Ksenija Čuić Bratina

Težave v življenju se kažejo različno.

Pomanjkanje, vojne, bolezni, nesreče….Vsi se jih bojimo. Vsi razumemo, kako težko je, če se kaj od tega pripeti človeku. To so težave, kjer se vedno kaže človeška solidarnost – ljudje sočutno priskočimo na pomoč – v obliki denarja, tudi z lastnim delom, z zbiranjem sredstev, ki bi jih prizadeti najbolj potrebovali.

A danes želim spregovoriti o stanju, ki se dogaja v človeku, nič kaj nujno povezano z dogodki, ki so se pripetili. Zaradi nečesa – se zgodi –  postaja vse težko, jutranje vstajanje nepredstavljivo, vsak opravek v dnevu – napor, nič nima pravega smisla. Stanje, kot bi sonce zagrnila tema, ustaljeni življenjski ritem pa zavira svinčena teža, ki se je oprijela rok, nog in miselne gibkosti. Popoln zastoj. Popoln brezup. Dnevi tečejo. Nič se ne premakne na bolje.

To so težave, kjer sicer drugi tudi skušajo pomagati: nekdo nas hoče razvedriti z zgodbicami, drugi bi nas odpeljal na izlet, tretji priporoča in prisega na zdravilna zelišča. Prav vsak iz naše okolice je pripravljen prisluhniti, kaj nas muči, in vsak ima neko predstavo o tem, kaj bi morali poskusiti, da bi si pomagali.

A teža v nas….A brezup v nas… A tema v nas…Ne izgine. Dnevi tečejo, upanje pa postaja mlahavo kot je po nekaj dnevih sveže napihnjen balon ves mehek in zguban v kotu sobe…Preprosto ni napredka, pa tudi moči za to, da bi še kaj poskusili – le česa še nismo, lepo vas prosim – ni več.

V svoji psihoterapevtski praksi se seveda srečujem tudi s takimi pacienti.

»Ni in ni bolje,« rečejo in obupujejo. »Poskusili smo že vse, kar je bilo na voljo.«

Verjamem. Vem. Saj jih vidim. Vidim jim v dušo, njihov brezup se skozi sobo plazi name in me skuša ujeti v lepljivo mrežo, spleteno iz žalosti in črnih misli.

»Poskusimo takole,« rečem. »Utrujeni ste že od tega boja z nečim, kar je trenutno očitno močnejše od vas. Poskusimo takole,« rečem, ko predlagam drugo strategijo. »Poskusimo samo zdržati. Poskusimo zdržati in se prebijati v dnevu od ure do ure. Ne mislite na to, kako bi se temu »temnemu psu brezupa« izmaknili, najdite načine, kako boste njegov pritisk zdržali.«

Voda po kapljicah počasi in vztrajno topi skalo, čas pa s kapljanjem trenutkov topi  težo in bolečino bivanja.

Težave, kamor solidarnost in konkretna pomoč z dejanji ne seže, so težave, ki jih lahko poskusimo premagati tako, da poskusimo zdržati. Vsak bo iznašel svoj način, kako si bo pri tem pomagal. S postavljanjem ciljev za vsako uro posebej. Z nekaj urami spanca več. S tem, da bo dal svojemu duševnemu stanju podobo, mogoče celo ime, si jo ogledoval in se z njo pomenkoval. Pomenkovati se z nekom, ki tako slabo deluje nate?  Če se vam zdi ta misel nepredstavljiva, jo opustite. In poiščite svoj način za soočanje s stanjem depresije, ki vas preplavlja in obvladuje. Ne tekmujte z njo v moči. Tekmujte z njo v vzdržljivosti.

Čas je dobrotljiv.  Vanj imejte zaupanje. Čas zdravi vse rane, duševne še najbolj.

Vse dokler čas teče, to zagotovo velja!