Ksenija Čuić Bratina

Še je januar in še vztraja sneg.

Po stranskih uličicah in potkah je tanka glazura ledu pokrila gručaste ostanke snežnih zaplat, zaradi nje ne smeš hoditi zamišljeno, če se hočeš obdržati čvrsto na nogah.

V delčke neodkrite kože – v lica, nos in ušesa – diha mrzel zrak in včasih se zaradi hladnega obroča, ki malo pritiska v sivem dnevu na predele okrog srca, počutiš kot bi dihal vate škodoželjen škrat iz Andersenove pravljice, tisti, ki ne zna videti v ljudeh okrog sebe nič lepega in dobrohotnega.

Še je januar in še vztraja sneg  s sivino dni.

Zima.

Čas, ko polja počivajo in gozd ždi v tišini. Tudi morje prinaša in odnaša le redke delovne barke, vasi se že zgodaj popoldne ovijejo v temo, v mestih se ljudje zatekajo pod neonske luči trgovin, kavarnic, trgovskih centrov…

Letni čas, ki si jemlje čas za odklop, za tiho regeneracijo, je vedno znova preizkušnja za posameznika in odkrivanje polnosti lastnih kamric duše – kaj v njih hranimo in kako bogati smo.

Neštetokrat se zalotim, kako neprisotno sedim pred mežikajočim ekranom ali črkami, ki plešejo na belem papirju. Neštetokrat se zalotim, kako hočem iz tišine – mirne, debele tišine – kako hočem iztisniti zvok – medtem ko prisluškujem zvoku iz bele ploščice na bližnji polici, a mobilnik spokojno negibno in neslišno leži na polici.

Slike, ki migotajo, in zvok, ki ga ni, povečujejo občutek tesnobe.

Če bi bila dojenček v otroški posteljici, bi čakala na mamo, na svet, ki bo zagotovo prišel, na svet, ki – četudi ga sedaj ni – ni pozabil name! Če bi bila dojenček, bi v takem primeru z zaupanjem čakala na mamo in se veselila trenutkov, ko se me bo spet dotaknila, se mi smejala, me vsa vedra in bodra držala v naročju.

Iz tistih stanj, verjetno, ko smo bili dojenček in smo čakali na mamo, smo gradili svetlobo in temo naše duše. Polnili smo jo z domišljijskim svetom, ki smo ga kasneje – glede na svoje posebnosti in osebnosti – zamenjali za glasbo, črke, podobe, za sprehod v naravi, za vse tisto, kar nas mirno in tiho središči, da nas ne more pogoltniti noben strah – tudi  strah pred mirovanjem otrplega letnega časa ne.

Nismo enaki in nekateri morajo tvegati globok spust, da najdejo blagozvočnost in polnost duše v sebi.

Ko se to zgodi, lahko vsi ekrani ugasnejo in lahko tišina ne-zvonjenja telefona kriči v nebo.

Lahko je še vedno januar in zima lahko še kar traja.

Ker smo v sebi našli nekaj toplega, nekaj ljubeznivega, nekaj prijaznega, kot bi nas grelo mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša, ki ji depresija ne more do živega!