Mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša
Published January 30, 2017 | Še je januar in še vztraja sneg.
Po stranskih uličicah in potkah je tanka glazura ledu pokrila gručaste ostanke snežnih zaplat, zaradi nje ne smeš hoditi zamišljeno, če se hočeš obdržati čvrsto na nogah.
V delčke neodkrite kože – v lica, nos in ušesa – diha mrzel zrak in včasih se zaradi hladnega obroča, ki malo pritiska v sivem dnevu na predele okrog srca, počutiš kot bi dihal vate škodoželjen škrat iz Andersenove pravljice, tisti, ki ne zna videti v ljudeh okrog sebe nič lepega in dobrohotnega.
Še je januar in še vztraja sneg s sivino dni.
Zima.
Čas, ko polja počivajo in gozd ždi v tišini. Tudi morje prinaša in odnaša le redke delovne barke, vasi se že zgodaj popoldne ovijejo v temo, v mestih se ljudje zatekajo pod neonske luči trgovin, kavarnic, trgovskih centrov…
Letni čas, ki si jemlje čas za odklop, za tiho regeneracijo, je vedno znova preizkušnja za posameznika in odkrivanje polnosti lastnih kamric duše – kaj v njih hranimo in kako bogati smo.
Neštetokrat se zalotim, kako neprisotno sedim pred mežikajočim ekranom ali črkami, ki plešejo na belem papirju. Neštetokrat se zalotim, kako hočem iz tišine – mirne, debele tišine – kako hočem iztisniti zvok – medtem ko prisluškujem zvoku iz bele ploščice na bližnji polici, a mobilnik spokojno negibno in neslišno leži na polici.
Slike, ki migotajo, in zvok, ki ga ni, povečujejo občutek tesnobe.
Če bi bila dojenček v otroški posteljici, bi čakala na mamo, na svet, ki bo zagotovo prišel, na svet, ki – četudi ga sedaj ni – ni pozabil name! Če bi bila dojenček, bi v takem primeru z zaupanjem čakala na mamo in se veselila trenutkov, ko se me bo spet dotaknila, se mi smejala, me vsa vedra in bodra držala v naročju.
Iz tistih stanj, verjetno, ko smo bili dojenček in smo čakali na mamo, smo gradili svetlobo in temo naše duše. Polnili smo jo z domišljijskim svetom, ki smo ga kasneje – glede na svoje posebnosti in osebnosti – zamenjali za glasbo, črke, podobe, za sprehod v naravi, za vse tisto, kar nas mirno in tiho središči, da nas ne more pogoltniti noben strah – tudi strah pred mirovanjem otrplega letnega časa ne.
Nismo enaki in nekateri morajo tvegati globok spust, da najdejo blagozvočnost in polnost duše v sebi.
Ko se to zgodi, lahko vsi ekrani ugasnejo in lahko tišina ne-zvonjenja telefona kriči v nebo.
Lahko je še vedno januar in zima lahko še kar traja.
Ker smo v sebi našli nekaj toplega, nekaj ljubeznivega, nekaj prijaznega, kot bi nas grelo mehko ogrinjalo, pod katerim veselo brbota duša, ki ji depresija ne more do živega!
Posted in Iz ropotarnice za dušo | 
čuić bratina ksenija, depresija pomoč, depresija psihoterapija, duša, duša psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološka pomoč ljubljana, psihološko svetovanje, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočKako ubrati pot iz depresije – ena od možnosti
Published January 23, 2017 | Depresija je tisto stanje, ki zjutraj ne more vstati, tisto stanje, ki ob nočnem prebujanju mori vsa miselna preigravanja – vse, kar obstaja, ni dovolj dobro, cvreš se v peklu nekakšnega sramu in krivde in strahu – tisto stanje, ki ti podnevi hitro skloni glavo – vsaka najmanjša sapica nestrinjanja, kritike, neustreznega odgovora, zavrnjene prošnje, vsak domnevno nenaklonjen pogled – človeka v depresivnem stanju podre z lahkoto kot bi spodsekal od nevihte načeto – še do nedavnega trdno in visokoraslo drevo.
Depresija je tisto temno razpoloženje, ki se naseli v človeka in se vleče kot pusti zimski sivi dan, brez luči je in brez koščka jasnega neba, dejanja so barvana z brezupom, na prsi se uleže teža, od nekje se – kot trpka sladkorna pena, katere nitke se lepijo na prste in se jih ne moreš znebiti – prikrade pogrešanje – pogrešanje nedoločenih krajev, časa, ljudi in glava v ihtavem strahu išče nekaj pomirjujočega, nekaj, kar bi ometlo to težko puščobo občutij kot bi ometel lepljive saje v dimniku. Depresija….
Je preprosto – gromozansko stanje nemoči, ki včasih popade ljudi, je stanje – kot bolezen, za katero iščemo zdravilo, za katero iščemo obliko pomoči.
Občutek, da nečesa ne moreš
Vse dokler nisem zadeve pobliže pogledala, vse dokler nisem trčila na depresijo zopet in zopet in spet, sem jo vestno diagnostično zabeležila in se je lotila samo po predpisih psihoterapevtske stroke.
Pisana družba ljudi jo gosti.
Pacienti, ki gredo v šestdeseta, pacientke, ki so zaradi svoje pohlevnosti spregledane – doma ali na delovnem mestu, (enkrat tu, enkrat tam), pacienti in pacientke, ki so v precepu, ker jih njihova energija žene naprej, realnost pa jih cuka nazaj. Razdvojenost med željo – ravnati kot čutim – in omejitvami realnosti: odgovornost, varnost stalne zaposlitve, strah pred neugodnimi izidi tveganja….Razdvojenost med željo – biti močan, ostati v igri – in omejitvami realnosti: bolezen ali preprosto pešanje moči, staranje in potiskanje na stranski tir…
Občutek, da nečesa ne moreš, da »nisi več glavni«. Občutek, da ne smeš izpreči. Občutek, da ne smeš iztiriti. Občutek, da se ne moreš posloviti – in obenem – tako ne moreš več nadaljevati.
Iz kobacanja iz zavozlanega klobčiča občutkov nemoči se lahko rodi depresija.
Varna rešitev.
Za vse tisto, kar bi v resnici morali napasti.
Beg pred spopadom? Spopadom s kom?
Zaradi naše depresije se lahko mirno pasejo po deželi vulgarna načela neoliberalizma, zaradi naše depresije je lahko še naprej v razmahu gradnja »varovanih stanovanj« za starostnike v getu, zaradi naše depresije si lahko nekdo privošči zvrhano mero brezobzirnosti in nesramne zahtevnosti, zaradi naše depresije se lahko v nas plazi bolezen, medtem ko v službi poskušamo, ampak res poskušamo na vse kriplje preprečiti, da bi nas dokončno zasule vse obremenitve, nesmiselne obveznosti, neločene od nalog, zaradi katerih smo v resnici na tem delovnem mestu.
Blagor jim. Zaradi naše depresije lahko brezobzirna načela, ki žalijo dostojanstvo človeškega življenja, mirno lomastijo po deželi in jim ni mar za opustošenje, ki ga puščajo za sabo.
Blagor nam!
Zdaj vemo, kako ubrati pot iz depresije.
Prepoznati moramo svoj »ne morem« in naučiti se moramo reči stvarem, ki nam škodijo, »ne«!
Prepoznati moramo svoj “lahko” in imeti drznost, da ga uveljavimo.
Ko depresiji, tej kletki pridno negovanih zavrtosti, odpremo vratca, nekaj v nas zaprhuta s krili in v žilo na vratu trepetajo krila svobode…
Največja ovira na tej poti pa smo mi sami: naše navade, koristi, ki jih imamo od depresije, naša nediscipliniranost, ki ves čas skuša našo odločenost pri vztrajanju. Največja ovira na tej poti je otrok v nas, ki mu nekdo ni znal pomagati pri reguliranju njegovih zelo različnih čustvenih stanj in vzgibov.
Tudi psihoterapevt lahko ob njem obstane nemočen – če se tisto mlado, nezanesljivo in tako ljubko, da je vedno lahko koga pretentalo – ne odloči, da bo v terapiji vztrajalo in sodelovalo!
Posted in Iz ropotarnice za dušo, Psihoterapija | delovanje psihoterapije, depresija našega časa, depresija pomoč, depresija psihoterapija, Ego-center, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, pomoč pri depresiji, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološka pomoč, psihološko svetovanja, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija depresija, psihoterapija ljubljana, stik s čustvi, tesnoba pomočPsihoterapija na Slovenskem – kje je problem?
Published January 18, 2017 | Vsake toliko v našem medijskem prostoru zaokroži vest o neurejenosti psihoterapevtske dejavnosti na Slovenskem.
Ko se že razveselim, da bo sedaj končno razjasnjeno, kje je temeljna zagata, ob vsakem prispevku vidim, da so se novinarji zataknili z vprašanji in strokovnjaki z odgovori. Vse se zdi še bolj komplicirano kot je v resnici, veliko je govora o šarlatanstvu in samooklicanih psihoterapevtih, na tehtnico se postavlja obravnava težav s pomočjo zdravil nasproti psihoterapiji….
Omenja se tiste, ki so pravi psihoterapevti in tiste, ki so si to, da so psihoterapevti, izmislili.
Za kaj v resnici gre?
1. Psihoterapija kot samostojen poklic – poklic, za katerega bi v zdravstvu ali izven njega, obstajala možnost razpisa za samostojno delovno mesto, v Sloveniji ŠE NE obstaja
2. Psihoterapija pa se v Sloveniji seveda izvaja – v okviru zdravstva jo kot eno od svojih možnih storitev ponudijo pretežno psihiatri in klinični psihologi, izven zdravstva pa smo precej heterogena skupina strokovnjakov, ki psihoterapijo opravljamo v okviru zavodov, inštitutov, s.p. –jev, ki smo jih ustanovili zato, ker edino tako lahko opravljamo psihoterapijo kot samostojno dejavnost
3. Ponavadi boste v prvem delu našega strokovnega naziva naleteli na različno – po smeri – a največkrat visokošolsko univerzitetno -izobrazbo (univ. dipl. psiholog, univ. dipl. socialni delavec, univ. dipl. pedagog….), v drugem delu pa na opredelitev »psihoterapevt«
4. Ta del naziva – »psihoterapevt« – je pomemben, ker si ga ne more pripisati nekdo, ki ni zaključil specialističnega psihoterapevtskega izobraževanja , opravil predpisano število ur terapevtskega dela ob vodstvu supervizorja, se podvrgel osebni izkušnji pri t.i. učnem terapevtu. Če boste pozorni, boste opazili, da tudi psihiatri in klinični psihologi nimajo vsi dodatnega naziva “psihoterapevt” – kar pomeni, da so v okviru svoje specializacije opravili psihoterapevtsko izobraževanje, nimajo pa (še) izpolnjenih drugih dveh pogojev za to, da bi si ta naziv pripisali!
5. Glede na številne druge delovne obveznosti psihiatrov in kliničnih psihologov pa je tudi pri tistih, ki so za izvajanje psihoterapije zainteresirani in usposobljeni, težje priti na vrsto – zato se govori o dolgih čakalnih dobah. A če pridete na vrsto tu, ste lahko deležni psihoterapevtske obravnave »na zdravstveno kartico,« obravnava torej sodi med storitve, ki vam jih bo krila vaša zdravstvena zavarovalnica
.
6. Psihoterapevtske obravnave pri psihoterapevtih, ki opravljamo psihoterapijo v okviru
svojih podjetij, so plačljive. Čakalna doba pa je krajša ali je sploh ni.
Če ste torej uporabnik, ki iščete psihoterapevta, in ste v zadregi, ker ne veste, ali boste naleteli na za to usposobljenega strokovnjaka ali na nekoga, ki je »samooklican,« iščite pri navedenih kvalifikacijah posameznikov naziv »psihoterapevt«. Včasih je ta psihoterapevtski naziv zgolj »psihoterapevt,« včasih je še bolj ozko določen: npr. vedenjsko-kognitivni terapevt, partnerski in družinski terapevt…. Ob nazivu, ki ga navajamo, ponavadi psihoterapevti navedemo še, v kakšne vrste psihoterapevtskega izobraževanja smo bili vključeni in kateremu psihoterapevtskemu združenju pripadamo.
Na podlagi tega lahko kot osveščen uporabnik vedno preverite svoj izbor tistih, ki jih boste poklicali ali jim pisali in se pozanimali za možnost psihoterapevtske obravnave ter ob tem bili deležni že prvega stika s potencialnim terapevtom ter občutka ob njem.
Če boste tako pristopili k izboru psihoterapevta, se boste hitreje in laže ob njem počutili varno, kar je gotovo predpogoj, da kakršnakoli obravnava steče in da se ji pišejo dobri izidi!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, delovanje psihoterapije, depresija pomoč, Ego-center, izbira psihoterapevta, kako do psihoterapije, kako izbrati psihoterapevta, kako vem da sem izbral kvalificiranega psihoterapevta, kam na psihoterapijo, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, osveščen uporabnik psihoterapije, pomoč psihologa, pomoč v stiski, psiholog, psiholog ljubljana, psihologinja, psihologinja ljubljana, psihološko svetovanje ljubljana, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč, uporabnik psihoterapije