Psihoterapije brez dobrega odnosa med pacientom in terapevtom ni
Published June 23, 2015 | (1) Začetno testiranje odnosa med pacientom in terapevtom
O psihoterapiji kroži veliko predstav, ki jo delajo simpatično in privlačno.
Kar nekaj filmov in celo nanizanka z istoimenskim naslovom kot današnje pisanje prikazuje psihoterapijo kot zanimivo interakcijo med pacientom in terapevtom: pacient v filmu si daje duška, pritožuje se nad partnerskim odnosom in/ali delom in/ali življenjem nasploh, terapevt v filmu pa mirno sedi, pogumno prenaša pacientov obup, jezo, žalost, posluša in vmes pripomni kaj v zvezi s pacientovimi vzorci, ki jih le-ta vnaša tudi v aktualno problematično situacijo.
Ponavadi si v opisanih scenah dajo duška scenaristi, ki se pri teh prizorih radi izkažejo kot duhoviti, pametni, zabavni, to, da včasih izdajo svoj nevrotični vzorec funkcioniranja, gledalci velikodušno spregledamo – predvsem če je prikazano nekaj, kar nam je sumljivo domače in je prikaz na platnu presenetljivo katarzičen, ker naši lastni šibkosti odvzema sram in jo spreminja v sprejemljivo človeško napakico, ki se jo da priznati in se ji celo nasmehniti.
Psihoterapija v resničnem življenju je – kot celotna resničnost v primerjavi s fikcijo nasploh – malo drugačna.
Vanjo vstopajo pacienti z zelo različnimi predstavami, nekateri celo s takimi, filmskimi.
Med njimi so taki, ki so nevešči govorjenja o sebi, pa taki, ki so zabavno gostobesedni, vanjo vstopajo ljudje s svojimi pretresljivimi zgodbami ali preprosto z življenjem, za katerega čutijo, da jim reže peruti njihovih pričakovanj.
Vsi po vrsti sicer povedo, da se zavedajo, da rezultata ne morejo pričakovati takoj, a kaj, ko je zavedanje eno, čutenje pa drugo.
Skozi njihovo začetno prihajanje se hitro pokaže, kako močna je bila motivacija za prihajanje na terapijo v resnici, kakšne so njihove izkušnje z vztrajnostjo in s premagovanjem prvih težav pri novih začetkih.
A pri vsem ne gre pozabiti poglavitnega: pri vstopanju v terapijo, na začetnih srečanjih, se dogaja tista najpomembnejša neotipljiva stvar – testiranje možne vzpostavitve odnosa med dvema. Med pacientom in terapevtom.
Psihoterapija je namreč terapija, ki temelji sicer na teoretični doktrini, a njeno delovanje predpostavlja vzpostavitev odnosa, relacije.
Zato bodite pozorni na svoje občutke ob terapevtu, h kateremu ste začeli hoditi
Začetno nelagodje zagotovo še ne pomeni, da terapevt ni pravi za vas – imeti morate v mislih, da smo terapevti različni v svoji zmožnosti in hitrosti uglaševanja na pacienta, ki ga še ne poznamo, zavedati se morate, da tudi vi v terapijo vstopate še “odeti v socialne plašče,” ki jih boste šele polagoma ob terapevtu opustili in si boste preprosto dovolili biti – vi.
Začetno razočaranje ob srečanju torej zagotovo še ni razlog za odstop od terapije.
A če slabi občutki še kar trajajo – če imate kar naprej občutek, da se ob terapevtu ne počutite dobro – se o tem z njim pogovorite.
Lahko se zgodi, da med vama preprosto ne more priti do “srečanja” – tistega nujnega, kar se mora zgoditi, da bi se terapevtski proces sploh lahko začel.
Zgodbe s psihoterapij so različne.
Včasih že odkrito načenjanje teme o občutku ob drugem – lahko razbremeni uvajalne zadrege in se psihoterapija prevesi in nadaljuje v “delovno fazo”.
Včasih tak pogovor odpira uvid v motivacijo za terapijo, ki enostavno ni dovolj velika, da bi se splačalo s terapijo nadaljevati.
Včasih si terapevt in pacient priznata, da “enostavno ni kemije” in se poslovita.
Pacient z izkušnjo, da se lahko poslovi brez občutka krivde in poraza.
Terapevt z izkušnjo, da (sedaj pa res, čisto zares, čeprav to že ve) njegova želja pomagati ni vsemogočna in je v tej izkušnji ranljivo človeški.
In – kot po neki nenavadni spirali – takšno slovo oba, terapevta in pacienta, opremlja z novo subtilnostjo pri vzpostavljanju novih odnosov – pacienta (tudi) z morebitnim drugim terapevtom, terapevta (tudi) z naslednjim novim pacientom, ki bo potrkal na vrata.
Kako izbrati psihoterapevta?
Published June 16, 2015 | Če ste v stiski in težavah, ki jih doživljate, pomislili tudi na obisk psihoterapevta, obenem pa ne veste, kako bi izbirali, je tu nekaj smernic, opornih točk, ki bi vam lahko bile v pomoč pri izbiri.
1. Kakšna terapevtska usmeritev?
Obstaja veliko različnih terapevtskih šol, ki se med seboj razlikujejo v pristopu: nekatere delajo s posameznikom, nekatere s partnerjema ali s celo družino, ene se osredotočajo na neposredno reševanje jasno opredeljenega problema, druge raziskujejo doživljanje, ene imajo predpisano število seans, druge so v tem odprte in se prilagajajo posameznikovemu ritmu, motivu in zmožnosti dela “na sebi”. Vsaka od njih je bila razvita z mislijo, da bi bila čimbolj prilagojena določenemu načinu reševanja težave – saj se ljudje splošno razlikujemo v tem, kakšne strategije in taktike ubiramo pri reševanju problemov.
Glede na navedeno boste v Sloveniji npr. iskali vedenjsko-kognitivno terapijo, če bi radi v 10 seansah rešili svoj problem “strahu pred nastopanjem,” ali individualno analitično usmerjeno terapijo, ki bo trajala dlje (najmanj eno leto, če gre za razrešitev konflikta, ponavadi pa več let), če bi želeli raziskati, kaj natanko vas ovira pri svobodnem in sproščenem bivanju, kamor sodi tudi “vrh ledene gore,” ki ste ga poimenovali “strah pred nastopanjem.”
Če imate težave v partnerskem odnosu, in sta oba za to, da poiščeta pomoč, potem boste iskali partnersko oz. družinsko terapijo (ker je tudi tu več različnih šol, iz katerih te šole izhajajo, jih boste enkrat našli pod nazivom – partnerska in družinska terapija, drugič pod sistemska partnerska in družinska terapija) itd.
2. Kako naj vem, da je terapevt, za katerega se odločam, res kvalificiran terapevt?
Ko se odločate za terapijo, preberite najprej opis načina dela posamezne terapevtske šole in se glede na to odločajte, katera bi vam ustrezala. Potem pa se pozanimajte o članih posamezne terapevtske usmeritve. Terapevti – člani so namreč za to, da so to lahko postali, morali izpolniti vrsto predpogojev, ki jih določa stroka posameznega združenja. Član Združenja psihoterapevtov Slovenije mora npr. najprej zaključiti enoletno podiplomsko izobraževanje, opraviti določeno število terapij pod določenim številom ur supervizije, podvreči se mora procesu lastne analize, se udeleževati strokovnih srečanj… Običajno boste ob navedenih terapevtih – članih, naleteli še na rubriko “specializanti,” ki pomeni, da tisti, ki so navedeni v tej rubriki, še nimajo izpolnjenih pogojev za članstvo, da pa so vključeni v proces za pridobivanje naziva.
Izbira specializanta za terapevta ni nujno slabša – saj vsi vemo, kako smo v procesu izobraževanja še posebej prizadevni, specializant tudi redno dela pod budnim očesom supervizorja, običajno pa je terapevtska ura pri njem cenejša.
3. Moja pripravljenost na delo v terapiji in zanimanje za to, kar se mi dogaja
Če se še odločate za psihoterapijo, in ne veste, ali ste VI pravi zanjo, imejte v mislih, da psihoterapija pacienta – ne glede na to, v kakšni krizi je in kako se trenutno počuti – sprejema in dojema kot odraslega partnerja, ki se bo zanimal zase in za svoje doživljanje in bo v terapiji pripravljen prevzemati odgovornost za svoje delovanje.
Vedno znova je namreč dobro imeti v mislih to, da je človek v času, ko se odloči za psihoterapijo, zelo ranljiv in občutljiv, s tem pa tudi dovzetnejši za percepcijo terapevtovih pripomb kot sugestij oz. napotkov za delovanje.
V času, ko je govora o naši odgovornosti na vseh področjih delovanja, se torej izkaže, da z odločitvijo za terapijo in izbiro terapevta ni nič drugače.
To je dobro – saj takšen premislek že verjetneje obeta dobre rezultate, ki si jih želimo in se jih veselimo skupaj – terapevti in pacienti!
Posted in Aktualno, Psihoterapija | 
bodite pozorni pri izbiri psihoterapevta, depresija pomoč, Ego-center, izbira psihoterapevta, kako izbrati psihoterapevta, kdo je kvalificiran psihoterapevt, ksenija bratina, ksenija čuić bratina, psihoterapevt, psihoterapevt ljubljana, psihoterapevtka ljubljana, psihoterapija, psihoterapija ljubljana, tesnoba pomoč