Ksenija Čuić Bratina

Velika in mala zgodba

Pred nedavnim je pri nas izšla knjiga izraelskega pisatelja Amosa Oza »Zgodba o ljubezni in temnini,« ki je bila takoj ob izidu deležna velike publicitete, še tolikanj bolj, ker je Slovenijo ob izidu obiskal tudi avtor sam. Zanimivo, malo namuzljivo, tako se mi je zdelo, in z neusahljivim potrpljenjem je našemu bralskemu občinstvu pripovedoval o temeljih, na katerih sloni zgodba: o tragiki pripadnikov svojega, judovskega naroda, nikoli »uslišanih ljubimcev« Evrope, o evropskih preseljevanjih družin, iz katerih sta izhajala njegova starša, ter o njihovem končnem pristanku v Palestini v času pred drugo svetovno vojno, o državi Izrael, kakršna je nastajala v glavah ljudi, ki so ga – dečka – obkrožali, o tem, kakšno deželo so sanjali in o dogodkih, ki so v petdesetih letih v resnici sledili…
Iz teh temeljev raste pisateljeva osebna zgodba, zgodba o lastni družini in domu.
Osebno zgodbo, predvsem pa svoje doživljanje, kot v obliki majhnih kartončkov nekako zatika ob velike liste velikih dogodkov.
Sin edinec odrašča v družini visoko izobraženih in razgledanih staršev, v stanovanju je kultni predmet knjiga, oče je strasten razlagalec pomenov in izvora besed, mama pa pretežno zasanjana in odmaknjena bralka ter občasna pripovedovalka gostih zgodb, polnih temačnih prizorov in nenavadnih preobratov.
Knjiga je pisana v nekakšnih krogih, ki se dovolj zgodaj dotakne svojega središča, kjer izvemo, da je pisateljeva mati pri njegovih dvanajstih letih naredila samomor. Potem pa se zgodba hitro umakne in krožno razvija, se od časa do časa bežno dotakne boleče točke, in se zopet oddalji ter jemlje razmah ob dogodkih v Izraelu, zgodbah o posameznih figurah iz družine ali političnega sveta….

Doživljajski “zataknjenci”

Moje polne pozornosti so bili v knjigi zagotovo deležni majhni »doživljajski zataknjenci«. Tako Oz nekje pove, kako se je kot fantek kratkočasil s tem, da je zgodbi, ki jo je poznal, skušal spremeniti konec. In zopet na drugem mestu omeni, kako se je pred nasiljem sošolcev reševal tako, da jim je začel pripovedovati zgodbe. Zanimive, zapletene, zgodbe, ki jim ni in ni bilo konca, zapeljeval je sošolce z njimi kot Šeherezada ter si tako daljšal čas do naslednjega maltretiranja.
In potem »zataknjenci« z natančnimi opisi obeh staršev, njunega izgleda, načina izražanja, gibanja, odnosa do njega.
Zgodba o tem, kako sta z očetom želela ustvariti vrt na suhih, prašnih tleh. Zgodba o sladoledu pred kosilom, s katerim se je silil, da bi razveselil svojo lepo, otožno mamo.

Šeherezadina zgodba za slovo od mame

Dlje kot sem brala, in med epskimi zgodbami lovila Ozove osebne, bolj je v meni vstajalo prepričanje, da je ta knjiga za pisatelja predvsem njegova lastna Šeherezadina zgodba. V njej se krčevito lovi za natančne opise dogajanj, časa, ljudi, da bi podoživel vsako podrobnost. Razpored prostorov v stanovanju, knjižno polico, vonj kože, okus peska, občutek vetra, vsega, kar je ostalo v spominu, da bi še trajalo in še malo trajalo, in še čisto malo…da bi mama ne odšla tako nepripravljeno kot je šla v resnici. Da bi se že enkrat lahko poslovil od mame.
Oz svoji zgodbi ni mogel spremeniti konca. Nam je pa kot Šeherezada povedal zgodbo, široko, zapleteno, žalostno in lepo, povedal jo je sebi, rodu in nam v boder opomin.
Vsak od nas pač nosi svojo »zgodbo o ljubezni in temnini.« Vsak.