Ksenija Čuić Bratina

Strast do besede

Fetiš je lahko marsikaj in naj je že karkoli – visoke pete, dolgi lasje, avtomobil s skoraj nepredstavljivim številom konjskih moči in kar je še takega – je ponavadi v zvezi z življenjsko silo, nečim, kar je nabito z libidno energijo, strastjo, z življenjem na visokih energičnih obratih.
Beseda je v primerjavi z visokimi petami nekam ogulela, ni salonsko dopadljiva in je ob iskrivosti avtomobilskih konjskih moči nekam skromna – kot sirota iz pravljice, z zaprašenim in prestrašenim obrazkom. Beseda kot fetiš? Ah, dajte no!
Knjige so bile zame od malega zelo pomembne. One so besede sestavljale v drugačno celoto, v knjigah je bila beseda prej prava, ob knjigah sem ČUTILA vse tisto, kar sem v življenju, ki me je obdajalo, bolj RAZUMELA. Besede, ki so bile napisane, so v meni dobivale svoj ritem, pripovedno muziko, besede so bile visoko izrazne, nabite z vsemi odtenki čustvovanja, slišala sem jih in videla in si predstavljala in doživljala – veliko, žal, veliko bolj kot karkoli, kar so mi rekle moje osebe. Moja babica, moja mama, oskrbnice mojih preživetvenih potreb. Čim sem jo odkrila, mi je bila bolj všeč kot onidve. Pisana beseda. Ta ni nikamor silila, preganjala, se posmehovala, ni zahtevala. Smehljala ali pa žalovala je nekam varno vase, bila je iskrena in obenem pogumno sama svoja, za karkoli ni potrebovala moje opore, in vendar me je v vseh razpoloženjih pripuščala zraven. Nič čudnega torej, da je pisana beseda postala moj fetiš.

Na valu čustvenih pomenov

Tudi dandanes, slabega pol stoletja po najinem prvem srečanju – ah, ta ljubezen na prvi prebrani stavek – tudi danes, ko zagledam knjigo ali vse tisto, kar se je v vmesnem času, ki je pretekel, knjigi pridružilo, me spreleti poseben srh, ko oči begajo po besedah in so v pričakovanju prave. Ne ujamem se vedno na isto, enkrat mora biti to bolj dur in drugič mol, ampak – če se zgodi, me uroči. Ujeta v občutek, ki ga iščem, sploh ne zavestno, se mi zdi – tu me še premočno vodi moje nezavedno – se gibljem na neki črti med predevanjem občutka in ustreznih besed, kakšno doživetje je to, kakšna avantura, kakšno pestovanje oceanskega občutja!
Seveda v času, ki je pretekel, nisem ostala nema, in že dolgo uporabljam tudi izgovorjeno besedo, pa tudi odzivam se nanjo. Vem, kaj pomeni, če nekaj rečem kot soproga (velika je možnost, da me bo preslišal), vem, kaj pomeni, če rečem kot mama (in žalujem za časi, ko sem bila svojim otrokom najpomembnejši človek na svetu), poklicno se ukvarjam s psihoterapijo, ki ji nekateri rečejo »zdravljenje z besedami«.

Nasmeh olajšane duše

Verjetno ni naključje, da sem, strastna bralka, pristala tu. Psihoterapija mi odkriva pisave, ki jih med knjižnimi listi ne bi odkrila, predvsem pa mi vsak dan znova odslikava, kako neomejene so različne možnosti branj pripovedi mojih pacientov. Oznaka psihoterapije kot zdravljenja z besedami je tako naenkrat plitva in površna.
Psihoterapija je zame proces ISKANJA OBČUTKA, ki se skriva v pacientovi pripovedi. Pacient je pripovedovalec, včasih vehementni uporabnik ogromnega besednega asortimana, včasih opremljen s skromno besedno bero. In mene, terapevtko, od vedno mahnjeno na besede, navajeno, da jo zdaj ujame takšna in drugič ponovno popolnoma drugačna beseda iz knjižnih listov, vedno znova in znova in znova osupne, ko za dobesednim besednim pomenom odkrijem pacientov pomen.
Takrat se ubrano nasmehneta olajšana pacientova duša in moje nezavedno, uživajoč na tisti črti med predevanjem občutka in ustreznih besed.