Ljubezen ali “amour”: ni kam uiti!
Published November 16, 2012 | razmišljanje ob filmu »Amour«(2012) režiserja M. Hanekeja
Prvi vdih in izdih in potem prediren mlečni krik – tako se začne novo življenje. Takšno mlado, nebogljeno in odvisno se skozi svoj potek krepi, postane izkušeno in obrušeno, manj občutljivo in samostojno. Skozi čustvovanje, nešteto čustvovanj, se odpira k drugim življenjem in se povezuje z njimi. Skozi čustvovanje si sčasoma najde svoj par, za katerega se odloči, da bo z njim v dobrem in slabem – vse dokler ju smrt ne loči. In za vrati domovanja para se odvija odnos, razmerje, ljubezen, vedno (p)osebna, njima lastna.
Film Ljubezen (Amour)
Ali je naključje, da v meščansko pariško domovanje ostarelega para, dveh upokojenih glasbenikov, ki se po koncertu vračata domov, vlomijo? Kaj pravzaprav resnično vdira in napada njun ustaljeni svet sobivanja, ki ga sestavljajo običajni obredi prebivanja skozi dan? V ukvarjanje s krožniki, kozarci in prehranjevanjem, v oblačenja, slačenja, v neštete – že rahlo okorne – korake, ki jih je treba opraviti ob prehodu iz prostora v prostor, v zalogo še ne povedanih zgodb iz tistega dela življenja, ki še ni bilo njuno skupno, vdre bolezen.
Tako potuhnjena je. Ne udari naenkrat z vso silovitostjo, najprej samo oplazi in pušča upanje, potem pa počasi pokaže svoj pravi uničevalni obraz. Zavedanje o življenju, ki gre h koncu, proti zadnjemu izdihu, zahteva od prebivalcev tega planeta veliko več korajže kot rojstvo. Dobro, saj vemo, da nismo večni, ampak zakaj na dolgo razmišljati o tem?
Ko gledalec gleda vase
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti odmaknjene distance. Ko se ob nastopu ženine bolezni vrata stanovanja zaprejo, je noter tudi gledalec. In potem se soočaš: nega bolnika ni samo božanje po roki. Ni samo dobrohotno govorno opogumljanje. Bivanje postane sestavljeno iz zelo konkretnih opravil: pomoč na stranišču, pomoč pri hranjenju, pomoč pri hoji, plenice, gledanje telesa, ki se je – nekdaj sočno – ljubilo s tabo, kako je sedaj nekakšna napol prazna vreča nagubane kože, iz katere včasih prihajajo neartikulirani kriki in samo občasno kakšen prepoznaven zvok, ki daje vedeti, da je vendar še, tam nekje, tista oseba, za katero si bil takrat davno prepričan: »ja, dokler naju smrt ne loči«.
Film Ljubezen gledalcu niti za trenutek ne pusti romantičnih iluzij. Tisto, kar gledaš, je naenkrat lastna notranjost, ki ni sestavljena samo iz mehkih sentimentov. V spremljevalcu bolezni in v bolniku se odpre toliko čustvenih registrov: obup, jeza, strah, naveličanost, gnus, sama izčrpujoča čustvena stanja, ki jih ne moreš zdržati v nedogled. Če se ne distanciraš, umakneš, ogradiš, te lahko uničijo. Ampak – kaj pa distanca pomeni? Kaj se zgodi s tvojo predstavo o tvoji lastni človečnosti, s predstavo o tem, kaj in kdo v resnici si, če ne moreš več deliti »v dobrem in slabem«?
Ni kam uiti
Film Ljubezen je zahteven do gledalca. V njem je glasbe samo toliko, kolikor je je v naših običajnih življenjih izven kinodvorane, v naših stanovanjih in bivanjih. Filmski element, ki dogajanje ublaži, omehča ali dramatično stopnjuje, tu manjka. Ja – ni kam uiti! In prav nič lahko ni gledati nelepih strani naših notranjih svetov.
Življenje, ki se začne v zanosu grlenega krika prvega samostojnega vdiha, ki obeta rast in moč, se v naraščajoči nemoči končuje proti zadnjemu izdihu.
Ne glede na to, da je to realnost, je neizogibnost konca boleče zavedanje.
Film Ljubezen neprizanesljivo pripoveduje o tem. In zahteva od gledalca, da se opredeli do filmskega konca. Kaj je tisto, kar se na koncu zgodi?
Konec trpljenja ali upanja? Zmaga svobodne človeške presoje, mogoče dejanje milosti ali nasilni poseg v naravni potek stvari?
Karkoli si boste odgovorili – z interpretacijo filma je podobno kot z doživetji na potovanju v druge kraje in svetove. Vedno potujemo k sebi in pripovedujemo o nas samih.
Saj!
