Ksenija Čuić Bratina

Zgodbe

Ljudje imamo radi zgodbe.

Popotniki iz časov Iliade so si po naporni hoji umili noge, se okrepčali, potem pa….pripovedovali. Pripovedovali so in hranili poslušalce z zgodbami iz sveta, kjer oni niso bili, z dogodivščinami, ki jih oni niso doživeli, odstirali so obzorja, kamor je vleklo, vsaj v mislih in podoživljanju, vsakega še tako zvestega in navezanega na svoj kraj, na svoj dom, na svoj zapeček.

Zgodbe.

Še od davno pred Homerjem so, od davno pred Homerjem pripovedujejo o junaštvih, o nenavadnih dogodkih, pripovedujejo zgodbe o zgodbah, jih prirejajo, prilagajajo, napihujejo.

Z zgodbami iz babičinega naročja smo zrasli tudi sami. Mešale so se pravljice z zgodbami iz »starih časov,« v tej mešanici magičnosti in resničnosti smo se izvili iz naročja in se podali svojim zgodbam naproti.

In medtem, ko nas življenje srka vase, vrtljaji njegove centrifuge velikokrat zdrobijo naše dragocene zgodbe. V življenjskem bobnu, ki ga obrača z veliko hitrostjo, zgodbe, tiste naše, tiste majhne, tiste raskave, tiste mile, padejo kot pozabljeni listki z nas in se zatlačijo v luknjice pozabe.

Saj. Komu pa naj jih pravzaprav povemo?

Kam sploh sodi zgodba o včerajšnjem prepiru, po katerem smo se počutili obnemoglo in krivo, kam sodi zgodba o spominu na prizor iz otroštva, ki se velikokrat vrača, kam sodi zgodba o ugaslem veselju, ki se ne more in ne more vrniti, kam sodi zgodba o ponavljajoči stiski, ki pritiska na prsi in nas ne spusti iz stanovanja, kam… Kam bi z zgodbami, svojimi lastnimi, samo našimi, s spominom na vonje v naši hiši, na razpoloženje, na občutek, ki te je prevel, ko si odklepal vrata doma. Kam bi z vsem tistim, kar je včeraj hušknilo skozi glavo kot zoprn filmski prizorček, ki si ga moral še dolgo zatem odganjati, da se ne bi v počasnem posnetku odvil v spominu.

Kam sodi vsa ta ropotarnica daljnih in bližnjih doživetij, tako zelo pomembnih, tako zelo naših – če jih nimamo komu povedati, če se jih nismo naučili povedati, če nas jih je sram.

Zgodovina beleži, razlaga in povezuje svetovna dogajanja v času – da bi lažje razumeli in povezali svoje bivanje tukaj in sedaj.

Naše življenje pa povezujejo in osmišljajo naše zgodbe.

V varnem zavetju terapevtske sobe

Šele ko se začnemo zanimati za svojo zgodbo, se začne tisti proces, ki nas bo približal in povezal s sabo.

Neštetokrat jo bomo povedali, ker ima naša zgodba tisoč inačic. Ob njej se bomo jokali, se ji smejali, se ji posmehovali, secirali jo bomo in spet in spet sestavljali,  da bi jo čisto na koncu – razumeli.

Takrat jo bomo iz zavetja terapevtske sobe lahko nesli ven – med svoje ljudi – in jo  – tako, nebolečo, pripovedovali naprej.

Ljudje ne moremo brez svoje zgodbe.

Šele ko postanemo njen nepreklicni lastnik, se lahko počutimo zares živi.

Šele ko postanemo njen suveren lastnik, si  upamo končno odriniti na pot!

Ker nas bo naša zgodba pač vedno povezovala z domom  – v nas…