo nepredvidljivega in strašijo njega samega in ljudi, ki z njim živijo. Potem….sreča žensko, ki jo vzljubi in ona vzljubi njega.
Takrat se odvije tisti del, ki je najpomembnejši zame – zaradi žene, ki jo ima rad, se sooči s svojo travmo, celo poišče svojega mučitelja, se mu hoče maščevati, a se na koncu spravi z njim. »Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe,« reče Eric ženi, ko se na koncu srečajo vsi trije: on, žena in japonski vojak ter v zaključnem pripisu izvemo, da sta »taboriščnik in mučitelj« ostala prijatelja do smrti (oba sta umrla v pozni starosti, stara čez 90 let).
»Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe.«
V resničnih vojnah in v vojnah, ki se odvijajo v nas, se mi zdi ta stavek tisti, ki blaži in odganja temo.
Največkrat je njegov pomen dejanski in v resnici obstaja nekdo, h komer se lahko zatečemo ali se nanj naslonimo, a tisto, kar dela ta stavek svetel, je zavedanje, da nosimo nekaj v sebi, tudi takrat, ko imamo občutek, da nimamo nikogar drugega, da je to nek ovoj, ki nas je od našega prabivanja ščitil in valoval in dajal ritem bitju našega srca, in da tega ni mogoče izgubiti.
Ko se ga naučimo poiskati – vedno obstaja nekaj, kjer začutimo, da smo mi res mi – je med nami in občutkom obupa in nemoči zračna blazina, ki ne pusti, da bi se ob življenjskih čereh razbili.
In ne glede na to, kaj za posameznika to varovalo je (vsak od nas bi si izbral nekaj svojega), pa ima vedno isto ime.
Ime mu je ljubezen.
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | čustveni pomen, čustveni spomin, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, eric lomax, film the railway man(2013), ksenija bratina, ksenija čuić bratina, ljubezen, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočObjave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015
Published October 6, 2015 | Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”
Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.
Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015
http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html
ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015 imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :
http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/
Posted in Aktualno, Psihoterapija | bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, izbira psihoterapevta, jana bajželj, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, med štirimi stenami, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v duševni stiski, pomoč v psihični stiski, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, radio slovenija prvi program, regulacija poklica psihoterapevt, sobotna priloga, stik s čustvi, stik z doživljanjem, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedami“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviV iskanju izgubljenega človeka
Published September 8, 2015 | Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.
Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.
O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel
Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….
Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.
Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.
V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.
Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.
Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.
Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.
Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem
Ko sedim jaz na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…
Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.
Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.
Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.
Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.
To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.
Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.
Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.
Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.
In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.
Da se bodo našli.
Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | čuić bratina ksenija, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, identiteta, iskanje izgubljenega človeka, kdo sem, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, narcisizem, narcizem, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stephen grosz, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiIskanje čustvenega pomena besed
Published February 24, 2012 | Strast do besede
Fetiš je lahko marsikaj in naj je že karkoli – visoke pete, dolgi lasje, avtomobil s skoraj nepredstavljivim številom konjskih moči in kar je še takega – je ponavadi v zvezi z življenjsko silo, nečim, kar je nabito z libidno energijo, strastjo, z življenjem na visokih energičnih obratih.
Beseda je v primerjavi z visokimi petami nekam ogulela, ni salonsko dopadljiva in je ob iskrivosti avtomobilskih konjskih moči nekam skromna – kot sirota iz pravljice, z zaprašenim in prestrašenim obrazkom. Beseda kot fetiš? Ah, dajte no!
Knjige so bile zame od malega zelo pomembne. One so besede sestavljale v drugačno celoto, v knjigah je bila beseda prej prava, ob knjigah sem ČUTILA vse tisto, kar sem v življenju, ki me je obdajalo, bolj RAZUMELA. Besede, ki so bile napisane, so v meni dobivale svoj ritem, pripovedno muziko, besede so bile visoko izrazne, nabite z vsemi odtenki čustvovanja, slišala sem jih in videla in si predstavljala in doživljala – veliko, žal, veliko bolj kot karkoli, kar so mi rekle moje osebe. Moja babica, moja mama, oskrbnice mojih preživetvenih potreb. Čim sem jo odkrila, mi je bila bolj všeč kot onidve. Pisana beseda. Ta ni nikamor silila, preganjala, se posmehovala, ni zahtevala. Smehljala ali pa žalovala je nekam varno vase, bila je iskrena in obenem pogumno sama svoja, za karkoli ni potrebovala moje opore, in vendar me je v vseh razpoloženjih pripuščala zraven. Nič čudnega torej, da je pisana beseda postala moj fetiš.
Na valu čustvenih pomenov
Tudi dandanes, slabega pol stoletja po najinem prvem srečanju – ah, ta ljubezen na prvi prebrani stavek – tudi danes, ko zagledam knjigo ali vse tisto, kar se je v vmesnem času, ki je pretekel, knjigi pridružilo, me spreleti poseben srh, ko oči begajo po besedah in so v pričakovanju prave. Ne ujamem se vedno na isto, enkrat mora biti to bolj dur in drugič mol, ampak – če se zgodi, me uroči. Ujeta v občutek, ki ga iščem, sploh ne zavestno, se mi zdi – tu me še premočno vodi moje nezavedno – se gibljem na neki črti med predevanjem občutka in ustreznih besed, kakšno doživetje je to, kakšna avantura, kakšno pestovanje oceanskega občutja!
Seveda v času, ki je pretekel, nisem ostala nema, in že dolgo uporabljam tudi izgovorjeno besedo, pa tudi odzivam se nanjo. Vem, kaj pomeni, če nekaj rečem kot soproga (velika je možnost, da me bo preslišal), vem, kaj pomeni, če rečem kot mama (in žalujem za časi, ko sem bila svojim otrokom najpomembnejši človek na svetu), poklicno se ukvarjam s psihoterapijo, ki ji nekateri rečejo »zdravljenje z besedami«.
Nasmeh olajšane duše
Verjetno ni naključje, da sem, strastna bralka, pristala tu. Psihoterapija mi odkriva pisave, ki jih med knjižnimi listi ne bi odkrila, predvsem pa mi vsak dan znova odslikava, kako neomejene so različne možnosti branj pripovedi mojih pacientov. Oznaka psihoterapije kot zdravljenja z besedami je tako naenkrat plitva in površna.
Psihoterapija je zame proces ISKANJA OBČUTKA, ki se skriva v pacientovi pripovedi. Pacient je pripovedovalec, včasih vehementni uporabnik ogromnega besednega asortimana, včasih opremljen s skromno besedno bero. In mene, terapevtko, od vedno mahnjeno na besede, navajeno, da jo zdaj ujame takšna in drugič ponovno popolnoma drugačna beseda iz knjižnih listov, vedno znova in znova in znova osupne, ko za dobesednim besednim pomenom odkrijem pacientov pomen.
Takrat se ubrano nasmehneta olajšana pacientova duša in moje nezavedno, uživajoč na tisti črti med predevanjem občutka in ustreznih besed.