Mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša
Published January 30, 2017 | Še je januar in še vztraja sneg.
Po stranskih uličicah in potkah je tanka glazura ledu pokrila gručaste ostanke snežnih zaplat, zaradi nje ne smeš hoditi zamišljeno, če se hočeš obdržati čvrsto na nogah.
V delčke neodkrite kože – v lica, nos in ušesa – diha mrzel zrak in včasih se zaradi hladnega obroča, ki malo pritiska v sivem dnevu na predele okrog srca, počutiš kot bi dihal vate škodoželjen škrat iz Andersenove pravljice, tisti, ki ne zna videti v ljudeh okrog sebe nič lepega in dobrohotnega.
Še je januar in še vztraja sneg s sivino dni.
Zima.
Čas, ko polja počivajo in gozd ždi v tišini. Tudi morje prinaša in odnaša le redke delovne barke, vasi se že zgodaj popoldne ovijejo v temo, v mestih se ljudje zatekajo pod neonske luči trgovin, kavarnic, trgovskih centrov…
Letni čas, ki si jemlje čas za odklop, za tiho regeneracijo, je vedno znova preizkušnja za posameznika in odkrivanje polnosti lastnih kamric duše – kaj v njih hranimo in kako bogati smo.
Neštetokrat se zalotim, kako neprisotno sedim pred mežikajočim ekranom ali črkami, ki plešejo na belem papirju. Neštetokrat se zalotim, kako hočem iz tišine – mirne, debele tišine – kako hočem iztisniti zvok – medtem ko prisluškujem zvoku iz bele ploščice na bližnji polici, a mobilnik spokojno negibno in neslišno leži na polici.
Slike, ki migotajo, in zvok, ki ga ni, povečujejo občutek tesnobe.
Če bi bila dojenček v otroški posteljici, bi čakala na mamo, na svet, ki bo zagotovo prišel, na svet, ki – četudi ga sedaj ni – ni pozabil name! Če bi bila dojenček, bi v takem primeru z zaupanjem čakala na mamo in se veselila trenutkov, ko se me bo spet dotaknila, se mi smejala, me vsa vedra in bodra držala v naročju.
Iz tistih stanj, verjetno, ko smo bili dojenček in smo čakali na mamo, smo gradili svetlobo in temo naše duše. Polnili smo jo z domišljijskim svetom, ki smo ga kasneje – glede na svoje posebnosti in osebnosti – zamenjali za glasbo, črke, podobe, za sprehod v naravi, za vse tisto, kar nas mirno in tiho središči, da nas ne more pogoltniti noben strah – tudi strah pred mirovanjem otrplega letnega časa ne.
Nismo enaki in nekateri morajo tvegati globok spust, da najdejo blagozvočnost in polnost duše v sebi.
Ko se to zgodi, lahko vsi ekrani ugasnejo in lahko tišina ne-zvonjenja telefona kriči v nebo.
Lahko je še vedno januar in zima lahko še kar traja.
Ker smo v sebi našli nekaj toplega, nekaj ljubeznivega, nekaj prijaznega, kot bi nas grelo mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša, ki ji depresija ne more do živega!
Posted in Iz ropotarnice za dušo | 
čuić bratina ksenija, depresija pomoč, depresija psihoterapija, duša, duša psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočObjave v drugih medijih – zgodnja jesen 2015
Published October 6, 2015 | Že nekaj časa se mi zdi, da psihoterapevti o naših dilemah v zvezi z nereguliranostjo samostojnega poklica psihoterapevt govorimo samo drug z drugim in s tem “prepričujemo prepričane.”
Zdi se mi, da je čas, da o psihoterapiji kot dobri obliki pomoči človeku v duševni stiski, spregovorimo za uporabnika: mu povemo, za kaj tu gre, kaj psihoterapija od njega pričakuje, na kaj naj bo pozoren pri izbiri psihoterapevta.
Nekaj prispevkov na to temo lahko berete na tej spletni strani, lahko pa si preberete tudi članek, ki sem ga napisala za Sobotno prilogo Dela in je bil objavljen 29.8.2015
http://www.delo.si/sobotna/psihoterapevti-na-svobodi-v-casu-porasta-jemanja-antidepresivov.html
ali poslušate pogovor, ki ga je 5.oktobra 2015 imela z mano novinarka Jana Bajželj na Prvem programu Radia Slovenije v oddaji “Med štirimi stenami” z naslovom “Kaj je in kaj ni psihoterapija”: :
http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/psihoterapija/
Posted in Aktualno, Psihoterapija | bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, in treatment, izbira psihoterapevta, jana bajželj, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, med štirimi stenami, na terapiji, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v duševni stiski, pomoč v psihični stiski, pomoč v stiski, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, radio slovenija prvi program, regulacija poklica psihoterapevt, sobotna priloga, stik s čustvi, stik z doživljanjem, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedami“45 years”: čisto dobro je tako
Published September 10, 2015 | Hiša na prostranem med polji in gozdom. Zgodnja pomlad, katere jutra še malo dišijo po hladu in zimi. Okrog hiše plot, nizka ograja iz enakomerno postavljenih enakih, enakih, enakih stebričkov.
Pes in gospodarica se vračata z jutranjega sprehoda. Občutek svežega hladu…
Tak je ostal v mojem spominu začetek filma »45 let«.
Film, ki se odvije v šestih dneh – v pripravah na praznovanje 45.obletnice poroke. Par, ki bo praznoval, živi v hiši, mož in žena sta najverjetneje upokojena učitelja, nimata otrok. Vse, kar v naslednjih dnevih počneta in se jima dogaja, je obdano s tanko skorjico doživljajske distance, tako tanke, da zaradi začetne novice poči in se razpoka počasi širi…
Novica o tem, da so v švicarskih gorah pod ledenikom našli truplo mlade ženske, ki se je ponesrečila davnega 1962.leta in je bila takratno dekle sedanjega moža iz filma, nosi zgodbo filma, ki se mu sicer nikamor ne mudi, in prav nič gostobeseden ni – ne z besedami, ne s prizori.
Gledamo ostarel par, ki živi tiho, upočasnelo, predvidljivo, varno v svoji dnevni rutini, pogovora je toliko, kolikor ga potrebujeta – ko ga kdo začne, se mu drug pridruži, ne iz vljudnosti, temveč iz nekega še vedno živega zanimanja za tisto, kar bi drug rad sporočil.
Gledamo ostarel par in njuno majhno veliko zgodbo,ki s končnim prizorom pove, da bo pač tekla naprej, kljub temu, da bi roka, ki bi podrsala po njeni gladki površini, sedaj nepreklicno čutila razpoko.
Eden tistih filmov je to, ki sproži veliko možnih tem za razmišljanje: o človeškem življenju, ki nepreklicno teče in odteka, o nepreklicni razliki med moškim in ženskim doživljanjem, o spraševanju, kaj v življenju šteje in ali se lahko zavaruješ pred napačnimi odločitvami.
A zame psihološko najbolj zanimiva je tema skrivnosti, ki je – filmske – seveda ne bom razkrivala.
Je pa skrivnost tisto, kar se velikokrat prinaša na psihoterapijo – največkrat nevede, kaj naj bi to sploh v resnici bilo.
Nekateri pacienti so živeli v svoji družini s slutnjo neke skrivnosti, ki se je plazila pod vratnimi špranjami, drugi spet s svojo ali skupno skrivnostjo, o kateri niso mogli ali smeli z nikomer spregovoriti.
Boris Cyrulnik, avtor knjige »Sram – če povem, bom umrl,« sicer pa psihiater, nevrolog in etolog, piše med drugim o sramu, ki ga rodi skrivnost, ki je ne moreš izdati, ker bi izdaja lahko ogrozila tvoje življenje. Avtor govori tudi o tem, kako za izpoved nekega travmatičnega doživetja potrebuje oseba čas (on ga imenuje čas »odrevenelega zanikanja«), da bi bila na koncu zmožna izpovedi in predelave svojega takšnega ali drugačnega težkega doživetja.
V filmu »45 let« je žena odkrila moževo skrivnost, mož pa je ni izrekel.
Ne vemo, zakaj. Jo je potlačil, se odločil, da je zmožen sam z njo živeti, je hotel zaščititi ženo, je preprosto ni doživel v vsej svoji razsežnosti in je pri njem doživljajsko ohromljena lahko ostala neizrečena (a zakaj je potem imel težave s srcem)?
Z ženinim odkritjem je dobila skrivnost nove dimenzije.
Kaj točno je v njej povzročila, ne vemo (ne vemo tudi, če je karkoli tega v resnici imel v mislih scenarist), a lahko razmišljamo, kaj bi se s tem zgodilo v realnem življenju: od podoživetja občutenj ob nerealiziranem materinstvu do preizpraševanja o odnosu z možem, o zaupanju….o tem, ali sploh pozna tistega, s katerim živi….
Takšna zanimiva vprašanja se postavijo – vedno bolj se mi porajajo v življenju in terapiji:
Ali lahko kdaj v resnici poznamo tistega, s komer živimo?
Ali v resnici lahko kdaj do konca poznamo sebe?
Spokojnost jutranje pokrajine, iz katere se poraja dan,razigran tek psička in hiša, ki čaka, uvodni prizor iz filma, ki se proti koncu v variaciji ponovi, lahko sporoča tudi: saj ni treba, ni treba….Čisto dobro je tako…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | 45 years, andrew haigh, čuić bratina ksenija, čustva, čustveni pomen, čustveni spomin, Cyrulnik Boris, Ego-center, film 45 let, film 45 years, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, medsebojni odnosi, na terapiji, nezavedno, odnos med terapevtom in pacientom, partnerski odnos, psihoanalitik, psihoanaliza, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, skrivnost, sram, stik s čustviV iskanju izgubljenega človeka
Published September 8, 2015 | Angleški psihoanalitik Stephen Grosz je v svoji knjigi The Examined Life (How we lose and find ourselves), ki je v slovenščino prevedena pod naslovom “V iskanju izgubljenega človeka” nanizal različne zgodbe o dogajanju med njim in pacienti, ki so prihajali k njemu na obravnavo.
Branje je zanimivo – tako za laičnega bralca, takega ki ga zgolj zanimajo zgodbe o različnosti človeških notranjih vesolj, ali tistega, ki se poigrava z mislijo, da bi obiskal psihoterapevta. Branje je seveda zanimivo tudi za psihoterapevte. Zdi se mi, da je to branje, ki nas naslavlja v naši človeški dimenziji, branje preverja in oživlja zakrnelost brnenja naših lastnih strun ob registru zvokov človeške duše.
O dečku, ki je pljuval terapevta v obraz in čakal, da ga bo končno razumel
Splošna resnica je, da nas ista zgodba nagovarja v različnih časih drugače, odvisno od našega počutja, od tega, kaj se nam trenutno dogaja, od obdobja v dnevu, od….
Včasih kakšna zgodba v nas oživi šele sčasoma, kot bi nekje tlela in čakala, da se bo enkrat ukresala.
Velikokrat se na stolu v sobi, kjer je lep razgled na Alpe v daljavi in se nad njimi boči nebo (kdaj jasno, kdaj prekrito z drvečimi oblaki) počutim kot nekdo, ki vpija besede,vtise, barvo pripovedi, nehotne gibe, umik pogleda….Velikokrat ne morem takoj odreagirati, kopičim v sebi in nosim s sabo, meljem podobe in pomen besed.
V to mletje se mi v zadnjem času vriva zgodba iz knjige, zmeraj bolj glasna je, vedno bolj jo vidim in razumem. To je zgodba o devetletnem dečku Thomasu, ki je leto in več ob vsakem srečanju s terapevtom pljunil terapevta v obraz.
Terapevt je moral požreti svojo jezo, odpor in ponižanje.
Ko je govoril o svojih občutkih, ki so se samo še stopnjevali, s supervizorko, je le-ta usmerila njegovo doživljanje na raziskovanje: kaj se v dečku dogaja, kaj deček izraža, ko to počne. O čem naj analitik razmišlja, ko ga pacient iz srečanja v srečanje postavlja v pozicijo, iz katere se ne premakneta.
Terapevt in Thomas sta se v nadaljevanju zgodbe sporazumela, čeprav je to bolj ganljiv kot srečen konec. Izkaže se, da je večino Thomasovih jeznih izgredov pogojevala njegova motnja, s katero se je bilo težko soočiti in je deček potreboval toliko jeznih reakcij okolice, da bi imel občutek, da vsi verjamejo, da je ta motnja popravljiva. S tem je nekako prekril lasten obup ob slutnji, da to ni.
Čakanje pacientov na sproščeno vrnitev k ljudem
Ko sedim jaz na tistem svojem stolu, poslušam zgodbe in vpijam vtise, slišim kar naprej: dobrikanje, ki ne pripada meni, obljubljanje, ki ga jaz ne potrebujem, opravičevanje, ki ga žene krivda, ki ni bila prislužena ob meni…
Vedno bolj se riše podoba tistih, ki so otroku oprtali veliko breme.
Tokrat govorim o tistem, ki ga oprtaš, če otroka popravljaš in ob tem ne vidiš, da on nečesa ne more.
Pri Thomasu je šlo za resnično nepreklicno oškodovanost.
Pri večini pacientov pa gre za to, da so neugledani v svojem čustvovanju ali naravnanostih, ker se le-ta ne ujemajo s pričakovanji staršev.
To so pacienti, ki so praviloma zelo nadarjeni na določenem področju delovanja in zelo nerodni na kakšnem drugem.
Prepoznam jih po tem, ker so do napak, ki jih naredijo na svojem šibkem področju, neprizanesljivi, prepoznam jih po obupu, ki ga povzroči takšna napaka.
Prepoznam jih po jezi, ker ne delim njihovega ogorčenja z njimi.
Razmišljam, kako prevesti njihov obup v besede, vesela, ko vem, da bo njihova zgodba bolj optimistična od Thomasove.
In stol v sobi z razgledom na Alpe in nebom nad njimi potrpežljivo čaka, da bodo sprejeli svoje omejitve in vzljubili svoje nadarjenosti.
Da se bodo našli.
Takrat se bodo poslovili od sobe s terapevtom in se bolj samozavestni vrnili k ljudem…
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija, Splošno | čuić bratina ksenija, čustveni pomen, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, identiteta, iskanje izgubljenega človeka, kdo sem, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, na terapiji, narcisizem, narcizem, odnos med terapevtom in pacientom, pomoč v stiski, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stephen grosz, stik s čustvi, tesnoba pomoč, zdravljenje z besedamiLjubezen ali “amour”: ni kam uiti!
Published November 16, 2012 | razmišljanje ob filmu »Amour«(2012) režiserja M. Hanekeja
Prvi vdih in izdih in potem prediren mlečni krik – tako se začne novo življenje. Takšno mlado, nebogljeno in odvisno se skozi svoj potek krepi, postane izkušeno in obrušeno, manj občutljivo in samostojno. Skozi čustvovanje, nešteto čustvovanj, se odpira k drugim življenjem in se povezuje z njimi. Skozi čustvovanje si sčasoma najde svoj par, za katerega se odloči, da bo z njim v dobrem in slabem – vse dokler ju smrt ne loči. In za vrati domovanja para se odvija odnos, razmerje, ljubezen, vedno (p)osebna, njima lastna.
Film Ljubezen (Amour)
Ali je naključje, da v meščansko pariško domovanje ostarelega para, dveh upokojenih glasbenikov, ki se po koncertu vračata domov, vlomijo? Kaj pravzaprav resnično vdira in napada njun ustaljeni svet sobivanja, ki ga sestavljajo običajni obredi prebivanja skozi dan? V ukvarjanje s krožniki, kozarci in prehranjevanjem, v oblačenja, slačenja, v neštete – že rahlo okorne – korake, ki jih je treba opraviti ob prehodu iz prostora v prostor, v zalogo še ne povedanih zgodb iz tistega dela življenja, ki še ni bilo njuno skupno, vdre bolezen.
Tako potuhnjena je. Ne udari naenkrat z vso silovitostjo, najprej samo oplazi in pušča upanje, potem pa počasi pokaže svoj pravi uničevalni obraz. Zavedanje o življenju, ki gre h koncu, proti zadnjemu izdihu, zahteva od prebivalcev tega planeta veliko več korajže kot rojstvo. Dobro, saj vemo, da nismo večni, ampak zakaj na dolgo razmišljati o tem?
Ko gledalec gleda vase
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti odmaknjene distance. Ko se ob nastopu ženine bolezni vrata stanovanja zaprejo, je noter tudi gledalec. In potem se soočaš: nega bolnika ni samo božanje po roki. Ni samo dobrohotno govorno opogumljanje. Bivanje postane sestavljeno iz zelo konkretnih opravil: pomoč na stranišču, pomoč pri hranjenju, pomoč pri hoji, plenice, gledanje telesa, ki se je – nekdaj sočno – ljubilo s tabo, kako je sedaj nekakšna napol prazna vreča nagubane kože, iz katere včasih prihajajo neartikulirani kriki in samo občasno kakšen prepoznaven zvok, ki daje vedeti, da je vendar še, tam nekje, tista oseba, za katero si bil takrat davno prepričan: »ja, dokler naju smrt ne loči«.
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti romantičnih iluzij. Tisto, kar gledaš, je naenkrat lastna notranjost, ki ni sestavljena samo iz mehkih sentimentov. V spremljevalcu bolezni in v bolniku se odpre toliko čustvenih registrov: obup, jeza, strah, naveličanost, gnus, sama izčrpujoča čustvena stanja, ki jih ne moreš zdržati v nedogled. Če se ne distanciraš, umakneš, ogradiš, te lahko uničijo. Ampak – kaj pa distanca pomeni? Kaj se zgodi s tvojo predstavo o tvoji lastni človečnosti, s predstavo o tem, kaj in kdo v resnici si, če ne moreš več deliti »v dobrem in slabem«?
Ni kam uiti
Film Ljubezen je zahteven do gledalca. V njem je glasbe samo toliko, kolikor je je v naših običajnih življenjih izven kinodvorane, v naših stanovanjih in bivanjih. Filmski element, ki dogajanje ublaži, omehča ali dramatično stopnjuje, tu manjka. Ja – ni kam uiti! In prav nič lahko ni gledati nelepih strani naših notranjih svetov.
Življenje, ki se začne v zanosu grlenega krika prvega samostojnega vdiha, ki obeta rast in moč, se v naraščajoči nemoči končuje proti zadnjemu izdihu.
Ne glede na to, da je to realnost, je neizogibnost konca boleče zavedanje.
Film Ljubezen neprizanesljivo pripoveduje o tem. In zahteva od gledalca, da se opredeli do filmskega konca. Kaj je tisto, kar se na koncu zgodi?
Konec trpljenja ali upanja? Zmaga svobodne človeške presoje, mogoče dejanje milosti ali nasilni poseg v naravni potek stvari?
Karkoli si boste odgovorili – z interpretacijo filma je podobno kot z doživetji na potovanju v druge kraje in svetove. Vedno potujemo k sebi in pripovedujemo o nas samih.
Saj!
Amos Oz: Zgodba o ljubezni in temnini
Published May 25, 2012 | Velika in mala zgodba
Pred nedavnim je pri nas izšla knjiga izraelskega pisatelja Amosa Oza »Zgodba o ljubezni in temnini,« ki je bila takoj ob izidu deležna velike publicitete, še tolikanj bolj, ker je Slovenijo ob izidu obiskal tudi avtor sam. Zanimivo, malo namuzljivo, tako se mi je zdelo, in z neusahljivim potrpljenjem je našemu bralskemu občinstvu pripovedoval o temeljih, na katerih sloni zgodba: o tragiki pripadnikov svojega, judovskega naroda, nikoli »uslišanih ljubimcev« Evrope, o evropskih preseljevanjih družin, iz katerih sta izhajala njegova starša, ter o njihovem končnem pristanku v Palestini v času pred drugo svetovno vojno, o državi Izrael, kakršna je nastajala v glavah ljudi, ki so ga – dečka – obkrožali, o tem, kakšno deželo so sanjali in o dogodkih, ki so v petdesetih letih v resnici sledili…
Iz teh temeljev raste pisateljeva osebna zgodba, zgodba o lastni družini in domu.
Osebno zgodbo, predvsem pa svoje doživljanje, kot v obliki majhnih kartončkov nekako zatika ob velike liste velikih dogodkov.
Sin edinec odrašča v družini visoko izobraženih in razgledanih staršev, v stanovanju je kultni predmet knjiga, oče je strasten razlagalec pomenov in izvora besed, mama pa pretežno zasanjana in odmaknjena bralka ter občasna pripovedovalka gostih zgodb, polnih temačnih prizorov in nenavadnih preobratov.
Knjiga je pisana v nekakšnih krogih, ki se dovolj zgodaj dotakne svojega središča, kjer izvemo, da je pisateljeva mati pri njegovih dvanajstih letih naredila samomor. Potem pa se zgodba hitro umakne in krožno razvija, se od časa do časa bežno dotakne boleče točke, in se zopet oddalji ter jemlje razmah ob dogodkih v Izraelu, zgodbah o posameznih figurah iz družine ali političnega sveta….
Doživljajski “zataknjenci”
Moje polne pozornosti so bili v knjigi zagotovo deležni majhni »doživljajski zataknjenci«. Tako Oz nekje pove, kako se je kot fantek kratkočasil s tem, da je zgodbi, ki jo je poznal, skušal spremeniti konec. In zopet na drugem mestu omeni, kako se je pred nasiljem sošolcev reševal tako, da jim je začel pripovedovati zgodbe. Zanimive, zapletene, zgodbe, ki jim ni in ni bilo konca, zapeljeval je sošolce z njimi kot Šeherezada ter si tako daljšal čas do naslednjega maltretiranja.
In potem »zataknjenci« z natančnimi opisi obeh staršev, njunega izgleda, načina izražanja, gibanja, odnosa do njega.
Zgodba o tem, kako sta z očetom želela ustvariti vrt na suhih, prašnih tleh. Zgodba o sladoledu pred kosilom, s katerim se je silil, da bi razveselil svojo lepo, otožno mamo.
Šeherezadina zgodba za slovo od mame
Dlje kot sem brala, in med epskimi zgodbami lovila Ozove osebne, bolj je v meni vstajalo prepričanje, da je ta knjiga za pisatelja predvsem njegova lastna Šeherezadina zgodba. V njej se krčevito lovi za natančne opise dogajanj, časa, ljudi, da bi podoživel vsako podrobnost. Razpored prostorov v stanovanju, knjižno polico, vonj kože, okus peska, občutek vetra, vsega, kar je ostalo v spominu, da bi še trajalo in še malo trajalo, in še čisto malo…da bi mama ne odšla tako nepripravljeno kot je šla v resnici. Da bi se že enkrat lahko poslovil od mame.
Oz svoji zgodbi ni mogel spremeniti konca. Nam je pa kot Šeherezada povedal zgodbo, široko, zapleteno, žalostno in lepo, povedal jo je sebi, rodu in nam v boder opomin.
Vsak od nas pač nosi svojo »zgodbo o ljubezni in temnini.« Vsak.
Koliko stane psihoterapija?
Published March 22, 2012 | “Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni”
Pred desetimi leti, kakšen mesec gor ali dol, sem za revijo Ona opravila intervju s slovenskim psihoanalitikom Matjažem Lunačkom. Intervju je izšel pod naslovom »Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni« in je bil po analizi branosti najbolj bran članek v tistem izvodu revije. Iz tistega časa se spomnim dvojega. Spomnim se sebe, kako skrbno sem se pripravljala na intervju, toliko bolj, ker sem stopala na psihoterapevtsko pot, polna vprašanj in obenem tiste začetniške naivnosti (ali oholosti nevednice?), da na vprašanja obstajajo enoznačni odgovori. In spomnim se primarija, takratnega vodje Enote za psihoterapijo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani, s kakšno zbranostjo in očmi, ki so se smejale, je odgovarjal na vprašanja. Takrat, po intervjuju, ki sva ga opravljala dvakrat, ker naju je prvič preveč zapeljalo v pomenek o literaturi, nisem vedela, kar vem danes. Z intervjujem sem dobila zgoščen kredo o delovanju psihoterapije, povedan jasno, prepričano, prepričljivo.
Danes, po tolikih letih, ko se vsak dan srečujem s pacienti, ki se odločajo, ali bi vstopili v psihoterapijo, ko se presprašujejo, kaj v resnici jim bo ta časovni in denarni vložek prinesel, ko tehtajo med plačevanjem nujnih izdatkov in luksuza (kamor po njihovem sodi tudi psihoterapija!), sem se spomnila, da bi si lahko pomagala z nekaterimi poudarki iz, čeprav davnega, še kako aktualnega intervjuja.
Smo res tako dobri ljudje, kot si mislimo?
Tisto, kar se spomnim brez vsakih pomagal – na izust – sem v prvi vrsti vzela zase, terapevtko. Psihoanalitik Lunaček je namreč na vprašanje, katero iluzijo mu je uničila analitična psihoterapija, iskreno in neposredno povedal tole: »…o sebi sem imel poprej (pred analizo op.p.) boljše mnenje, to pa že moram reči. Psihoanaliza vas pripelje tudi do tistih stvari, ki jih odrivate v kot zavesti, z njeno pomočjo se srečate z nekaterimi impulzi v sebi, za katere bi najprej rekli, da vi takih misli že nimate….skratka, mogoče sem poprej menil, da sem boljši človek. Mogoče sem glede tega postal bolj realen.«
Izjava je zelo iskrena, in na prvi pogled ne gre v prid motivaciji za terapijo. Po teoriji menjave človek nerad počne karkoli, kar se mu ne splača. Aktivnost in vložena energija je stran vržen napor, če ne prinaša nečesa, kar človek potrebuje in to ni nujno vedno »denar«. Z nekom se družimo, ker nam je z njim prijetno, ker je njegova družba spodbudna, lahko poučna, pomirjujoča…Nekaj počnemo zato, ker se počutimo pri tem opravilu uspešni ali zato, ker nas to iskreno zanima (ne, ni nujno, da je to eno in isto). Spoznanje, da nismo tako dobri ljudje kot mislimo, ni posebej pomirjujoče spoznanje. Zakaj bi ga kdo potreboval, zakaj bi se takšno spoznanje nekomu splačalo?
Cena osvobojenega bivanja
Ste takrat, ko se počutite utesnjeni, utrujeni, napeti, kdaj pomislili, da je to stanje, ki nastane zaradi napornega skrivanja lastnih šibkosti ali poniglavosti, zaradi zatiranja pravih občutkov, na katerega ste že tako navajeni, da niti ne veste, kaj počnete in še manj, kaj skrivate ter – najmanj – zakaj se tako klavrno počutite, za vraga.
Eno od orodij, ki pomaga na taki poti k sebi, je psihoterapija.
Lunaček najprej citira Freuda:
»Hm. Freud je rekel nekaj zanimivega na temo sreče. Psihoanaliza ni namenjena temu, da bi bili ljudje srečni. Če so po njej vseeno, je to drugo, ampak psihoanalize naj to prvenstveno ne bi zanimalo.Po Freudu naj bi psihoanaliza težila k oblikovanju svobodnega, odgovornega človeka, ki se bo znal spopasti z vso širino življenjskih problemov, tako zunanjih kot notranjih. Ali smo pri tem, ko nam to uspeva, lahko srečni, je drugo. Nekdo je pri tem srečen, drugi ne.« Potem pove Lunaček nekaj o sebi:
»Ampak jaz mislim, da analitična terapija omogoča silno odprtost, neki neprestan stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, ki…ja, lahko bi se reklo, da ta stik osrečuje. Lahko rečem celo osebno: zdi se mi, da mene to osrečuje.«
Sama dodajam svojo misel – ta stik z lastnimi čustvenimi vsebinami, to ozaveščeno bivanje, osvobaja.
Naslednjič torej, ko boste delali izračun, koliko stane psihoterapija, lahko v kolono namesto »cena psihoterapije« vnesete: »cena osvobojenega bivanja.«
Iskanje čustvenega pomena besed
Published February 24, 2012 | Strast do besede
Fetiš je lahko marsikaj in naj je že karkoli – visoke pete, dolgi lasje, avtomobil s skoraj nepredstavljivim številom konjskih moči in kar je še takega – je ponavadi v zvezi z življenjsko silo, nečim, kar je nabito z libidno energijo, strastjo, z življenjem na visokih energičnih obratih.
Beseda je v primerjavi z visokimi petami nekam ogulela, ni salonsko dopadljiva in je ob iskrivosti avtomobilskih konjskih moči nekam skromna – kot sirota iz pravljice, z zaprašenim in prestrašenim obrazkom. Beseda kot fetiš? Ah, dajte no!
Knjige so bile zame od malega zelo pomembne. One so besede sestavljale v drugačno celoto, v knjigah je bila beseda prej prava, ob knjigah sem ČUTILA vse tisto, kar sem v življenju, ki me je obdajalo, bolj RAZUMELA. Besede, ki so bile napisane, so v meni dobivale svoj ritem, pripovedno muziko, besede so bile visoko izrazne, nabite z vsemi odtenki čustvovanja, slišala sem jih in videla in si predstavljala in doživljala – veliko, žal, veliko bolj kot karkoli, kar so mi rekle moje osebe. Moja babica, moja mama, oskrbnice mojih preživetvenih potreb. Čim sem jo odkrila, mi je bila bolj všeč kot onidve. Pisana beseda. Ta ni nikamor silila, preganjala, se posmehovala, ni zahtevala. Smehljala ali pa žalovala je nekam varno vase, bila je iskrena in obenem pogumno sama svoja, za karkoli ni potrebovala moje opore, in vendar me je v vseh razpoloženjih pripuščala zraven. Nič čudnega torej, da je pisana beseda postala moj fetiš.
Na valu čustvenih pomenov
Tudi dandanes, slabega pol stoletja po najinem prvem srečanju – ah, ta ljubezen na prvi prebrani stavek – tudi danes, ko zagledam knjigo ali vse tisto, kar se je v vmesnem času, ki je pretekel, knjigi pridružilo, me spreleti poseben srh, ko oči begajo po besedah in so v pričakovanju prave. Ne ujamem se vedno na isto, enkrat mora biti to bolj dur in drugič mol, ampak – če se zgodi, me uroči. Ujeta v občutek, ki ga iščem, sploh ne zavestno, se mi zdi – tu me še premočno vodi moje nezavedno – se gibljem na neki črti med predevanjem občutka in ustreznih besed, kakšno doživetje je to, kakšna avantura, kakšno pestovanje oceanskega občutja!
Seveda v času, ki je pretekel, nisem ostala nema, in že dolgo uporabljam tudi izgovorjeno besedo, pa tudi odzivam se nanjo. Vem, kaj pomeni, če nekaj rečem kot soproga (velika je možnost, da me bo preslišal), vem, kaj pomeni, če rečem kot mama (in žalujem za časi, ko sem bila svojim otrokom najpomembnejši človek na svetu), poklicno se ukvarjam s psihoterapijo, ki ji nekateri rečejo »zdravljenje z besedami«.
Nasmeh olajšane duše
Verjetno ni naključje, da sem, strastna bralka, pristala tu. Psihoterapija mi odkriva pisave, ki jih med knjižnimi listi ne bi odkrila, predvsem pa mi vsak dan znova odslikava, kako neomejene so različne možnosti branj pripovedi mojih pacientov. Oznaka psihoterapije kot zdravljenja z besedami je tako naenkrat plitva in površna.
Psihoterapija je zame proces ISKANJA OBČUTKA, ki se skriva v pacientovi pripovedi. Pacient je pripovedovalec, včasih vehementni uporabnik ogromnega besednega asortimana, včasih opremljen s skromno besedno bero. In mene, terapevtko, od vedno mahnjeno na besede, navajeno, da jo zdaj ujame takšna in drugič ponovno popolnoma drugačna beseda iz knjižnih listov, vedno znova in znova in znova osupne, ko za dobesednim besednim pomenom odkrijem pacientov pomen.
Takrat se ubrano nasmehneta olajšana pacientova duša in moje nezavedno, uživajoč na tisti črti med predevanjem občutka in ustreznih besed.
Spomin
Published February 6, 2012 | Moč spomina
Spomin je čudna reč.
Mogočna reč.
Sposobna.
Zapisuje vse. Način dotika, nianso topline pogleda, kretnjo, ki poskuša skriti strah, mero
iskrenosti veselja, nehlinjen pogum. Vse registrira. Skozi kožo, skozi vonj, skozi oko in uho,
ki znajo točno določiti stopnjo zloveščosti brnenja popolne tišine.
Spomin je grozljiva reč. Zato, ker ve vse. On ne odpušča, ne olepšuje doživetij, predvsem pa
ne briše. Disk spomina je zavidljivo zmogljiv.
Spomin je zamerljiva reč. Ne prenese zanemarjanja. Selektivnosti pri dogodkih, ki jih
pripuščamo v zavedanje, se sčasoma naveliča. In potem privoščljivo spusti kakšen del skozi
sanje. Nekaj skozi pospešeno utripanje srca na mestih, ko ni prav nobenega vzroka za to.
Nekaj skozi melanholična stanja, ki jih tako radi pripišemo luninim menam, burji in jugu.
Spomin je čudna reč. Polna slabih značajskih lastnosti.
Nemoč besede brez poslušalca
Besede so majhne stvarce. Prijazne, robate, lahko popolnoma aseptične. Besede so takšne
male zmuzljivke, z njimi vstopamo v svet in k drugim ljudem in večji del časa ravnamo z njimi
nemarno, ker tudi tako pretežno prav dobro služijo.
Besede so tiste majhne reči, s katerimi edino lahko potolažimo maščevalni nenegovani
spomin, ki vstopa v sanje, v zadržan dih na nenevarnem mestu, v melanholijo, ki jo naznanja
vlažen veter z morja.
Besede pa se ne rojevajo kar same od sebe ali iz našega racionalnega hotenja. Besede
iščejo poslušalca. Nekje mora biti nekdo, ki ga zanimajo tvoje besede, ki ga veseli
iskanje točne besede. Ker besede niso prave, če so približne in prav nič ne štejejo, če so
doživljajsko pišmeuhovske.
Ko beseda ob poslušalcu točno obnovi spomin, šele takrat se spomin, ta mogočna silovita
reč, umiri in poleže.
In ubeseden spomin se privije k nam kot naša zgodba.
Ne zanemarjajte lastnega spomina
Ko za vsa zanemarjena mesta v spominu končno najdemo prave besede, je to takšna
osvobojena zgodba. Gosta zgodba o dobrem in slabem, o strahovih, hrepenenjih, stisnjenih
zobeh, razočaranjih, izgubljenih iluzijah…In vendar zgodba, ki nas nima več v oblasti.
S takšno se da živeti!
Spomin ima posameznik in ima narod in pri obeh se ta kaže navzven. Skozi oholost, ponos,
sklonjenost ramen, skozi vse tako.
Ne zanemarjajte lastnega spomina.
Pesem La Memoria, ki poje bolj o narodovem spominu, pravi nekako tako (svoboden prevod
– po smislu):
»Spomin ubije vse ljudi,
ki molčijo in pustijo,
da jim omeji
svoboden let življenja.«