Ksenija Čuić Bratina

So obdobja v življenju, ko nas preplavlja brezup, malodušje, kot bi izguba smisla priplavala na površje in jemala zrak sproščeni volji do vdiha in izdiha. Mrak vnašajo izgube, porazi, spremembe utečenih poti, bilance načrtov, v katere smo polagali posebne upe, sedaj pa kažejo, da so se izjalovili…

So obdobja, ki stopajo v nas kot škodljivec v naš vrt – brezobzirno in nasilno se vežejo na naše misli in hotenja, dobro sprevračajo v grdo, upanju v obliki kemične reakcije pritikajo radikal »ni možno«.

Pred kratkim sem na enem od televizijskih kanalov naletela na biografski film »Železničar«  (The Railway Man), ki me je pritegnil s pripovedjo o dogodkih, o katerih malo vem. Gre za prikaz dogajanja med 2.svetovno vojno na čisto drugem koncu sveta, britanski vojak Eric Lomax  je zajet in dodeljen v japonsko delovno taborišče, kjer taboriščniki gradijo železniško progo med Tajsko in Burmo na območju, ki je težko dostopno in so delovne razmere temu primerno na robu človeške zmogljivosti. Situacija je še mračnejša, ker so v tistem koncu popolnoma odrezani od sveta, brez informacij, kako se odvijajo boji in vojna, a inženirjem – taboriščnikom – uspe sestaviti radio, s pomočjo katerega spremljajo novice, ki jim s poročanjem o dogodkih dajejo upanje, da bo tudi njihovega mučenja kmalu konec. Ko vodstvo taborišča njihov sprejemnik odkrije, se začne trpljenja polna zgodba našega junaka, ki ga obdolžijo kot glavnega krivca za posedovanje radia…

In vendar – vojna se konča, junak preživi, in v desetletju po vojni niha v razpoloženjih, ko se lovi med stanji normalnosti in stanji pomračenega uma, ko ga zagrabijo zlovešči strahovi, ki ga delajo nepredvidljivega in strašijo njega samega in ljudi, ki z njim živijo. Potem….sreča žensko, ki jo vzljubi in ona vzljubi njega.

Takrat se odvije tisti del, ki je najpomembnejši zame – zaradi žene, ki jo ima rad, se sooči s svojo travmo, celo poišče svojega mučitelja, se mu hoče maščevati, a se na koncu spravi z njim. »Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe,« reče Eric ženi, ko se na koncu srečajo vsi trije: on, žena in japonski vojak ter v zaključnem pripisu izvemo, da sta »taboriščnik in mučitelj«  ostala prijatelja do smrti (oba sta umrla v pozni starosti, stara čez 90 let).

»Tega ne bi naredil, če ne bi imel tebe.«

V resničnih vojnah in v vojnah, ki se odvijajo v nas, se mi zdi ta stavek tisti, ki blaži in odganja temo.

Največkrat je njegov pomen dejanski  in v resnici obstaja nekdo, h komer se lahko zatečemo ali se nanj naslonimo, a tisto, kar dela ta stavek svetel, je zavedanje, da nosimo nekaj v sebi, tudi takrat, ko imamo občutek, da nimamo nikogar drugega, da je to nek ovoj, ki nas je od našega prabivanja  ščitil in valoval in dajal ritem bitju našega srca, in da tega ni mogoče izgubiti.

Ko se ga naučimo poiskati – vedno obstaja nekaj, kjer začutimo, da smo mi res mi – je med nami in občutkom obupa in nemoči zračna blazina, ki ne pusti, da bi se ob življenjskih čereh razbili.

In ne glede na to, kaj za posameznika to varovalo je (vsak od nas bi si izbral nekaj svojega), pa ima vedno isto ime.

Ime mu je ljubezen.