Monthly Archives: March 2017

Ta svet je lahko videti lep

Škripajoči koraki po drobno zdrobljenem pesku, počasni, zamišljeni, v jasnem dnevu zgodnje pomladi, veter vsake toliko zamaje veje cipres in borovcev ob potki, takrat se tudi koža po vratu in rokah naježi, v naslednjem trenutku spet samo jasno nebo, mir, spokoj…

Škripajoči koraki, počasni, zamišljeni, zapuščajo kraj slovesa in spomina, s svojim zvenom pa kot bi izdajali brnenje hodeče duše, en sam ton je, enakomeren ton, vedno isti, kot spremljava, kot metronom, po katerem naj se ravna bitje srca tudi v trenutkih, ko bi rado zbezljalo…

Vse v življenju najde svoj čas

V letih, ki jih imam, doživljam slovesa drugače.

Sedaj že vem, da je zrelo obdobje čas, ko življenje pogosteje jemlje. Začne se z živostjo oči in čvrstostjo kože. Izginja občutek pomembnosti in avtoritete, ki si jo še do včeraj užival pri svojih otrocih. Odhajajo….Potem ugotoviš, da se gostijo tudi odhodi tistih, ki si jih jemal kot samoumevne priče svojega otroštva in mladosti ter obenem tiste, ki bodo na tvojih življenjskih tekmah in preizkušnjah vedno navijali zate.

Zdaj vem, da to ne pomeni, da življenje v resnici jemlje. S tem, ko vzame, nas po življenjskem traku prestavlja v nove vloge. Res je. Te so čedalje manj vročekrvne. A vedno bolj strpno modre. Vse v življenju najde svoj čas…

Slovo od učiteljice psihoterapevtskega poklica

Škripajoči koraki po pesku so me v teh dneh nosili s pokopališča, kjer sem se skupaj z mnogimi poslovila od svoje učiteljice psihoterapevtskega poklica.

Srečanje z njo je bilo zame že od vsega začetka zelo drugačno od vseh mojih dotedanjih izkušenj z različnimi mentorji, učitelji. Nikoli ni iskala znanja in ni spraševala! K njej ni bilo treba hoditi »pripravljen«. Sedeč v svojem vrtiljivem stolu v pozi – napol poduhovljeno filozofski, napol tuzemsko paglavsko namuzljivi – je vedno našla besede, zaradi katerih so oživele moje.

Še do pred trenutkom negibna, je  gmota v moji glavi – zmes občutkov, besed, lepih in grdih doživljanj – postala žuboreč potoček, ki je stekel in se bistril ob njeni spremljavi, opazkah, spodbudi.

V mojem življenju je bila to prva učiteljica, h kateri sem rada in brez treme prišla!

Ob njej je bilo zame veliko stvari novih – zgodile so se mi prvič. Tudi najino slovo po sedmih letih rednih supervizorskih srečevanj je bilo tako. Bilo je prvo, ki ni bilo težko, temveč nekako naravno in samoumevno. Jaz sem se naučila poklica, nanjo je čakalo še toliko novih učencev!

To, da bo vedno na voljo, če bom kadarkoli kasneje v poklicni stiski, sem vedela, in tudi v resnici je bilo tako.

Bil je tak nepreklicen občutek gotovosti in varnosti! Nenavadno – tudi če se ni oglasila po vztrajnem in dolgotrajnem zvonjenju telefona, sem zaupala, da me bo poklicala, ko bo lahko. Nikoli me ni izneverila.

Samo na zadnji klic ni odgovorila.

Izčrpana od bolezni je nekaj dni po klicu, na katerega ni odgovorila  –  odšla za vedno.

Zaradi njih, ki so nas – videli

In vendar – na njenem pogrebu ni nič govorilo o njeni odsotnosti, temveč o njeni prisotnosti.

Ob vencih in žalnih trakovih, nad njimi nekje, je bil njen nasmešek, njena poza na vrtljivem stolu, napol filozofska, napol paglavsko namuzljiva.

»It´s a wonderful world,« je igralo samotno trobilo in nosilo po zraku pokopališča njeno samoumevno sporočilo vsem,  ki smo ostali.

Vse je enkrat prvič.

Moji škripajoči koraki na pesku ob odhodu s pokopališča tokrat niso bili izgubljeni.

Vse, kar mi je dala, nosim s sabo.

Že naslednji dan sem jo slišala skozi svoje besede na terapevtski uri.

Tako polna terapevtska ura je to bila.

Polna za odprtost pretoka čustev.

Polna hvaležnosti, ki je brnela po prostoru, in naju, sedeči na dveh stolih, pacientko in mene, polnila z vero, da sva taki, kot sva – v redu.

Učiteljica, ki je odšla, me je s tem, kar mi je dala, ko je razumela in sprejemala moj doživljajski svet, naučila, zakaj je svet zunaj – kljub vsemu, kar se v njem v resnici dogaja – vedno moč videti tudi  – kot da je lep!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Možgani so družabni organ

S samoto imamo ljudje različne izkušnje.

Razlikujemo se po tem, kako radi jo imamo in koliko samote potrebujemo. So takšni, ki samote ne prenesejo in spet takšni, ki težko zdržijo, če nimajo v dnevu nekaj ur samo zase.

Skozi preživljanje samote se kaže naš značaj, izkristalizirajo se naša veselja, a samota zna privabiti na dan tudi tiste neprijetne plati: strahove, mrakobnost, zagrenjenost, malodušje.

Samota je včasih kot plima, kot bi drezali v mulj lastnih globin, ki na površje naplavi usedline doživljanja, za katerega ne vemo, od kod je, pa se mu vseeno brez velikega čudenja prepustimo…Samota je izdajalska stvar, v naš pogled riše pogled prvih oči, ki so zrle v nas,  v izraz na obrazu, v kotičke okrog ust nariše odtis naših zgodnjih negovalcev, tok misli pa  – kot bi hotel po neki davno utečeni strugi, pri nekaterih je to spokojno zadovoljstvo, pri drugih nejevolja, ki se prebija skozi brzice jeze…

Odziv možganov na “drugo glavo”

O tem, kako delujejo človeški možgani, priča množica najbolj sofisticiranih raziskav – tisto, kar mene navdušuje in navdihuje, je njihovo odkritje, kako se možgani odzivajo na druge možgane, na »drugo glavo,« na to, kolikšno moč ima tuj čustven vpliv.

Mogoče se s tem tudi malo tolažim v času, ko so v polnem razmahu načini komunikacije, kjer z nekaj kliki navidezno potešiš svoj občutek povezanosti, celo občudovanosti in priljubljenosti, in se včasih ustrašim, da se bodo možgani naučili živeti z »manj«. Včasih se ustrašim, da bodo nasedli nekaj tipkam na tipkovnici, ki naj bi pregnale občutke osamljenosti in budile občutke povezanosti. Ustrašim se vsakokrat, ko opazim in tudi sebe zalotim, kako  – predvsem na začetku nekega snidenja – ljudje začnemo premikati zaslone na svojih gadgetih in iskati – ne vem, točno kaj  – a predvidevam, da neko tolažbo ob prvotnih občutkih zadrege, nek občutek, da nismo čisto sami v neki novi interakciji ali zagotovilo, da ne bomo ostali sami, ko bo druženja konec….kaj pa vem.

Rada in vztrajno prebiram knjige, ki polne najnovejših odkritij s področja nevroznanosti poročajo o pomembnosti medčloveških odnosov »v živo« na delovanje možgan. Možgani da so dokazano »družabni organ,« ki so v odnosu, kjer doživijo čustveno sprejemanje in razumevanje, najbolj plastični – sposobni spreminjanja in učenja novih načinov delovanja.

A za psihoterapijo kot poklic se nisem odločila zato, ker bi me prepričale knjige o nevroznanosti.

Zanjo sem se odločila na svoji poti iskanja odgovorov o lastni duši.

Ki kot da se ni mogla čisto razmahniti. Kdo – če ne psihologija in psihoterapija – bi mi lahko pomagal razvozlati to uganko?

Razumljeni in potolaženi ob dihanju skupaj

Brala in poslušala sem o razmišljanjih, vprašanjih, raziskavah in izsledkih…Velikokrat sem se počutila izgubljeno in ne čisto na pravi poti. Nanjo ni nič kaj dobro kazalo – vsepovsod same raziskave in izsledki, vse se je zdelo bolj kot miselna telovadba, tudi s prvimi izkušnjami z lastno psihoterapijo ni bilo dosti bolje.

Dokler nisem naletela na psihoterapevtko, od katere sem odšla olajšana. Od olajšanja mi je šlo na jok! Občutek mi je povrnil zaupanje v svojo odločitev, tudi nov zagon za vztrajanje.

Zdaj vem, da je bil to trenutek, ko se zgodi tisto, čemur sama rečem »možgani na možgane«.

Še bolj točno bi bilo reči: delovanje desne možganske polovice na desno možgansko polovico.

Saj veste – tam je tisti edinstveni, tam je naš, od vsakega drugačen, pisan izključno na podlagi naših izkušenj, naš čustveni svet.

Ko je ta potolažen in razumljen, se nam začnejo dogajati lepe in spodbudne reči.

Moja lastna izkušnja – tako s samo sabo kot pacienti, ki so prihajali na terapijo, je, da se ta izkušnja lahko zgodi, če dihamo skupaj in je v sobi skupni utrip.

»Noben človek ni otok,« je nekoč davno napisal John Donne, in zveni kot molitev, mogoče zaveza.

Včasih ga – nekateri bolj, nekateri manj – sicer potrebujemo, obisk svojega otoka, svoje samote, a za to, da bi se nam razodelo življenje, v katerega bi se nam zdelo vredno živo pokukati, v katerem bi obup doživel tolažbo in se veselje imelo česa veseliti, potrebujemo drugega – ob sebi.

Ne, nismo otok, in – se tolažim, ali v resnici verjamem v jutrišnjega človeka? – ne moremo preživeti niti kot otok, v katerega pljuskajo internetne povezave družabnih omrežij, medtem ko ob nas, v resnici, čisto blizu, pri nas v prostoru,  ne bije niti eno drugo srce!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bolje – bo!

Težave v življenju se kažejo različno.

Pomanjkanje, vojne, bolezni, nesreče….Vsi se jih bojimo. Vsi razumemo, kako težko je, če se kaj od tega pripeti človeku. To so težave, kjer se vedno kaže človeška solidarnost – ljudje sočutno priskočimo na pomoč – v obliki denarja, tudi z lastnim delom, z zbiranjem sredstev, ki bi jih prizadeti najbolj potrebovali.

A danes želim spregovoriti o stanju, ki se dogaja v človeku, nič kaj nujno povezano z dogodki, ki so se pripetili. Zaradi nečesa – se zgodi –  postaja vse težko, jutranje vstajanje nepredstavljivo, vsak opravek v dnevu – napor, nič nima pravega smisla. Stanje, kot bi sonce zagrnila tema, ustaljeni življenjski ritem pa zavira svinčena teža, ki se je oprijela rok, nog in miselne gibkosti. Popoln zastoj. Popoln brezup. Dnevi tečejo. Nič se ne premakne na bolje.

To so težave, kjer sicer drugi tudi skušajo pomagati: nekdo nas hoče razvedriti z zgodbicami, drugi bi nas odpeljal na izlet, tretji priporoča in prisega na zdravilna zelišča. Prav vsak iz naše okolice je pripravljen prisluhniti, kaj nas muči, in vsak ima neko predstavo o tem, kaj bi morali poskusiti, da bi si pomagali.

A teža v nas….A brezup v nas… A tema v nas…Ne izgine. Dnevi tečejo, upanje pa postaja mlahavo kot je po nekaj dnevih sveže napihnjen balon ves mehek in zguban v kotu sobe…Preprosto ni napredka, pa tudi moči za to, da bi še kaj poskusili – le česa še nismo, lepo vas prosim – ni več.

V svoji psihoterapevtski praksi se seveda srečujem tudi s takimi pacienti.

»Ni in ni bolje,« rečejo in obupujejo. »Poskusili smo že vse, kar je bilo na voljo.«

Verjamem. Vem. Saj jih vidim. Vidim jim v dušo, njihov brezup se skozi sobo plazi name in me skuša ujeti v lepljivo mrežo, spleteno iz žalosti in črnih misli.

»Poskusimo takole,« rečem. »Utrujeni ste že od tega boja z nečim, kar je trenutno očitno močnejše od vas. Poskusimo takole,« rečem, ko predlagam drugo strategijo. »Poskusimo samo zdržati. Poskusimo zdržati in se prebijati v dnevu od ure do ure. Ne mislite na to, kako bi se temu »temnemu psu brezupa« izmaknili, najdite načine, kako boste njegov pritisk zdržali.«

Voda po kapljicah počasi in vztrajno topi skalo, čas pa s kapljanjem trenutkov topi  težo in bolečino bivanja.

Težave, kamor solidarnost in konkretna pomoč z dejanji ne seže, so težave, ki jih lahko poskusimo premagati tako, da poskusimo zdržati. Vsak bo iznašel svoj način, kako si bo pri tem pomagal. S postavljanjem ciljev za vsako uro posebej. Z nekaj urami spanca več. S tem, da bo dal svojemu duševnemu stanju podobo, mogoče celo ime, si jo ogledoval in se z njo pomenkoval. Pomenkovati se z nekom, ki tako slabo deluje nate?  Če se vam zdi ta misel nepredstavljiva, jo opustite. In poiščite svoj način za soočanje s stanjem depresije, ki vas preplavlja in obvladuje. Ne tekmujte z njo v moči. Tekmujte z njo v vzdržljivosti.

Čas je dobrotljiv.  Vanj imejte zaupanje. Čas zdravi vse rane, duševne še najbolj.

Vse dokler čas teče, to zagotovo velja!