Ksenija Čuić Bratina

Če ste v stiski in težavah, ki jih doživljate, pomislili tudi na obisk psihoterapevta, obenem pa ne veste, kako bi izbirali, je tu nekaj smernic, opornih točk, ki bi vam lahko bile v pomoč pri izbiri.

1. Kakšna terapevtska usmeritev?

Obstaja veliko različnih terapevtskih šol, ki se med seboj razlikujejo v pristopu: nekatere delajo s posameznikom, nekatere s partnerjema ali s celo družino, ene se osredotočajo na neposredno reševanje jasno opredeljenega problema, druge raziskujejo doživljanje, ene imajo predpisano število seans, druge so v tem odprte in se prilagajajo posameznikovemu ritmu, motivu in zmožnosti dela “na sebi”. Vsaka od njih je bila razvita z mislijo, da bi bila čimbolj prilagojena določenemu načinu reševanja težave – saj se ljudje splošno razlikujemo v tem, kakšne strategije in taktike  ubiramo  pri reševanju problemov.

Glede na navedeno boste v Sloveniji npr. iskali vedenjsko-kognitivno terapijo, če bi radi v 10 seansah rešili svoj problem “strahu pred nastopanjem,” ali individualno analitično usmerjeno terapijo, ki bo trajala dlje (najmanj eno leto, če gre za razrešitev konflikta, ponavadi pa več let), če bi želeli raziskati, kaj natanko vas ovira pri svobodnem in sproščenem bivanju, kamor sodi tudi “vrh ledene gore,” ki ste ga poimenovali “strah pred nastopanjem.”

Če imate težave v partnerskem odnosu, in sta oba za to, da poiščeta pomoč, potem boste iskali partnersko oz. družinsko terapijo (ker je tudi tu več različnih šol, iz katerih te šole izhajajo, jih boste enkrat našli pod nazivom – partnerska in družinska terapija, drugič pod sistemska partnerska in družinska terapija) itd.

2. Kako naj vem, da je terapevt, za katerega se odločam, res kvalificiran terapevt?

Ko se odločate za terapijo, preberite najprej opis načina dela posamezne terapevtske šole in se glede na to odločajte, katera bi vam ustrezala. Potem pa se pozanimajte o članih posamezne terapevtske usmeritve. Terapevti – člani so namreč  za to, da so to lahko postali, morali izpolniti vrsto predpogojev, ki jih določa stroka posameznega združenja.  Član Združenja psihoterapevtov Slovenije mora npr. najprej zaključiti enoletno podiplomsko izobraževanje,  opraviti določeno število terapij pod določenim številom ur supervizije, podvreči se mora procesu lastne analize, se udeleževati strokovnih srečanj… Običajno boste ob navedenih terapevtih – članih, naleteli še na rubriko “specializanti,” ki pomeni, da tisti, ki so navedeni v tej rubriki, še nimajo izpolnjenih pogojev za članstvo, da pa so vključeni v proces za pridobivanje naziva.

Izbira specializanta za terapevta ni nujno slabša – saj vsi vemo, kako smo v procesu izobraževanja še posebej prizadevni, specializant tudi redno dela pod budnim očesom supervizorja, običajno pa je terapevtska ura pri njem cenejša.

3. Moja  pripravljenost na delo v terapiji in zanimanje za to, kar se mi dogaja

Če se še odločate za psihoterapijo, in ne veste, ali ste VI pravi zanjo, imejte v mislih, da psihoterapija pacienta – ne glede na to, v kakšni krizi je in kako se trenutno počuti – sprejema in dojema kot odraslega partnerja, ki se bo zanimal zase in za svoje doživljanje in bo v terapiji pripravljen prevzemati odgovornost za svoje delovanje.

Vedno znova je namreč dobro imeti v mislih to, da je človek v času, ko se odloči za psihoterapijo, zelo ranljiv in občutljiv, s tem pa tudi dovzetnejši za percepcijo terapevtovih pripomb kot sugestij oz. napotkov za delovanje.

V času, ko je govora o naši odgovornosti na vseh področjih delovanja, se torej izkaže, da z odločitvijo za terapijo in izbiro terapevta ni nič drugače.

To je dobro – saj takšen premislek že verjetneje obeta dobre rezultate, ki si jih želimo in se jih veselimo skupaj – terapevti in pacienti!