Ksenija Čuić Bratina

Škripajoči koraki po drobno zdrobljenem pesku, počasni, zamišljeni, v jasnem dnevu zgodnje pomladi, veter vsake toliko zamaje veje cipres in borovcev ob potki, takrat se tudi koža po vratu in rokah naježi, v naslednjem trenutku spet samo jasno nebo, mir, spokoj…

Škripajoči koraki, počasni, zamišljeni, zapuščajo kraj slovesa in spomina, s svojim zvenom pa kot bi izdajali brnenje hodeče duše, en sam ton je, enakomeren ton, vedno isti, kot spremljava, kot metronom, po katerem naj se ravna bitje srca tudi v trenutkih, ko bi rado zbezljalo…

Vse v življenju najde svoj čas

V letih, ki jih imam, doživljam slovesa drugače.

Sedaj že vem, da je zrelo obdobje čas, ko življenje pogosteje jemlje. Začne se z živostjo oči in čvrstostjo kože. Izginja občutek pomembnosti in avtoritete, ki si jo še do včeraj užival pri svojih otrocih. Odhajajo….Potem ugotoviš, da se gostijo tudi odhodi tistih, ki si jih jemal kot samoumevne priče svojega otroštva in mladosti ter obenem tiste, ki bodo na tvojih življenjskih tekmah in preizkušnjah vedno navijali zate.

Zdaj vem, da to ne pomeni, da življenje v resnici jemlje. S tem, ko vzame, nas po življenjskem traku prestavlja v nove vloge. Res je. Te so čedalje manj vročekrvne. A vedno bolj strpno modre. Vse v življenju najde svoj čas…

Slovo od učiteljice psihoterapevtskega poklica

Škripajoči koraki po pesku so me v teh dneh nosili s pokopališča, kjer sem se skupaj z mnogimi poslovila od svoje učiteljice psihoterapevtskega poklica.

Srečanje z njo je bilo zame že od vsega začetka zelo drugačno od vseh mojih dotedanjih izkušenj z različnimi mentorji, učitelji. Nikoli ni iskala znanja in ni spraševala! K njej ni bilo treba hoditi »pripravljen«. Sedeč v svojem vrtiljivem stolu v pozi – napol poduhovljeno filozofski, napol tuzemsko paglavsko namuzljivi – je vedno našla besede, zaradi katerih so oživele moje.

Še do pred trenutkom negibna, je  gmota v moji glavi – zmes občutkov, besed, lepih in grdih doživljanj – postala žuboreč potoček, ki je stekel in se bistril ob njeni spremljavi, opazkah, spodbudi.

V mojem življenju je bila to prva učiteljica, h kateri sem rada in brez treme prišla!

Ob njej je bilo zame veliko stvari novih – zgodile so se mi prvič. Tudi najino slovo po sedmih letih rednih supervizorskih srečevanj je bilo tako. Bilo je prvo, ki ni bilo težko, temveč nekako naravno in samoumevno. Jaz sem se naučila poklica, nanjo je čakalo še toliko novih učencev!

To, da bo vedno na voljo, če bom kadarkoli kasneje v poklicni stiski, sem vedela, in tudi v resnici je bilo tako.

Bil je tak nepreklicen občutek gotovosti in varnosti! Nenavadno – tudi če se ni oglasila po vztrajnem in dolgotrajnem zvonjenju telefona, sem zaupala, da me bo poklicala, ko bo lahko. Nikoli me ni izneverila.

Samo na zadnji klic ni odgovorila.

Izčrpana od bolezni je nekaj dni po klicu, na katerega ni odgovorila  –  odšla za vedno.

Zaradi njih, ki so nas – videli

In vendar – na njenem pogrebu ni nič govorilo o njeni odsotnosti, temveč o njeni prisotnosti.

Ob vencih in žalnih trakovih, nad njimi nekje, je bil njen nasmešek, njena poza na vrtljivem stolu, napol filozofska, napol paglavsko namuzljiva.

»It´s a wonderful world,« je igralo samotno trobilo in nosilo po zraku pokopališča njeno samoumevno sporočilo vsem,  ki smo ostali.

Vse je enkrat prvič.

Moji škripajoči koraki na pesku ob odhodu s pokopališča tokrat niso bili izgubljeni.

Vse, kar mi je dala, nosim s sabo.

Že naslednji dan sem jo slišala skozi svoje besede na terapevtski uri.

Tako polna terapevtska ura je to bila.

Polna za odprtost pretoka čustev.

Polna hvaležnosti, ki je brnela po prostoru, in naju, sedeči na dveh stolih, pacientko in mene, polnila z vero, da sva taki, kot sva – v redu.

Učiteljica, ki je odšla, me je s tem, kar mi je dala, ko je razumela in sprejemala moj doživljajski svet, naučila, zakaj je svet zunaj – kljub vsemu, kar se v njem v resnici dogaja – vedno moč videti tudi  – kot da je lep!