Ksenija Čuić Bratina

Odločili ste se za psihoterapijo.

Šli skozi uvodne pogovore.

Ostali.

Tako kot v vseh drugih lastnostih smo tudi tu ljudje zelo različni. Eni so že tako navajeni brskati po sebi, povezovati, opazovati, da jim psihoterapija pomeni zagotovljeno tedensko uro, kjer se lahko izključno posvetijo samoanalizi in pri tem včasih uporabijo terapevta za pomočnika.

Pri drugih spet ni tako. Ne glede na to, da so se odločili za psihoterapijo in nanjo vestno prihajajo, jih še kar bega vprašanje – za kaj sploh tukaj gre, kaj naj počnem, da se bo “tisto nekaj” zgodilo, spremenilo, zakaj psihoterapevt nič določenega ne reče, zakaj me ne usmeri…

Dobro se spomnim stavka pacienta, ki ga je izrekel po nekajmesečnem uvodnem prihajanju in se je odločal, ali bi sploh še vztrajal ali prenehal s prihajanjem na terapijo:

“Sem pa že pričakoval, da bo več dialoga.”

In ko se je odločil, da bo s terapijo vseeno nadaljeval, je odkritosrčno rekel:

“Prav nič vesel ne bom šel danes od tukaj, ker sem se odloči, da bom nadaljeval .”

Najina srečanja so trajala  nadaljnjih šest let.

“Sedaj vem, za kaj gre,” je samozavestno rekla gospa, s katero sva skupaj tedensko sedeli že kakšno leto, spremljala sem zgodbo njenega življenja, solze, strahove, obup, upanje, zmote, smeh. “Sedaj vem, za kaj gre,” se je nekega dne udobno namestila v stolu in se nasmehnila.

Čez leto sva najina srečanja zredčili in se postopoma poslovili.

“Stavek, ki ste ga zadnjič izrekli – vzpostaviti besedni most  z drugo osebo – zame je pomenil prelomnico v terapiji,” reče mlajši pacient, ki si po vsaki terapiji zapiše pomembne ideje in misli, ki so se na srečanju  porodile , v svoj prenosnik.

Spominjam se in navajam takšne, ki so vztrajali.

Ki so s pomočjo terapije sami iskali svojo pot in način, ki se jim v življenju najbolj prilega.

Vsakega posebej od njih se spomnim in spomnim se svojega navijanja v sebi, da bi nama uspelo.

Z vsakim uspešnim prizadevanjem je bilo mene več – videla in slišala sem obup in počasno tipanje iz različnih odtenkov teme, z vsakim  korakom naprej je raslo tudi moje profesionalno veselje.

In, ja, odgovor na vprašanje iz naslova se glasi: “ko se nehaš spraševati, koliko časa še” – to je trenutek, ko se “je zgodilo.”

Takrat si lahko terapevt malo oddahne.

Pacient pa si začne smelo postavljati lastne terapevtske izzive!