Možgani so družabni organ

S samoto imamo ljudje različne izkušnje.

Razlikujemo se po tem, kako radi jo imamo in koliko samote potrebujemo. So takšni, ki samote ne prenesejo in spet takšni, ki težko zdržijo, če nimajo v dnevu nekaj ur samo zase.

Skozi preživljanje samote se kaže naš značaj, izkristalizirajo se naša veselja, a samota zna privabiti na dan tudi tiste neprijetne plati: strahove, mrakobnost, zagrenjenost, malodušje.

Samota je včasih kot plima, kot bi drezali v mulj lastnih globin, ki na površje naplavi usedline doživljanja, za katerega ne vemo, od kod je, pa se mu vseeno brez velikega čudenja prepustimo…Samota je izdajalska stvar, v naš pogled riše pogled prvih oči, ki so zrle v nas,  v izraz na obrazu, v kotičke okrog ust nariše odtis naših zgodnjih negovalcev, tok misli pa  – kot bi hotel po neki davno utečeni strugi, pri nekaterih je to spokojno zadovoljstvo, pri drugih nejevolja, ki se prebija skozi brzice jeze…

Odziv možganov na “drugo glavo”

O tem, kako delujejo človeški možgani, priča množica najbolj sofisticiranih raziskav – tisto, kar mene navdušuje in navdihuje, je njihovo odkritje, kako se možgani odzivajo na druge možgane, na »drugo glavo,« na to, kolikšno moč ima tuj čustven vpliv.

Mogoče se s tem tudi malo tolažim v času, ko so v polnem razmahu načini komunikacije, kjer z nekaj kliki navidezno potešiš svoj občutek povezanosti, celo občudovanosti in priljubljenosti, in se včasih ustrašim, da se bodo možgani naučili živeti z »manj«. Včasih se ustrašim, da bodo nasedli nekaj tipkam na tipkovnici, ki naj bi pregnale občutke osamljenosti in budile občutke povezanosti. Ustrašim se vsakokrat, ko opazim in tudi sebe zalotim, kako  – predvsem na začetku nekega snidenja – ljudje začnemo premikati zaslone na svojih gadgetih in iskati – ne vem, točno kaj  – a predvidevam, da neko tolažbo ob prvotnih občutkih zadrege, nek občutek, da nismo čisto sami v neki novi interakciji ali zagotovilo, da ne bomo ostali sami, ko bo druženja konec….kaj pa vem.

Rada in vztrajno prebiram knjige, ki polne najnovejših odkritij s področja nevroznanosti poročajo o pomembnosti medčloveških odnosov »v živo« na delovanje možgan. Možgani da so dokazano »družabni organ,« ki so v odnosu, kjer doživijo čustveno sprejemanje in razumevanje, najbolj plastični – sposobni spreminjanja in učenja novih načinov delovanja.

A za psihoterapijo kot poklic se nisem odločila zato, ker bi me prepričale knjige o nevroznanosti.

Zanjo sem se odločila na svoji poti iskanja odgovorov o lastni duši.

Ki kot da se ni mogla čisto razmahniti. Kdo – če ne psihologija in psihoterapija – bi mi lahko pomagal razvozlati to uganko?

Razumljeni in potolaženi ob dihanju skupaj

Brala in poslušala sem o razmišljanjih, vprašanjih, raziskavah in izsledkih…Velikokrat sem se počutila izgubljeno in ne čisto na pravi poti. Nanjo ni nič kaj dobro kazalo – vsepovsod same raziskave in izsledki, vse se je zdelo bolj kot miselna telovadba, tudi s prvimi izkušnjami z lastno psihoterapijo ni bilo dosti bolje.

Dokler nisem naletela na psihoterapevtko, od katere sem odšla olajšana. Od olajšanja mi je šlo na jok! Občutek mi je povrnil zaupanje v svojo odločitev, tudi nov zagon za vztrajanje.

Zdaj vem, da je bil to trenutek, ko se zgodi tisto, čemur sama rečem »možgani na možgane«.

Še bolj točno bi bilo reči: delovanje desne možganske polovice na desno možgansko polovico.

Saj veste – tam je tisti edinstveni, tam je naš, od vsakega drugačen, pisan izključno na podlagi naših izkušenj, naš čustveni svet.

Ko je ta potolažen in razumljen, se nam začnejo dogajati lepe in spodbudne reči.

Moja lastna izkušnja – tako s samo sabo kot pacienti, ki so prihajali na terapijo, je, da se ta izkušnja lahko zgodi, če dihamo skupaj in je v sobi skupni utrip.

»Noben človek ni otok,« je nekoč davno napisal John Donne, in zveni kot molitev, mogoče zaveza.

Včasih ga – nekateri bolj, nekateri manj – sicer potrebujemo, obisk svojega otoka, svoje samote, a za to, da bi se nam razodelo življenje, v katerega bi se nam zdelo vredno živo pokukati, v katerem bi obup doživel tolažbo in se veselje imelo česa veseliti, potrebujemo drugega – ob sebi.

Ne, nismo otok, in – se tolažim, ali v resnici verjamem v jutrišnjega človeka? – ne moremo preživeti niti kot otok, v katerega pljuskajo internetne povezave družabnih omrežij, medtem ko ob nas, v resnici, čisto blizu, pri nas v prostoru,  ne bije niti eno drugo srce!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Comments are closed.